Kako uspešni bomo pri uresničevanju novoletnih zaobljub, je odvisno od tega, koliko so zaobljube realne, kako dober je načrt za uresničitev in na kakšen način se bomo ubranili skušnjavam.

Na list papirja si zapišimo koristi, ki jih bomo imeli od cilja, za dodatno potrditev pa svoje novoletne zaobljube zaupajmo tudi prijateljem, saj se jih v tem primeru bolj držimo.

Zanimiva dejstva o novoletnih zaobljubah 

• Število zaobljub: 66% ljudi sprejme tri zaobljube ali več.
• Ohranjanje zaobljub: po dveh mesecih se novoletnih zaobljub drži le še dobra polovica. Do konca leta bi naj po nekaterih podatkih zaobljube izpolnilo samo 12%.
• Spreminjanje navad: skoraj 85% ljudi se odloči kreirati novo navado, ostalih 15%  pa želi prekiniti staro.
• Starostni vpliv: mlajši ljudje lažje izpolnijo zaobljube kot starejši.
• Vpliv sreče: nesrečni ljudje pogosteje sprejemajo novoletne zaobljube od srečnejših.

Največja težava novoletnih zaobljub je, da si pogosto zadamo cilje, ki so težko dosegljivi ali nas ne zanimajo, kar vodi do neuspeha. Zato svetujemo, da se zaobljubite stvarem, ki jih lahko uresničite.

Poglejmo si TOP 7 nasvetov, kako uspešno uresničiti novoletne zaobljube.

1. Novoletne zaobljube NE začenjajte vedno znova z dietami!

Po raziskavah je hujšanje daleč najbolj priljubljena novoletna zaobljuba. Če prelistate januarske številke revij, naletite na kopico enostavnih diet, kako hitro izgubiti v decembru pridobljene kilograme.

Za spremembo pozabite na kratkoročne poti in se vprašajte, zakaj vam nobena izmed takih diet ni prinesla rezultatov.

Preprosto zato, ker je njihov koncept zgrešen. Vse diete, ki v paketu predvidevajo uživanje le določenih živil, le nekaj tednov za enormen uspeh in dolgoročne rezultate tudi po vrnitvi na običajno prehrano, so neumnost. Raje preberite naš naslednji nasvet.

2. Zaobljubite si raje dolgoročno zdravje kot kratkotrajno izgubo teže

Morda bi poskusili tako – namesto odločitve, da boste do poletja izgubili 10 kilogramov, si recite, da boste poskusili bolj zdravo živeti.

Črtajte živila, ki vsebujejo enostavne in predelane ogljikove hidrate, in jih nadomestite z živili, ki so bogata z vlakninami.

Uživajte več zelenjave, s sadjem pa ne pretiravajte. Ne zanemarjajte vnosa beljakovin in maščob iz kvalitetnih virov. Poskrbite, da bo vaš jedilnik pester in okusen.

3. Privoščite si občasne sladke užitke: zdrava mera razvajanja!

Ali resnično verjamete, da ste sposobni celo leto zdržati brez slaščic? Mislite, da vam to koristi? Nasprotno – takšno odrekanje lahko kmalu pripelje do tega, da boste vrgli puško v koruzo.

Vsi smo krvavi pod kožo in ni ga junaka, ki ne bi občasno klonil pred sladico, koščkom torte ali okusno lazanjo, če pa že je, je verjetno zaradi tega velikokrat zelo zagrenjen.

Predlagamo vam, da niste preveč strogi do sebe. Zavedajte se, da majhen prekršek ne bo porušil vašega siceršnjega prehranjevalnega ravnovesja, zato vam ni potrebno imeti slabe vesti.

Če radi kuhate, boste veliko idej za ustvarjanje bolj zdravih slaščic našli na strani Fit kuhinja.

4. Pijte pametno: izberite vodo in nesladkane čaje

Težko si je predstavljati, kolikšno količino sladkorja zaužijemo s pijačami, kot so Coca-Cola, ledeni čaji in nenazadnje sadni sokovi.

Če dnevno zaužijete liter ledenega čaja ali gazirane pijače, boste na prikrit način vnesli več kot 100 gramov sladkorja.

Raje pijte navadno vodo in nesladkane prave in zeliščne čaje, ki pripomorejo pri hujšanju. Tudi z naravnimi sokovi ne pretiravajte in jih redčite z vodo.

5. Vadba za veselje: naj šport postane užitek

Vztrajanje pri vadbi je pogojeno z motivacijo, ta pa izhaja iz tega, kako všeč nam je posamezna športna aktivnost. Pomembno je, da ničesar ne počnete na silo.

Če se vam zdi obiskovanje fitnes centra dolgočasno in se tja vsakič odvlečete z muko, raje izberite popolnoma drug tip aktivnosti, kot je npr. aerobika, tek ali kolesarjenje.

Le tako boste vadili z veseljem. Morda si omislite osebnega trenerja, kupite dobre slušalke za poslušanje glasbe, ki vam bodo krajšale čas med tekom, ali pa začnite vaditi s prijateljico ali prijateljem.

6. Če kadite, prenehajte!

Tudi prenehanje s kajenjem je, tako kot hujšanje, ena izmed najpogostejših novoletnih zaobljub. Kljub temu da se morda oklepate upanja, da vas pa že ne more doleteti katera izmed bolezni kadilcev, raje ne tvegajte.

Srčne bolezni in rak so lahko žalosten razlog, da se vaše življenje konča hitreje, kot bi se moralo. Vključite se v podporno skupino, število cigaret pa zmanjšujte postopoma. Realno se soočite s tveganji, ki jih prinaša kajenje in si dopovejte, da jih lahko s tem, ko prenehate kaditi, preprečite.

7. Ne pretiravajte z novoletnimi zaobljubami

Pretiravanje s katero koli novoletno zaobljubo vodi v njen predčasen konec. Če si boste zadali preveč, se zna zgoditi, da ne boste uresničili ničesar, zato se pri svojih zaobljubah ravnajte po pravilu zmernosti in doslednosti.

Naj bodo vaše novoletne zaobljube vir užitka in veselja, znak, da zmorete in ste naredili nekaj resnično dobrega zase. Zapomnite si: vsak majhen korak naprej je velika zmaga. Praznujte svoje uspehe in vztrajajte s pozitivnim duhom!

SREČNO IN USPEŠNO LETO vam želi vaša ekipa MaXXimum

Ker smo konec starega leta najverjetneje počivale, je glava čista, osredotočenost na vrhuncu in tudi telo je pripravljeno sodelovati. Točno vemo, kaj smo se odločile, in prvih nekaj dni gre vse kot po maslu (maslo je, mimogrede, zelo okusna reč, ki ljudem, ki se odločijo za prehrano LCHF, odlično pomaga, da uspešno drsijo v manjšo konfekcijsko številko).

