Retorika – veščina govorništva

Retorika je veda o tem, kako pri govoru uporabljamo prepričevalna sredstva in kako jasno argumentiramo. Daje napotke o bistvenih jezikovnih elementih (besedni zaklad, oblikovanje misli in stavkov) in o logičnem, razumljivem in učinkovitem oblikovanju govora. Sestavni del govora so tudi govorica telesa (mimika, gibi in drža telesa), glasovni elementi (višina, barva in jakost glasu, tempo izgovarjave) in čustva.

Razvoj retorike

Retorika kot veščina javnega nastopanja izvira iz antične Grčije in jo imenujemo tudi klasična retorika. Klasična retorika kot veščina prepričevanja se je uporabljala pri nastopanju v javnosti, na sodiščih, na političnih zborovanjih in ob praznovanjih. Razvijala se je postopoma v okviru širšega socialnega konteksta in se dopolnjevala s prakso. Porast pisanja v 5. in 4. stoletju pr. n. št. je omogočil kroženje zgodnjih retoričnih priročnikov in izdajanje govorov takratnih govornikov in učiteljev. Na razvoj retorike je imelo velik vpliv Aristotelovo delo Retorika, spisano pred dvema tisočletjema. Aristotel je v delu, ki obsega tri knjige, posebno pozornost namenil čustvom kot ključni sestavini prepričljivosti govornika.

Do 5. stoletja pr. n. št. govorimo o predretoričnem obdobju ali elokvenci. Elokvenca pomeni prirojene spretnosti jasnega in izrazitega izrekanja – nezavedni manipulativni značaj. Retorika kot veščina se je pričela razvijati šele po 5. stoletju pr. n. št. in pomeni uporabo sistema posebnih in dogovorjenih pravil – zavestna manipulacija z jezikom.

Javni govor se razlikuje od zasebnega. V javnem govoru govornik po navadi ne govori v svojem imenu, temveč nekoga zastopa. Govornik je odgovoren skupini, ki jo predstavlja, zato mora biti retorično govorjenje strokovno ustrezno ter zahteva posebno pripravo.

Vidiki retorike

Pri javnem govoru je pomembno, da na poslušalce naredimo dober vtis, kar nam bo uspelo z dobrim in zanesljivim nastopom, ki upošteva temeljna prepričevalna sredstva. Že starogrški filozof Aristotel je poudarjal, da je prepričljivost govornika odvisna od treh temeljnih prepričevalnih sredstev – logosa, patosa in etosa.

• Strokovna raven (logos): Pomeni logični in strokovni vidik argumentiranja, kjer poleg splošnega znanja potrebujemo tudi strokovno znanje. Vključuje prepričljivo ovrednotenje lastnega položaja, spretnost prepoznavanja nasprotnikovih šibkih točk ter sposobnost zagovarjati se pred kritiko. Svoja stališča moramo dokazati, poslušalce moramo pravilno obveščati in odpravljati zmote.
• Odnosna raven (patos): Če želimo biti prepričljivi, moramo z občinstvom vzpostaviti prijeten medčloveški odnos in spoštovanje, kar je odvisno od tega, kako nas občinstvo ocenjuje (kot simpatično ali nesimpatično osebo), kako občinstvo zaznava ozračje (prijetno ali odtujeno), ali smo do občinstva prepričljivi.
• Osebna raven (etos): Pri govoru javnosti vedno postavljamo v presojo tudi svojo osebnost. Pomembni so prvi pogled, celoten nastop, videz, resnost in verodostojnost ter predanost temi, o kateri govorimo. Poslušalcem je treba pokazati naklonjenost in se hkrati zavedati meje med pretiravanjem in iskrenostjo ter med manipulacijo in etičnostjo.

Pri oblikovanju argumentov nam je zelo v pomoč, če o občinstvu že imamo kakšne informacije. Vprašati se moramo, kakšni so njihovi interesi in cilji, kateri argumenti so za javnost pomembni in kakšni bodo njihovi verjetni ugovori. Vprašati se moramo tudi, kakšen vtis želimo z govorom narediti na javnost. Cilji so lahko ustvarjenje zavedanja problema pri poslušalcih, odgovoriti na nasprotovanja, uveljaviti predlog za izboljšanje, se strokovno predstaviti in podobno.

Dejavniki moči prepričevanja

Retorika kot veščina daje govorniku napotke o tem, kako naj uporabi prepričevalna sredstva, da bi bil njegov govor logičen in učinkovit. Poleg kakovostne vsebine, ki obsega dobro poznavanje teme govora, strokovnost, jasno argumentacijo in obvladovanje bistvenih jezikovnih prvin, mora govornik pozornost nameniti tudi svojemu videzu, načinu in obliki govora (govorica telesa in glasovni elementi) ter čustvom. Vse to mora govornik dopolniti z znanjem in s tehnikami, ki pomagajo do boljšega spomina in zbranosti, ter z načini, kako se sprostiti, se otresti treme in nastopiti samozavestno.

