Ni hrane brez smrti – življenje za Življenje

Sodobni človek velja za sofisticirano in omikano bitje. Domnevno sofisticirani in omikani seveda ne želijo biti nasilni. Čeprav s tem v osnovi ni nič narobe, nastane težava, ko prej omenjeni ne razumejo zapletenih vezi narave in življenja, ker so prepričani, da so z rojstvom velike človeške civilizacije zakoni narave za njih nekako pač nehali veljati.

Iz generacije v generacijo se je človek, prepričan v svojo večvrednost, pod krinko znanstvenega in kulturnega napredka oddaljeval od svojega bistva. Tukaj in danes smo dosegli najnižjo točko, ko živimo v betonskem mehurčku, popolnoma odtujeni od narave. Naivno hočemo verjeti, da je fizični obstoj posameznega živega bitja mogoč brez žrtve, brez ubijanja, brez smrti. Resnica je daleč od tega. Vso življenje v najširšem smislu vzdrževanja živih bitij, Življenje z veliko začetnico, potrebuje žrtev življenja posameznega živega bitja. Smrt pogasi posamezno življenje, ampak ne pogasi Življenja. Življenje vzdrži in preseže smrt. Vsako živo bitje torej potrebuje žrtev, da se nahrani – tudi rastline.

Kri in kosti, hrana za rastline

Rastline se hranijo s prstjo, in ta prst ni samo stvar. Sestavljena je iz milijonov organizmov, ki so živi – njihovi življenjski procesi, hranjenje, izločanje, komuniciranje, izmenjevanje, premikanje in razmnoževanje so omogočili ostalo življenje na našem planetu. Ena žlička prsti vsebuje več kot milijon različnih organizmov; glist, pršic, skakačev, črvov, mehkužcev – in prav vsi se hranijo. Hranijo se s krvjo in kostmi. Hranijo se z dušikom, fosforjem in kalijem.

Dušik je zelo pomemben. Čeprav ga v zemljo vračajo tudi redke rastline, to ni dovolj. Prst potrebuje kri in kosti. S Haberjevim procesom lahko dušik za umetna gnojila pridobimo tudi iz fosilnih goriv, ampak koga s tem v resnici slepimo? Poleg velike ekološke škode in dejstva, da bo omejenih zalog nekoč zmanjkalo, so na koncu tudi fosilna goriva v resnici kri in kosti – ostanki dinozavrov. Naslednji je fosfor, ki je na voljo v izjemno omejenih količinah. Spet se lahko slepimo, ker ga je možno pridelati iz sedimentnih kamnin, vendar nima smisla. Zakaj bi preferirali zapleten in uničujoč postopek, ko pa ima narava preprosto rešitev. Rešitev iz kosti. Kalij se vrača v prst s pepelom, z ostanki določenega plevela, iztrebki in predvsem … s kostmi. Na koncu je omejitveni dejavnik še kalcij – ko zmanjka kalcija, rastline prenehajo rasti. Ponovno – prst hrepeni po krvi in kosteh.

Smrt, ki vzdržuje življenje

Prst je mesojeda, pa če si še tako močno zatiskamo oči – hrani se s trupli živali, z njihovimi in našimi trupli. Rastline uživajo prst in postanejo hrana za rastlinojede živali. Mesojedi plenilci potrebujejo žrtev, rastlinojede živali. In plen v enaki meri potrebuje plenilca, ki je ključen za naravno ravnotežje – brez plenilcev pokrajina zagotovo umre. Na koncu pa vsi, še tako plodni plenilci, postanejo hrana prsti. Ne glede na to, v kaj so prepričani tisti, odmaknjeni od naravnega sveta, plenjenje ni stvar morale ali politike – plenjenje je stvar simbioze. Prehranjevalna veriga se ne konča pri zadnjem členu, ampak je sklenjena v krog, ki zahteva življenje za Življenje. Ta krog je dogovor med plenom in plenilcem, med rastlinami in živalmi – plenilec in plen, dokler plenilec ne postane plen. Ključno je zaupanje – dokler je plen spoštovan in njegova avtonomija ni ogrožena, ponudi svoje življenje za nadaljevanje življenjskega cikla. Takšna smrt, ki temelji na spoštovanju, je smrt, ki vzdržuje Življenje. Takšna sta skrb in zaščita divje narave ter kakovostno ekološko kmetovanje s pravilno vzgojenimi, spoštovanimi živalmi in trajno polikulturo, ki ne izčrpava prsti.