Potem pa pride stres, nove delovne naloge, zapletejo se medsebojni odnosi, zunaj je grdo vreme in moč, da bi se držale tega, kar smo si zadale, nenadoma in potuhnjeno izgine. Namesto tega se vrnejo stare navade, kot so čokolada za nagrado, ko nam je nekaj uspelo, čokolada za tolažbo, ko nam nekaj ni uspelo, čokolada, ker je tak dan, preobilna večerja, ker je bil šef nemogoč. In vse to se zgodi nenačrtno, kot da bi se o tem ne odločale same, pač pa bi nas imelo nekaj močnejšega v pesti in nas vodilo kot vedno lačno in vedno leno lutko.

In tako tudi zares je. Ne rečemo kar tako, da je navada železna srajca. Mimogrede, beseda navada je v dolgem razvoju prišla iz besede vpreči. Nič kaj simpatična podoba! A brez navad bi bilo življenje strahovito naporno in vprašanje je, kako dolgo bi sploh živeli. Možgani so narejeni tako, da čim več rutinskih opravil poenostavijo v vzorce, ki jih potem opravljamo brez posebnega premisleka – s tem prihranimo ogromno energije, ki je za možgane izjemno pomembna.

Navade so ključne za vse, kar počnemo: si predstavljate voziti avto tako, kot ste ga vozile prvič? Za vsak premik noge bi morale opraviti premislek: zdaj pritisnem sklopko, dam v prvo prestavo, nežno stopim po plinu in počasi spuščam sklopko … in tako naprej od Maribora do Portorožš Možgane bi imele pred Celjem razžvrkljane kot pošteno umešana jajca. V resnici se ljudje na srečo zanašamo na navade in avtomatizme, ki nam pomagajo mnoge stvari opraviti brez posebnega odločanja, svoje mentalne kapacitete pa istočasno lahko uporabimo za kaj drugega. Med vožnjo recimo nanašamo ličila in govorimo po telefonu ali celo objavljamo statuse na facebooku.

Vidite, enako se zgodi pri novoletnih zaobljubah. Ker mislimo, da nam ni treba paziti, kaj počnemo (za volanom), začnemo delati nevarne neumnosti. Ker se vam pogosto zgodi, da po telefonu med vožnjo sežete brez premisleka, je dobro, da se odločite, da tega ne boste več počele. Da se vam sploh ne bi bilo treba odločati, da NE BOSTE vzele telefona v roke vsakič, ko ta zapiska, je najbolje telefon pustiti v prtljažniku. S tem dosežete dvoje: svojih mentalnih sposobnosti ne boste mučile z odločitvami “ne-smem-telefonirat-med-vožnjo-ne-smem” in vozile boste varneje.

Možgani stalnega odločanja res ne marajo: učinkovitejši so, ko nimamo preveč izbire. Zgodbo s telefonom v prtljažniku lahko uporabite tudi pri uresničevanju novoletnih zaobljub, stare navade pa nadomestite z novimi.

Svoje spremenjene prehranjevalne navade vsaj na začetku poti oblikujte v odločitve. Naj se ne zgodi situacija, ko ne bi točno vedele, kaj od “zelenjave in mesa” bi jedle za kosilo. Odločanje o tem, kaj bi, vas bo zelo kmalu privedlo do tega, da boste izbrale burek. Lahko si recimo vnaprej naredite točen jedilnik za vsak dan in ga ponavljate nekaj tednov, dokler ne začutite, da ste korak stran od starih navad.

Podobno se vnaprej odločite, da pri prigrizkih v pisarni ne sodelujete. Ne “samo en košček”, pač ne. Ali pa si določite dan, ko je “samo en košček” dovoljen. Je danes ponedeljek? Lahko en prigrizek, če je torek, žal ne.

Če pijete alkohol, si ga načrtujte podobno kot prigrizke. Enkrat na teden en kozarec.

Eden od pomembnih dejavnikov vsake osebne spremembe je, da sprememba ni preveč naporna. Ja, če nehate kaditi, bo nekaj tednov najbrž težko, pri spremembi prehrane pa si v spisek vnaprej določenih odločitev dodajte tudi jedi, ki vam veliko pomenijo. Ampak namesto nedoločenega “pica” na seznam vpišite: V petek po treningu ena osmina pice in zraven skleda solate.

Pri oblikovanju novih navad si torej pomagamo tako, da zmanjšamo število odločitev, ki so potrebne, da počnemo stvari, kot si jih želimo početi. Pri tem nam je naš psihični ustroj v pomoč, če ga le uspemo vpreči v navado, železno srajco.

Čustveni manipulatorji so mojstri prevar. Čeprav sprva delujejo kot zaupanja vredni, karizmatični, tako rekoč idealni prijatelji ali partnerji, se čez čas pokaže njihova prava egoistična narava. Za njih niste enakopravna oseba, bolj nekakšna marioneta, s katero zadovoljujejo to, kar so si zadali. V njihovem življenju ste le igrača, v vas vidijo le uporabno vrednost, kot jo ima recimo mikrovalovna pečica ali avto.

S pomočjo pretkano nastavljenih vab vas bodo posrkali vase in izkoriščali, vi pa mogoče tega precej časa sploh ne boste opazili. In tukaj nastopi pomembnost vašega notranjega občutka, nekakšnega “glasu”, ki vam pravi, da nekaj ni v redu. Ko zaznate, da druga oseba z različnimi dejanji vpliva na vaše doživljanje in odzivanje, ko svoje dejanje kasneje obžalujete ali ni v skladu z vašimi načeli, je čas, da čimprej prekinete nezdravi odnos.

Najpogostejše karakteristike

1. Pomembni so le oni sami

So izjemno nestrpni do vsega, kar se ne sklada z njihovimi prepričanji in idejami, to, kar mislite vi, jim je nepomembno. Zelo slabo se odzivajo na kritiko ali nesoglasja, v tem primeru vas bodo poskusili razvrednotiti. Nezmožni so vam prisluhniti in jih vaše potrebe tudi ne zanimajo.

2. Pogosto pretiravajo o svojih dosežkih

Zelo radi poudarjajo svojo superiornost in enkratnost in v skladu s tem od vas pričakujejo, da jih boste pretirano občudovali in brezkompromisno zadovoljevali njihove zahteve, vse to pogosto v paketu z njihovim arogantnim in vzvišenim vedenjem.

3. Primanjkuje jim empatije

Čustveni manipulatorji so tako okupirani sami s seboj, da v njihovem življenju ni prostora za vživljanje v čustva drugih. Ste žalostni ali vas kaj tare? Vaš problem, bi rekel manipulator. Njemu je za to vseeno.

4. Govorijo eno, delajo drugo

Čustveni manipulatorji so pogosto spretni retoriki. Veliko obljubljajo, a redkokdaj to izpolnijo, razen če to seveda služi njihovim ciljem. Nikoli ne naredijo česa pristno dobrega, njihova dejanja imajo vedno nek skrivni namen.

5. Nikoli niso nič krivi

Za svoje napake nikoli ne prevzamejo odgovornosti, še več, za njih pogosto okrivijo vas. Zelo jim je pomembno, da imajo drugi o njih dober vtis, zato na vsak način želijo poudariti svojo nezmotljivost. Pri tem se zelo radi postavljajo v vlogo žrtve, včasih celo tako dobro, da se boste krive počutili vi, čeprav niste nič storili narobe. Hranjenje z vašo ranljivostjo jim gre še posebej v slast.

