Ogljikovi hidrati

Narava ponuja marsikaj sladkega ali celo zelo sladkega (recimo stevija). Sadje je med najslajšimi, najbolj uporabnimi in najbolj dostopnimi naravnimi izdelki, ki jih je človek v preteklosti lahko uporabil za hrano. Sklepamo, da smo potomci tistih, ki so imeli sposobnost zaznavanja sladkega, saj so tako prišli do ustreznih hranil in energije, ki jim je zagotavljala prednost pred tistimi, ki niso imeli “kompasa” za prepoznavanje hrane. Kljub tem hipotezam pa v preteklosti človek v povprečju ni zaužil veliko sladkega. Količina sladke hrane se je povečala šele z začetkom pridelave sladkorja in njegovih različic, predvsem pa z urbanizacijo in modernizacijo, ki sta sladkor približala množicam. Pred tem so bili viri sladkega med, datlji, rozine in drugo sadje ter seveda nekoliko manj mlečni izdelki.

Odporni škrob. Ko omenimo škrob, se nam v misli takoj prikradejo glukoza, ogljikovi hidrati in glikogen. Bognedaj celo inzulin ali povišan krvni sladkor – besede, zaradi katerih danes marsikomu gredo dlake pokonci, v določenih krogih pa so že skoraj kletvice.

Ogljikovi hidrati predstavljajo glavno gorivo večine vzdržljivostnih športnikov. Izdelki za vzdržljivostne športnike največkrat vsebujejo naslednje ogljikove hidrate: glukozo, fruktozo, saharozo, maltodekstrin, škrob koruze voščenke in njihove kombinacije.

Verjetno se vsi zavedamo velikega pomena zelenjave in sadja v prehrani. Oboje je pomemben vir vitaminov in mineralov, vlaknin, encimov in drugih za telo varovalnih snovi, predvsem v obliki fitokemikalij, kot so fenoli, flavonoidi, glukozinolati in druge sorodne snovi.

Glukoza je energija za rakave celice. Po izsledkih raziskave Centra za raziskave raka v kanadski Britanski Kolumbiji, opravljeni na miših, obolelih za rakom, so tumorji rastli počasneje, če so živali hranili z beljakovinsko bogato hrano.

Riž je hrana velikega dela svetovnega prebivalstva, saj je drugo najpogosteje uživano žito na svetu. Ocenjuje se, da je več kot petina zaužitih kalorij svetovnega prebivalstva prav iz riža.

Fruktoza ali sadni sladkor je monosaharid (enostaven sladkor), naravno prisoten v sadju, nekaterih vrstah zelenjave in medu.

Prve definicije prehranskih vlaknin so se oblikovale že v letu 1929, ko so jih znanstveniki označili za “nerazpoložljive” ogljikove hidrate.

Oves ali latinsko Avena sativa je žito, ki zaseda pomembno mesto v zdravi prehrani. Bogat je z vlakninami, vsebuje jih kar 11 gramov na 100 gramov.

Ogljikove hidrate, v katerih je od 2 do 10 monosaharidnih enot, imenujemo s skupnim imenom oligosaharidi.