Smrt, ki uničuje življenje

Zlonamerna je smrt, ki uničuje življenje – smrt, ki temelji na dominaciji. Intenzivno kmetijstvo pooseblja dominacijo – trpljenje in smrt, ki uničuje Življenje. Ne samo industrijska živinoreja, tudi pridelava monokulture, žitaric ali stročnic je skoraj vedno intenzivna, saj že v osnovi zahteva uničenje celotnega ekosistema. Za njivo je potrebno kos zemlje “očistiti” vsega življenja, do zadnje bakterije. Obdelovanje zahteva še več uničenja, še več trpljenja in še več smrti – uporaba ogromnih količin kemičnih sredstev, fosilnih goriv, degradacija prsti in poboj manjših živali, ki najdejo zatočišče na njivi, so le začetek. Monokultura potem žejna golta reke in jezera ter požrešno užije celotno pokrajino – zahteva nasilne postopke, na manj primernih območjih pa tudi namakalne sisteme, ki zasolijo in popolnoma uničijo prst. Tragična zgodba Rodovitnega polmeseca, rojstnega kraja civilizacije in intenzivnega kmetijstva, je žalostna priča dominacije in izkoriščanja narave. Danes tega območja nihče pri zdravi pameti več ne naslavlja z rodovitnim – od bujne narave je ostal samo slan pesek, mrtva puščava. Žita so še posebno krvoločna – nenasitno požrejo ekosistem; prst, pokrajino, jezera in reke ter celotne živalske vrste. To je obraz smrti, ki uniči Življenje. Ko izbirate monokulturo, izbirate mrtve živali in rastline – jeste mrtve reke in jezera, mrtve pokrajine.

Spoštovanje je prava izbira

Ni izbire med smrtjo in “svetom brez smrti”, je le izbira med smrtjo, ki vzdržuje Življenje, in smrtjo, ki uničuje Življenje. Potrebe prsti, resnica življenjskega cikla in osnovne prehranske potrebe človeške živali, so kruta in nezlomljiva dejstva naravnega sveta.

Narava ne pozna hierarhije, po kateri bi človek in še nekaj živali po njegovi izbiri veljale za čutne ali drugače večvredne. Človek si naivno predstavlja, da je poklican določati, kaj je prav in kaj ni, čeprav so njegove čudne vrednote močno neskladne z zakoni narave. Antropocentrični, lažni živaliljubiteljski in veganski pristop je tisti, ki po navadi hinavsko določa, kdo si zasluži dostojno življenje in čigava smrt je nepomembna. Po njihovem smrt postane tabu in ubijanje akt zatiranja – z nesmiselnimi in nenaravnimi navadami lahko nadaljujejo le, če rastlinam odrečejo živost. S tem se samo dvolično slepijo. Rastline se branijo, ščitijo druga drugo, komunicirajo. Rastline kličejo drugim vrstam, s katerimi potem tvorijo skupnosti. Rastline se včasih žrtvujejo v korist drugih. Rastline se odzivajo, se pogovarjajo, imajo namen in ustvarjajo namen – lahko posredujejo, so pogumne in se zavedajo. Rastline rastejo in imajo potomce. Njihovi odzivi so manj opazni, subtilni in počasni, kar niti ni čudno, ko pa je njihovo dojemanje časa povsem drugačno – določene vrste preživijo tisoče let. Kdo si po vsem tem še upa trditi, da rastline niso žive? Zakaj jih ne bi vključili medse, v krog živih, ko pa z njimi delimo petdeset odstotkov DNK?

Jasno, narava ne loči med živimi bitji. Vsako življenje je enakovredno – med življenjem živali, rastline ali bakterije ni nobene razlike. Zato je nesmiselno debatirati o moralnem ali nemoralnem, ker narava ne pozna morale – narava ni prijazna in ni hudobna. Življenje je enostavno proces, v katerem se eno živo bitje nahrani z drugim – naj bo to bakterija, ki razgradi truplo, rastlina, ki zaduši svojo tekmico, plenilec, ki naskoči vrat, ali virus, ki pokonča žival. Ni hierarhije, je samo lakota.

Paradigma, ki zavrača smrt kot nujno za življenje, je samo zelo površno, infantilno razmišljanje. Lahko se zvijamo od svetobolja in od žalosti, jokamo do onemoglosti, na koncu pa se vseeno moramo sprijazniti s surovostjo narave, z resničnostjo naše zelene Zemlje, ki jo tako močno ljubimo. Izziv zrelosti je, da ohranimo svoja prepričanja, vrednote in sanje, ko se soočamo z razočaranjem resničnega. Lačni lahko izbiramo med spoštovanjem in dominacijo – možnost imamo izbirati med smrtjo, ki vzdržuje Življenje, in smrtjo, ki uničuje Življenje.