6. V odnosih ne poznajo meja

Medsebojni odnosi naj bi temeljili na uravnoteženo postavljenih mejah med osebami. V odnosu s čustvenim manipulatorjem tega ne boste doživeli. Vi kot oseba zanj v odnosu niste enakopravni, manipulator vas želi popolnoma nadzorovati in s tem ohranjati svojo moč.

7. So mojstri prepoznavanja vaših šibkih točk

Za čustveno manipuliranje mora obstajati simbioza – poleg manipulatorja še oseba, ki je “primerna” za izsiljevanje. Ste empatični, radodarni, pripravljeni pomagati, prijazni, poleg tega pa malce negotovi vase in v strahu, da bi vas drugi zavrnili? Potem ste prava oseba, ki jo manipulator išče. S samozavestnimi, uporniškimi osebami, ki niso pretirano čustvene, nimajo radi opravka.

8. Hlinijo čustva

Kot empatični osebi vam gotovo veliko pomeni, če drugi pokažejo sočustvovanje in skrb za vas, ko vam gre kaj narobe. Čustveni manipulator bo spretno izražal lažna čustva, da bi se v vas zasidral kot skrbna oseba, ki ji za vas ni vseeno. Za takšno osebo se je pa ja vredno malce žrtvovati, boste rekli. Čustveni manipulator to zelo dobro ve in od vas to tudi pričakuje.

9. So pasivno-agresivni

Čustveni manipulatorji pogosto izražajo agresijo, ki navzven ni videti kot običajna (fizična) agresija, saj se skriva za prefinjenimi dejanji, ki ne dajo slutiti, da gre za izražanje potlačene jeze, a vas z njimi želijo disciplinirati.

Kako se osvoboditi

Potem ko ste se naučili prepoznavati rdeče zastavice, vas čaka naslednji korak – prekinitev odnosa ali, če to ni mogoče, postavljanje zdravih meja:

• prepoznajte svoje pravice in kdaj so te kršene,
• odnos poskusite obdržati na neosebni, praktični ravni, ohranite distanco,
• ne poskusite z njimi razpravljati o njihovem vedenju, saj ga ne bodo spremenili,
• nikar za njihovo vedenje ne krivite sebe,
• v pogovorih nikoli ne odgovarjajte nepremišljeno, vedno si vzemite dovolj časa za razmislek,
• poskrbite za svoje prioritete,
• naučite se reči NE, ne da bi se počutili krivi.

Kaj je avtogeni trening

Avtogeni trening je v primerjavi z meditacijo, jogo in nekaterimi drugimi tehnikami sproščanja relativno mlad. Leta 1932 ga je razvil nemški psihiater in psihoterapevt Johannes Heinrich Schultz, ki je pred tem kot del terapije prakticiral hipnozo. Z izboljšanjem telesnih znakov stresa (znižanje srčnega pulza, upočasnitev dihanja in sprostitev mišične napetosti) vplivamo tudi na psihološki stresni odziv – zmanjšamo strah in se pričnemo počutiti bolje.

Z avtogenim treningom svoje telo naučimo odziva na svoje besedne ukaze. Z njimi dosežemo umiritev telesa, nadzor nad dihanjem, krvnim tlakom, srčnim utripom in telesno temperaturo. Cilj je doseči globoko sprostitev in zmanjšanje stresa. Sestavlja ga šest standardnih vaj, s katerimi dosežemo, da naše telo postane toplo, težko in sproščeno. Izvajamo ga lahko kjerkoli in kadarkoli, lahko smo sami ali med ljudmi, v zasebnosti svojega doma ali v gneči na avtobusu. Pomembno je, da se nanj spomnimo, ko ga potrebujemo, in tudi takrat, ko smo srečni in mislimo, da ga ne potrebujemo. Avtogeni trening ni le preprosta tehnika sprostitve, ampak ima tudi psihoterapevtsko moč, uporaben je preventivno in kurativno.

Od hipnoze do avtogenega treninga

Če želimo razumeti, kako deluje avtogeni trening, ne moremo mimo hipnoze kot stare metode nudenja zdravstvene pomoči. Preučevali so jo mnogi, med njimi Sigmund Freud, ki je z njeno pomočjo želel priti do potlačenih čustev, do podzavesti. Pod vplivom hipnoze se lahko spomnimo zelo starih dogodkov, a ker ni primerna za vsakogar, jo je Freud kot del terapije opustil in uvedel tehniko prostih asociacij – psihoanalizo. Sočasno z razvojem psihoanalize se je na podlagi hipnoze razvil tudi avtogeni trening. Lahko rečemo, da je vsaka hipnoza v resnici avtohipnoza, saj je raziskovanje avtosugestije pokazalo, da lahko vsak človek na sebi doseže učinke, podobne hipnozi.

Schultz je bil pri prehajanju ljudi iz budnega stanja v hipnotično pozoren na njihovo doživljanje tega prehoda. Ljudje so opisovali občutek teže, toplote in ohlapnosti, še posebej v okončinah. To je bila posledica sprostitve mišic in ožilja, vse to ob sočasnem prijetnem počutju. Schultz je iz tega razvil idejo, da lahko človek podobno doživljanje sugerira sam sebi in doživi sprostitev, hipnoza pa ni potrebna. V resnici je stanje podobno in bi ga lahko označili kot avtogeno stanje.

Kako se ga naučimo

Učenja avtogenega treninga se lotimo tako kot učenja vsega ostalega. Učenje temelji na ponavljanju izkušnje, ki dolgotrajno spremeni naše vedenje, vemo pa, da za vsako učenje potrebujemo potrpežljivost in dovolj časa. Najbolj primerno je z njim začeti pod nadzorom terapevta, ki vam bo lahko sproti odgovoril na vaša vprašanja in pomisleke.

Osnovna stopnja avtogenega treninga vsebuje šest vaj:

• prva in druga (vaja teže in toplote) sta osnovni vaji,
• tretja in četrta (vaja za srce in dihanje) sta vaji za ritem,
• peta in šesta (vaja za trebuh in čelo) sta vaji za poglobitev avtogenega treninga.

Kaj lahko z njim dosežemo

Med izvajanjem avtogenega treninga se izklopi naš odziv na stres – iz stanja “beg ali boj” se prestavimo v stanje “počitek in prebava”. V tem stanju se poveča krvni obrok v predelu trebuha, znižajo se stresni hormoni in krvni tlak, vi pa uživate v pozitivnih učinkih stanja sprostitve. Sprostitev nam pomaga omiliti ali odpraviti učinke kroničnega stresa, mednje spadajo:

• anksioznost (panični napadi, generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja in druge),
• blaga depresija,
• migrena,
• tenzijski glavobol,
• s stresom povezan povišan krni tlak,
• nespečnost,
• motnje koncentracije ipd.