• Videz: Najpomembnejših je prvih nekaj sekund, ko stopimo pred javnost. Pomembni dejavniki so urejenost, izraz na obrazu, telesna drža in kretnje. Paziti moramo, da se izognemo skrajnostim, kot so na primer drag nakit, predrzna pričeska ali prekratko krilo. Priporočljivo je nositi vsakdanjo obleko, se izogniti preveč vsiljivemu parfumu in pretiranemu ličenju.
• Strokovnost: Občinstvo mora imeti vtis, da smo strokovnjaki na področju, o katerem govorimo. Zato je pomembno, da se za nastop ustrezno strokovno pripravimo in da razumemo, o čem govorimo.
• Razumevanje: Poslušalci morajo razumeti, o čem govorimo. Priporočljivo je, da govor navežemo na izkušnje in znane dogodke, da uporabljamo čim manj tujk, govorimo počasi in razločno ter kratko in jedrnato, poiščemo ustrezne primere, damo možnost postavljanja vprašanj in uporabimo sredstva za ponazoritev.
• Navdušenje in prepričanje vase ter retorična predstavitev: Prepričanje vase je pomembno merilo verodostojnosti govornika. Navdušenje zbudimo s primernimi kretnjami in mimiko, z živahno in čustveno govorico ter z vprašanji in aktiviranjem občinstva. Način govora ima na občinstvo pogosto večji vpliv kot strokovna vsebina.
• Simpatičnost: Prijetno vzdušje ustvarimo, če nastopamo pozitivno in prijazno, poslušalce osebno nagovorimo, ustvarimo neprisiljeno ozračje s humorjem in anekdotami, govorimo zanimivo. Upoštevamo in pritegnemo poslušalce s prikimavanjem, pritrjevanjem in smehljajem.
• Zaupanje in verodostojnost: Za utrditev zaupanja so pomembni povezanost, resnost, poudarek skupnih interesov ter izogibanje dolgovezenju in pretirani želji po popolnosti. Verodostojnost podkrepimo s primerno govorico telesa. Poskusimo doseči, da se poslušalec identificira z nami.

Samopredstavitev govornika

Govornik mora pri javnem nastopu poleg strokovne plati občinstvu predstaviti tudi svojo osebnost – videnje samega sebe in ljudi v svoji okolici. Način nastopanja, mimika in kretnje ter vizualna in zvočna privlačnost govornika dopolnjujejo mnenje občinstva o njegovi verodostojnosti, zanesljivosti in resnosti.

Govorica telesa

Veda o govorici telesa izhaja iz dejstva, da več kot polovico informacij sporočamo nezavedno – z govorico telesa. Pri tem je treba upoštevati, da je vsaka kretnja načeloma lahko večpomenska, zato je potrebno sklepati glede na celotno vsebino izgovorjenega. Poznavanje govorice telesa je lahko govorniku v pomoč pri ocenjevanju nasprotnikov. Njihovi pogledi, mimika in kretnje pogosto nakazujejo odprtost ali nasprotovanje, naklonjenost ali odtujevanje oziroma zanimanje ali odklanjanje.

ZANESLJIVI GIBI	NEZANESLJIVI GIBI
urejena zunanjost, pokončna drža, globoko dihanje, sproščenost, težišče na obeh nogah	neurejenost, sključena drža, prenapetost, kratka sapa, zibanje sem in tja, podpiranje
kretnje v pozitivnem območju – med bočno in ramensko linijo, široke kretnje z rokami	nič ali premalo kretenj v negativnem območju – roke ob telesu ali za njim
odprt, miren stik z očmi	ni stika z očmi
zbranost, mirnost, pozitivne misli	vihravost in nestanovitnost
prijazna mimika	prisiljena mimika
dobra izgovorjava, tehnika premorov, menjava višine tona, spremembe ritma, razumljivost, zanimanje, dinamičnost	pretiho, prehitro govorjenje, jecljanje, brez predahov, mašila, togo vztrajanje pri lastnem konceptu, pomanjkanje energije
skladnost oblike (vsebina, govorica telesa, videz)	neskladje med obliko in vsebino (pomanjkanje verodostojnosti)

Zaključek

Pri pripravljanju govora je pomembno, da na poslušalce naredimo dober vtis, kar nam bo uspelo z dobrim in zanesljivim nastopom, ki upošteva temeljna prepričevalna sredstva. Osnova učinkovitega govora je logični in strokovni vidik argumentiranja, kjer poleg splošnega znanja potrebujemo tudi strokovno znanje. Če želimo biti prepričljivi, moramo z občinstvom vzpostaviti prijeten medčloveški odnos, si pridobiti zaupanje in ustvariti medsebojno spoštovanje. Sposobnost prepričevanja in argumentiranja je nujna za uspeh v poslovnem svetu. Uporaba konkretnih tehnik veščine govorništva je lažja, če poznamo strokovne pojme in bistvene vidike, ki urejajo medčloveške odnose in določajo način sporazumevanja.