Učinki avtogenega treninga niso le kratkoročni, torej samo v stanju sprostitve. Redno izvajanje vam omogoči, da na splošno lažje prenašate stres, in tako postanete bolj umirjeni in racionalni. Opazili boste drugačen pogled na situacije v svojem življenju, manj tesnobe in večjo pozitivno naravnanost. Mnogi poročajo o izboljšanju miselnih sposobnosti, boljši medsebojni komunikaciji, pa tudi o lažjem odvajanju od kajenja in drugih navad.

Če se želite z avtogenim treningom pobližje spoznati, vam priporočam knjigo kliničnega psihologa Ignaca Schmidta Glava dela čudeže. Poleg predstavitve avtogenega treninga avtor v uvodnem delu knjige na poljuden način predstavi številne situacije, dogodke in obdobja v življenju posameznika, ki so stresna. Vsekakor odlično branje za vse, ki se ne sprašujejo le, zakaj je tako, temveč tudi, kako to rešiti.

Začutim, da je nekaj tam. Vem, da je, čeprav ne vidim ničesar. Poskusim zakričati, a iz grla ne spravim niti glasu. Tišči me v prsih, strah narašča, čutim grozečo nevarnost. Želim skočiti iz postelje, a me roke in noge ne ubogajo. Pravkar sem doživela nekaj, kar se imenuje spalna paraliza.

V kotu se nekaj premika, vidim temne sence. Ozračje deluje naelektreno. Vprašam se, ali je to mogoče in ali morda sanjam. A vem, da ne sanjam, vedno bolj razločno vidim obrise predmetov v sobi in vse je preveč resnično, da bi šlo za sanje. Sčasoma mi uspe premakniti prste na nogi. Zdi se, kot da traja celo večnost, da ponovno začutim ude in se zmorem premakniti. Prižgem luč in prestrašeno obsedim na postelji, srce mi razbija, občutek groze pa kar ne poneha. Tisto noč več ne zaspim.

Se sliši kot zgodba Stephena Kingš Dobrodošli v svet spalne paralize, fenomena, ki ga okoli polovica ljudi doživi vsaj enkrat v življenju. Tisti, ki so jo, jo navadno opišejo kot eno najbolj grozljivih izkušenj v svojem življenju. Kljub svoji strašljivosti pa je spalna paraliza v resnici nenevarna in tudi ni znak kakšne resnejše motnje, čeprav je v redkih primerih lahko simptom narkolepsije ali druge motnje spanja. Lahko jo doživimo kmalu po tistem, ko smo zaspali, ali proti jutru, ko se prebujamo, ni pa redka tudi med popoldanskimi dremeži. Traja od nekaj sekund do nekaj minut.

Ko te obišče demon

Moje doživetje spalne paralize je le ena od mnogih zgodb, o katerih lahko beremo na spletu, in, kot sem ugotovila med brskanjem, sem jo še kar dobro odnesla. Veliko ljudi namreč doživi zelo hude vidne, slušne in tudi tipne halucinacije. Mene so prestrašile zgolj nedoločljive sence, medtem ko nekateri opisujejo srečanja z grozljivimi bitji v človeški ali živalski podobi, duhovi, demoni, trupli, morilci ali še čim hujšim. Pogosto opisujejo, da jim nekaj sedi na prsih, zaradi česar ne morejo dihati, in so prepričani, da so jim štete minute. Nekaterim se zdi, da lebdijo nad posteljo ali da se pogrezajo vanjo. Vsi smo kdaj imeli nočne more, a spalna paraliza je popolnoma drugačno izkustvo. Medtem ko se iz nočne more prebudiš in te kmalu prešine olajšanje, da si le sanjal, je doživetje spalne paralize izrazito realno. Kar sploh ni presenetljivo, saj resnično ne spiš, poleg tega pa zelo dobro veš, da si popolnoma pri zavesti.

Vzroki:

• nespečnost,
• pomanjkanje spanja,
• neurejen spalni ritem,
• stres,
• tesnoba,
• depresija,
• izčrpanost,
• nekatera zdravila,
• genska komponenta,
• narkolepsija.

Sedaj boste morda presenečeni, a spalna paraliza nastopi pri vsakem od nas. Vsako noč, v resnici pet- do šestkrat na noč, odvisno od dolžine spanja. V resnici je popolnoma običajen del našega spanja, ki ga sestavlja več ciklov, vsak traja ca. 90 minut. Cikel je sestavljen iz več faz, ena od njih je faza REM, za katero je značilna intenzivna možganska aktivnost in sanjanje. V fazi REM nastopi spalna paraliza oziroma t. i. REM atonija (odsotnost mišične napetosti), ki je nekakšen telesni obrambni mehanizem, zaradi katerega med burnim sanjanjem ne planemo iz postelje, ne skušamo pobegniti pred imaginarnim sovražnikom ali ne želimo preizkusiti čudovitih kril, ki so nam jih naslikali možgani v sanjah, in se pognati skozi okno. Naše mišice, razen očesnih in dihalnih, so popolnoma paralizirane. Spalna paraliza nas torej ščiti, da se ne poškodujemo med spanjem, saj poskrbi, da še med tako aktivnimi sanjami ostanemo varno v postelji. Grozljivo doživetje nastopi le, če se v fazi REM paralizirani prebudimo. Tukaj se pokaže razlika med nočnimi morami in spalno paralizo. Med slednjo smo v resnici popolnoma budni, kar prispeva k njeni strašljivosti. Lahko bi rekli, da je spalna paraliza stanje, ko so naši možgani budni, telo pa še spi.

Zakaj nas možgani tako grdo zafrkavajo

Se sprašujete, zakaj pride do halucinacij, ko pa smo budni, popolnoma pri zavesti. Tudi ta pojav so poskusili znanstveno razložiti. Ko se sredi faze REM prebudimo, se v trenutku zavemo grozljivega občutka negibnosti, nezmožnosti govora, skratka občutimo popolno nemočnost. Aktivira se amigdala, del možganov, ki je povezan s čustvenimi reakcijami in občutki strahu, pojavi se obrambni odziv, strah pa se manifestira s pojavom grozljivih halucinacij. Ne predstavljam si groze tistih, ki verjamejo v nadnaravna bitja. Nekateri znanstveniki so halucinacije, značilne za spalno paralizo, uporabili kot razlago za zgodbe ljudi, ki trdijo, da so v spanju srečali duhove ali nezemljane.

Kaj storiti, če doživite spalno paralizo:

1. Ne bojujte se proti njej
   Če se zbudite paralizirani, ne poskusite na silo premikati udov ali kričati. To bo le okrepilo občutek paralize in vas navdalo še z večjim strahom, to pa lahko povzroči (še hujše) halucinacije.
2. Prepustite se ji
   Spomnite se, da ste o spalni paralizi že brali, da je naraven in nenevaren pojav. Recite si, da se vam nič ne more zgoditi in da grozljivo bitje v kotu sobe ni resnično.
3. Poskusite pomigniti s prsti na rokah ali nogah
   Najbolj paralizirane so večje mišice, manjše vam bo uspelo hitreje premakniti. Ko se vam posreči pomigati s prstom, ste le še korak od konca paralize.
4. Stisnite pesti
   Ta metoda je podobna prejšnji. Poskusite stisniti in sprostiti pesti.
5. Osredotočite se na dihanje
   Poskusite dihati nadzorovano, to bo sprostilo občutek bolečine v prsih. Ko imate nadzor nad dihanjem, boste dobili nadzor tudi nad občutkom strahu. Dihajte normalno, izdihujte globoko s polnimi pljuči. To vas bo pomirilo.
6. Poskusite zakašljati
   Kašljanje je, podobno kot dihanje, lahko nadzorovano avtonomno ali zavestno. Z zavestnim kašljanjem boste prekinili paralizo.
7. Poskusite se nasmehniti ali namrdniti
   Obrazne mišice so, podobno kot mišice prstov, manj paralizirane in jih lahko hitreje premaknemo. Poskusite se s kotički ust nasmehniti ali narediti grimaso, kot da bi zavonjali nekaj neprijetnega. Tako boste prekinili paralizo.

Smernice zdravega prehranjevanja prav tako pravijo, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva in da mora biti bogat z ogljikovimi hidrati. Tak zajtrk potrebujemo, da že zjutraj zagotovimo energijo za delovanje telesa, trdi večina prehranskih strokovnjakov. Navkljub temu, da se več kot polovica ljudi sodobnega sveta (tudi pri nas) bojuje s prekomerno telesno težo – v telesu kopiči velike zaloge telesne maščobe, ki niso nič drugega kot ogromna zaloga energije. Zakaj torej že zjutraj zaužiti še več energije?

Razlog je predvsem v tem, da jenaša sposobnost izkoriščanja zalog telesne maščobe za energijo zelo slaba. Kljub številnim odvečnim kilogramom imamo problem z zagotavljanjem energije in smo tako že zjutraj lačni. Ni logično, ali ne? Pa vendar je tako. Ironija je, da so do tega fenomena pripeljale ravno prehranske smernice, ki svetujejo veliko število obrokov in prehrano, bogato z ogljikovimi hidrati. Menite, da je človek v preteklosti hrano užival petkrat na dan? Da je vsak njegov obrok vseboval žita, s sladkorji bogato sadje, sadne sokove ali celo živila s kombinacijo ogljikovih hidratov in maščob (t. i. junk hrana). Veliko verjetneje je, da je ubil žival, se najedel drobovine in mastnega mesa, nato pa nekaj dni ni jedel ali pa je vmes odkopal kak koren in nabral nekaj jagod. Večino svojega časa pa je energijo črpal iz svojih zalog. Ne iz ogljikovih hidratov, temveč zalog maščobe, ki so za telo najbolj ekonomičen vir energije. Ekonomičen zato, ker glede na maso zagotavljajo več energije kot zaloge ogljikovih hidratov in ne zadržujejo veliko vode. Telesa torej ne obremenjujejo toliko s svojo težo, kar je bilo med drugim ključno za preživetje. In ne mislite, da je bilo za to potrebnih veliko telesnih maščob. Suh človek ima na sebi dovolj energije, da normalno funkcionira vsaj nekaj dni, če so njegovi mehanizmi za izkoriščanje telesne maščobe neokrnjeni. Kar so v preteklosti tudi bili.

Naučimo se spet uporabljati maščobo

Kako telo ponovno naučimo za energijo uporabljati maščobo? Tako, da uživamo prehrano z nižjim vnosom ogljikovih hidratov in povišanim vnosom maščob, t. i. LCHF-prehrano, o kateri ste v zadnjem času verjetno že slišali, saj postaja pri nas vedno bolj priljubljena. Druga metoda pa je, da del dneva ali več dni hrane ne uživamo. Govorim seveda o postu. Obe metodi sta lahko učinkoviti in obe popolnoma nasprotujeta smernicam zdravega prehranjevanja. Zanimivo pa je, da za njima stoji kar nekaj raziskav o njuni učinkovitosti in ugodnem vplivu na zdravje. Obe metodi se tudi odlično dopolnjujeta. O prehrani z nizkim deležem ogljikovih hidratov in višjim deležem maščob sem že pisal, zato se bom tokrat posvetil postu.

Kaj je post

Pri postu gre za krajša obdobja, ko hrane ne uživamo. Da je zelo zdrav, so vedeli že stari grški filozofi, skozi zgodovino pa so prakticirali tudi mnogi drugi narodi in tradicija se je ohranila vse do danes. Kljub temu velikokrat slišimo, da je post ali samo izpuščanje obrokov za nas zelo škodljivo. Gre za mit, da v teh primerih za energijo porabljamo svoje mišice. Naše telo dolga leta zelo učinkovito kopiči maščobne zaloge. Nato smo nekaj dni ali del dneva brez hrane. Ali res menite, da za energijo pričnemo takoj porabljati mišice, ki jih potrebujemo za nabiranje in lovljenje hrane? Kljub temu, da imamo na sebi preveč maščobe v zalogah?

Pred kratkim sem na znanstveni konferenci slišal zanimivo prispodobo. Predstavljajte si, da več let nabiralo in shranjujemo drva, nato bi za ogrevanje v peč vržemo nov kavč. Telo ni tako neumno. Kar dolgo obdobje bo z mišicami varčevalo in za energijo uporabljajo maščobe. Za normalno težkega posameznika to pomeni nekaj tednov, medtem ko pri debelem lahko tudi nekaj mesecev. Kot pa sem že omenil, sodoben posameznik telesnih maščob ne zna dobro kuriti in se mora tega ponovno naučiti. To lahko traja dan ali dva. V tem času sicer lahko pokurimo tudi nekaj telesnih beljakovin (mišic), vendar gre za zanemarljive vrednosti. Ločiti moramo kratka obdobja, v katerih hrane na uživamo in se “hranimo” s svojo lastno maščobo (post), in obdobja, ko lastne maščobe zmanjka in telesu ne preostane drugega, kot da kuri mišice in druge telesne beljakovine. To pa za razliko od posta imenujemo stradanje.

Preden si pogledamo, kaj so glavne pozitivne lastnosti posta, naj omenim nekaj najpogostejših oblik, ki se uporabljajo v praksi in raziskavah. Zelo enostaven in pogost je delni post, kar pomeni, da hrano uživamo le v določenem delu dneva. Običajno je to časovno obdobje šestih ur v drugi polovici dneva. V raziskavah proučevan in tudi dokazano zelo učinkovit za zdravje in izgubo maščobe je post, pri katerem hrano uživamo vsak drugi dan. Ta oblika posta poviša občutljivost celic na hormon inzulin, katerega povišane vrednosti so sicer v povezavi z obolenji sodobnega časa. Seveda pa poudarjam, da so kratki posti veliko bolj učinkoviti in zdravi, če se sicer prehranjujemo zdravo. Post lahko traja tudi več dni, celo teden in več. Sliši se naporno, vendar tisti, ki so tak post preizkusili, poročajo, da je postenje po dnevu ali dveh zelo enostavno (odvisno, kako dobro znamo uporabljati telesne maščobe). Kar naenkrat kipimo od energije, nismo lačni, naši možgani pa odlično funkcionirajo.

Kratkoročen post ima kar nekaj pozitivnih vplivov. Med bistvenimi so:

• ­pospešena obnova celic,
• ­ izboljšano delovanje imunskega sistema,
• ­ izboljšano delovanje antioksidativnega sistema,
• ­ znižanje vrednosti trigliceridov in glukoze v krvi,
• ­ znižanje vnetnih stanj v telesu,
• ­ regeneracija prebavnega trakta,
• ­ znižanje krvnega tlaka,
• ­ izboljšano delovanje možganov,
• ­ izguba telesne maščobe,
• ­ prihranek denarja in časa,
• ­ krepitev volje – ki pa vsaj večji del sploh ni potrebna.

Čeprav je post lahko zelo koristen, seveda ni za vsakogar in ga odsvetujejo predvsem tistim z zelo oslabljenim organizmom (starejši, bolniki) ter tistim, ki potrebujejo energijo za rast in razvoj (otroci, nosečnice in doječe matere ter poškodovanci v času rehabilitacije). V vsakem primeru se je pred postom treba posvetovati z zdravnikom in se o njegovem poteku zelo dobro podučiti, sploh, če se odločamo za daljši post.

Saj vem, zdaj malo debelo gledate. Psihopati so vendar razcapani, temačni tipi, ki se plazijo po vaši senci, kjer čakajo na priložnost, da vas razkosajo in z vami nahranijo prašiča, ki ga imajo v smrdljivi lopi za hišo. Prepoznali bi ga na daleč in prav zato ste prepričani, da se psihopatov že vse življenje uspešno ogibate. A vsi psihopati niso serijski morilci, kljub temu pa nam lahko uničijo življenje, izpijejo življenjsko energijo in nas pustijo osebnostno, materialno in zdravstveno opustošene.

Ozadje psihopatije

Izraz, ki se uporablja za natančno opredelitev tega, o čemer govorimo, ko rečemo psihopat, ali, kot je pravilneje, sociopat (v tem prispevku uporabljamo izraza kot sopomenki, čeprav nekateri avtorji med njima razločujejo), je antisocialna osebnostna motnja. To ni psihična motnja, kot sta na primer anksiozna motnja ali depresija, ki ju je mogoče zdraviti in ozdraviti: osebnostne motnje praviloma niso ozdravljive.

Empatija

Empatija je predpogoj za družabnost in je rezultat evolucije. Prek empatije vemo, kako se počutijo drugi ljudje, dobivamo informacije o svojem okolju, zaradi česar se obnašamo uvidevno, radi sodelujemo in komuniciramo. Vezi, ki jih s tem ustvarjamo, so ključne za preživetje ljudi. Vsako spletanje medčloveških vezi je v možganski kemiji nagrajeno z ugodnimi občutki. Sposobnost empatije imamo prirojeno, razvijamo pa jo skozi vzgojo in socializacijo. No, ne vsi. Obstajajo ljudje, ki empatije nimajo – ali pa je njen razvoj zaradi specifičnih dogodkov v otroštvu blokiran ali deformiran. Pogosto žal oboje nastopa skupaj.

Kako torej prepoznati psihopata

Eden najpogosteje uporabljanih psihodiagnostičnih testov je t. i. Harov seznam. Lastnosti za potrditev diagnoze antisocialna osebnostna motnja so:

1. šarmanten nastop,
2. občutek večvrednosti,
3. patološko laganje,
4. manipulativnost,
5. pomanjkanje občutka krivde ali obžalovanja,
6. plitko čustvovanje (globoka čustva, če so, so kvečjemu egocentrična),
7. brezbrižnost, pomanjkanje empatije,
8. nesposobnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja,
9. potreba po intenzivnih dražljajih, hitro se zdolgočasi,
10. parazitski življenjski slog,
11. slabo obvladovanje svojega obnašanja,
12. brez dolgoročnih ciljev,
13. impulzivnost,
14. neodgovornost,
15. mladostniška delinkvenca,
16. vedenjske težave v zgodnji mladosti,
17. kršenje pogojne kazni.

Poleg tega se preverja še tri značilnosti:

1. promiskuitetno obnašanje,
2. več kratkotrajnih zvez,
3. povezanost z različnimi kriminalnimi dejanji.

Za vsako od naštetih dvajsetih značilnosti se pri testu dodeli ali 0 točk (če oseba te lastnosti nima), 1 točko (če ni izražena intenzivno) in 2 točki (če je nedvoumno izražena). V najhujšem primeru bo testiranec dobil 40 točk in tako je postavljena diagnoza antisocialne osebnostne motnje. Ljudje brez psihopatskih značilnosti dobijo 0 točk, med normalnimi in popolnimi psihopati pa so ljudje z različnimi, mejnimi stopnjami antisocialne osebnostne motnje.

Ocenjujejo, da so med splošno populacijo 4 odstotki sociopatov, v zaporih pa 25 odstotkov. Veliko jih je v vrhovih korporacij in v sferi politike, saj jih izjemno privlačita moč in denar.

Tipičen odnos s psihopatom

Ko ga spoznate, ste navdušeni – tako šarmantnega, karizmatičnega in (pogosto zelo) inteligentnega človeka ne srečate vsak dan. Nenavadno se vam zdi, da tak človeški dragulj lahko stopi v vaše življenje. Z njim se začnete družiti, sodelovati – in tudi če se kdaj kaj zalomi, z veseljem vložite malo več napora, kot je bilo dogovorjeno. Včasih kaj plačate, kar ni vaš strošek. Verjetno še opazite ne, da se take stvari dogajajo čedalje pogosteje. A vi seveda razumete, da se še tako finim ljudem kdaj zgodi kaka neugodnost. In za prijatelje človek mora potrpeti, jih podpreti, mar ne? Da človek, za katerega zastavljate svoje ime, imetje in zdravje, nima vesti, vam ne pade na kraj pameti – tega, da je nekdo lahko brez občutkov krivde zaradi dejanj, ki jih povzroča v škodo drugih, si pač ne morete predstavljati.

Za ljudi, ki imamo vest in zmožnost empatije, je kognitivno nedostopna ideja, da narediš nekaj narobe in se zato ne počutiš potrt, kriv, da se sam sebi gabiš. Naš prekrasni prijatelj pa je na misiji, ki gre proti zastavljenemu cilju, zato svojo pravo naravo čedalje pogosteje odkrito kaže: lahko vas namerno in metodično žali, lahko se nad vami znaša v izbruhih nekontroliranega besa, izkorišča vaše šibke točke, ki ste mu jih v trenutku “zaljubljenosti” brez zadržkov pokazali …

Njegov cilj je nadvlada: moč v vseh oblikah – denarni, politični, čustveni, simbolični – psihopat mora imeti moč nad vami, morate se ga bati in mu biti podložni na katerikoli način. Tudi če ste morda njegov nadrejeni, bo našel pot, kako vas držati v šahu – z grožnjami, izsiljevanjem, manipulacijami … ko psihopat pokaže svoj pravi obraz brezobzirnega ljudomrzneža, to pomeni, da ne izbira več sredstev, kar bi mu preprečevalo doseči svoje. Morda vam krade, morda vas sili v situacije, zaradi katerih se potem vi počutite slabo in vas peče vest, mogoče samo želi, da vas je strah, pa čeprav vam zares ne bi nič naredil.

Neizogibno dejstvo je, da imajo psihopati izjemno psihološko intuicijo in si pogosto za žrtve izberejo labilne, podredljive, introvertirane in nesamozavestne osebe. Take laže zapletejo v svoj sistem manipulacij, poleg tega pa lahko računajo na to, da taka oseba – tudi ko bo spregledala – ne bo znala najti poti iz psihopatove pasti. Kljub temu pred manipulacijami dobrega psihopata nihče ni varen. Zavedati se je treba, da so pravi psihopatov izziv tisti, ki so v njegovih očeh boljši: so višje na profesionalni ali družabni lestvici, so bolj inteligentni, so bolj cenjeni ali bogatejši.

Kako torej iz pasti?

Če ste se znašli v sociopatovi pasti, jo morate najprej prepoznati. Spoznati morate, da sociopati sicer dobro vedo, kaj je prav in kaj narobe, nimajo pa notranjega impulza, ki bi jim preprečeval prestop meje med enim in drugim. Psihopat v vašem življenju je lahko kdorkoli – vaš družinski zdravnik, poslovni partner, ljubezenski partner, sodelavec, nadrejeni, sosed. Nikar ne mislite, da nekdo, ki zaradi svojega poklica uživa določen družbeni ugled (lahko je to učitelj vaših otrok), ali nekdo, ki vam izkazuje izrazito spoštovanje ali vam laska, ne more biti sociopat.

Edina prava strategija, ko sociopata v svojem življenju prepoznate, je, da ga skušate izključiti iz svojega življenja, prekiniti stike, se mu izogniti in izogibati. Mu pokazati, da njegovi triki pri vas ne delujejo več. Ne dovolite si, da bi vas zapeljal s tem, da v vas skuša vzbuditi usmiljenje. Vsak si zasluži še eno možnost: samo sociopat bo vsako priložnost, ki mu jo boste dali, zapravil – in tako razkril svoje prave barve. Ne dopustite, da vas pregovori, da ste mu karkoli dolžni, ali da vas povleče na svojo raven s prepričevanjem, kako sta si podobna, kako sta na istem. Zaščitite sebe in svoje duševno zdravje. Če vas je sociopat že tako izpil, da se težko spopadate s svojim življenjem, poiščite pomoč pri psihoterapevtu ali psihiatru.

Narcistična motnja spada med specifične osebnostne motnje. Osebnostno motnjo lahko opredelimo kot skrajno poudarjenost nekaterih osebnostnih potez, ki so bolj ali manj trajne, neprilagodljive in nespremenljive. Zaradi njih je človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje povezano s težavami v odnosih s soljudmi in družbo, sam človek in njegova okolica pa zaradi tega trpi.

Narcistična osebnostna motnja se kaže v pretiranem občutku lastne pomembnosti in potrebe po občudovanju. Za narcistično osebo je značilno poveličevanje samega sebe, arogantno vedenje, pomanjkanje empatije, manipulativnost in visoka samozavest. Visoka samozavest sicer ni značilna le za narcistične osebe, saj se lahko pojavlja tudi pri skromnih osebah, medtem ko so narcistične osebe daleč od skromnosti. Domneva se, da so narcistične osebe samozavestne le navzven, medtem ko so v notranjosti negotove. Nekatere raziskave pa kažejo, da je samozavest pri njih prisotna tako navzven kot navznoter, negotovost pa izrazijo le takrat, ko se počutijo ogrožene. Slabo prenašajo kritiko, namišljeno ali realno, in se ob njej počutijo ponižane in zavrnjene. Takrat lahko narcistične osebe postanejo agresivne.

Treba je ločiti osebnostno motnjo od duševne bolezni. Osebnostna motnja je trajna in se kaže v človekovem vedenju, mišljenju in čustvovanju že od konca odraščanja naprej, znaki duševne bolezni pa niso trajni. Duševne bolezni in druge duševne motnje v nasprotju z osebnostnimi motnjami nastopajo tako kot druge bolezni, z začetkom, potekom in remisijo. Osebnostna motnja in duševna bolezen lahko nastopata hkrati.

Simptomi narcistične motnje

• pretirano občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih),
• sanjarjenje o uspehu, prestižu, slavi, moči in lepoti,
• prepričanje o lastni enkratnosti in popolnosti,
• zahteva po pozornosti in občudovanju s strani drugih,
• želja po nadvladi in nadziranju drugih,
• vzvišenost,
• izkoriščanje in manipuliranje za doseganje svojih ciljev,
• pomanjkanje sočutja in prepoznavanja želja drugih,
• zavist ali prepričanje, da so zavistni drugi,
• nezmožnost sprejemanja kritike,
• nesposobnost videti situacije s perspektive drugih.

Vzroki in pojavnost

O vzrokih za pojav narcistične motnje kroži več teorij. Večinoma se strokovnjaki strinjajo, da gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov. Kot pogost vzrok se omenja pretirana ljubezen in oboževanje otroka v njegovih prvih letih življenja, kar lahko pri otroku povzroči nestvarna čustva in manjšo možnost zavedanja, da imajo tudi drugi potrebe in želje. Ko taka oseba odraste, pričakuje, da bodo tudi drugi z njo ravnali kot starši, zato ob soočenju s stvarnostjo nastopita nestrpnost in jeza. Tudi odrasli lahko razvijejo narcistično motnjo, zlasti slavni in bogati. Narcistična motnja je pogosteje prisotna pri moških, najbolj je izrazita v adolescenci in upada s starostjo. Tako pri moških kot ženskah je izražena povečana potreba po pozornosti, manipuliranje in težnja po očaranju nasprotnega spola. Narcistične ženske se oblačijo bolj provokativno, oboji pa dajejo velik poudarek zunanjemu videzu ter so nagnjeni k promiskuitetni spolnosti in kratkim partnerskim zvezam. V primerjavi z drugimi se ocenjujejo kot privlačnejše, inteligentnejše, duhovitejše, a se po drugi strani zavedajo svoje impulzivnosti, arogance in nagnjenosti k pretiravanju o svojih sposobnostih. Lahko rečemo, da se popolnoma zavedajo, kako jih vidijo ostali, a jim je vseeno.

Diagnoza in zdravljenje

Predpostavlja se, da se narcistična motnja pojavi pri okrog enem odstotku ljudi. Osebe z osebnostnimi motnjami, tudi z narcistično, je težko zdraviti, poleg tega te osebe zdravljenja največkrat ne iščejo. Zdravijo jih praviloma zaradi kakšne druge duševne motnje, ki jo zdravijo kot običajno, na primer z ustreznimi zdravili. Motnjo ugotavljajo usposobljeni psihologi oziroma psihiatri, zdravljenje največkrat obsega kratkotrajne psihoterapevtske tehnike, prognoza pa je večinoma slaba.

Vedno sem občudovala ljudi, ki so vstali pred šesto uro zjutraj in do zgodnjih popoldanskih ur opravili z učenjem, delom in treningi. Sama tega nikoli nisem bila sposobna. Čeprav sem kot študentka kar nekaj mesecev opravljala službo, ki se je pričela petnajst do šeste ure zjutraj, lahko mirne duše rečem, da mi je bilo prav vsak dan popolnoma enako mučno vstati iz postelje. Čeprav sem odspala svojih osem ur, so bila jutranja prebujanja zame prava nočna mora. V nasprotju s tem mi nikoli ni težko ostati pokonci do jutranjih ur, pa tudi zaspim vedno precej težko. Sčasoma se je okolica navadila mojega bioritma in na srečo imam kolikor toliko fleksibilno službo, da si lahko privoščim večerno oziroma nočno delo.

Je to navada ali so geni?

Že vnaprej sem slutila, da to, ali nam bolj ustreza jutranje ali večerno delo, ni zgolj navada in da mora biti to zapisano v genih. Nisem se motila. Vsak posameznik ima svoj kronotip – ta nam pove, kakšna je naša aktivnost v različnih delih dneva. Nekateri so najbolj pozorni in sposobni zjutraj, ti gredo po navadi tudi zelo hitro v posteljo, medtem ko so drugi najbolj pozorni oziroma zbrani zvečer in ponoči, ti zaspijo šele proti jutru. Že po kratkem raziskovanju sem ugotovila, da slog spanja ni le navada. Dokazano je, da je naš cirkadiani ritem, nekakšna notranja biološka ura, ki obsega 24 ur, gensko pogojen. Isti gen, ki določa, ali smo jutranje ali nočne ptice oziroma nekje vmes, naj bi tudi pogojeval, v katerem delu dneva bomo umrli.

Raziskave ugotavljajo, da se možgani jutranjih in nočnih ljudi razlikujejo; slednji imajo manj bele možganovine, kar je med drugim povezano z večjo možnostjo pojava depresije in motenj pozornosti, poleg tega naj bi bili bolj nagnjeni k uživanju tobaka, kofeina, alkohola in hrane, bili naj bi tudi manj zanesljivi in čustveno nestabilnejši. Raziskave pa tudi kažejo, da imajo nočni ptiči več življenjske energije in so produktivnejši, saj so v nočnem času sposobni izredne koncentracije. Prav tako naj bi imeli višji IQ, bolje naj bi logično sklepali, kritično in analitično razmišljali ter bili finančno in poklicno uspešnejši. Po drugi strani imajo jutranji ljudje kakovostnejši spanec, bolj urejene spalne navade in so na splošno fleksibilnejši, srečnejši in bolj zdravi kot ponočnjaki. Treba je še omeniti, da se cirkadiani ritem skozi življenjska obdobja spreminja – s staranjem vedno bolj postajamo jutranji ljudje.

Okrog 17 odstotkov populacije naj bi bilo nočnih ptičev, medtem ko je striktnih jutranjih ptic, ki postanejo zaspani že zgodaj zvečer in so polni energije že pred sončnim vzhodom, le okoli en odstotek. Vsi ostali so nekje vmes.

Hormon melatonin

Melatonin je hormon, ki nastaja v človeškem telesu, njegova koncentracija se čez dan spreminja. Ima pomembno vlogo pri uravnavanju cirkadianega ritma, prav tako je močan antioksidant. Telesna raven melatonina je odvisna predvsem od stopnje svetlobe v okolici; tema spodbuja njegovo tvorbo, medtem ko jo svetloba zatre. Eksogeni melatonin se uporablja za zdravljenje motenj cirkadianega ritma, sploh pri t. i. jet lagu, ki se pogosto pojavi pri čezoceanskih potovanjih ali pri izmenskih delavcih. Če ga zaužijemo ca. eno uro pred spanjem, deluje kot blag hipnotik. Sama ga uspešno uporabljam že dalj časa in moram reči, da precej prispeva k ureditvi spalnega ciklusa.

Rešitev za nočne ptice

Jutranji ali nočni življenjski slog ni problematičen, dokler ni v nasprotju z zahtevami naše službe in drugimi odgovornostmi v našem življenju. Medtem ko jutranje ptice načeloma ne občutijo težav, saj večina aktivnosti poteka od jutra do popoldneva, se lahko nočni ptiči soočamo s številnimi težavami. Kljub biološki pogojenosti pa lahko s svojimi odločitvami in ustvarjanjem navad občutno vplivamo na svoj cirkadiani ritem. Pomembno je, da:

• strogo določimo čas odhoda v posteljo in bujenja,
• poskrbimo, da je spalnica zatemnjena,
• v spalnici ne uporabljajmo elektronskih naprav,
• v popoldanskem času ne uživajmo alkohola in kofeina.

Iz generacije v generacijo se je človek, prepričan v svojo večvrednost, pod krinko znanstvenega in kulturnega napredka oddaljeval od svojega bistva. Tukaj in danes smo dosegli najnižjo točko, ko živimo v betonskem mehurčku, popolnoma odtujeni od narave. Naivno hočemo verjeti, da je fizični obstoj posameznega živega bitja mogoč brez žrtve, brez ubijanja, brez smrti. Resnica je daleč od tega. Vso življenje v najširšem smislu vzdrževanja živih bitij, Življenje z veliko začetnico, potrebuje žrtev življenja posameznega živega bitja. Smrt pogasi posamezno življenje, ampak ne pogasi Življenja. Življenje vzdrži in preseže smrt. Vsako živo bitje torej potrebuje žrtev, da se nahrani – tudi rastline.

Kri in kosti, hrana za rastline

Rastline se hranijo s prstjo, in ta prst ni samo stvar. Sestavljena je iz milijonov organizmov, ki so živi – njihovi življenjski procesi, hranjenje, izločanje, komuniciranje, izmenjevanje, premikanje in razmnoževanje so omogočili ostalo življenje na našem planetu. Ena žlička prsti vsebuje več kot milijon različnih organizmov; glist, pršic, skakačev, črvov, mehkužcev – in prav vsi se hranijo. Hranijo se s krvjo in kostmi. Hranijo se z dušikom, fosforjem in kalijem.

Dušik je zelo pomemben. Čeprav ga v zemljo vračajo tudi redke rastline, to ni dovolj. Prst potrebuje kri in kosti. S Haberjevim procesom lahko dušik za umetna gnojila pridobimo tudi iz fosilnih goriv, ampak koga s tem v resnici slepimo? Poleg velike ekološke škode in dejstva, da bo omejenih zalog nekoč zmanjkalo, so na koncu tudi fosilna goriva v resnici kri in kosti – ostanki dinozavrov. Naslednji je fosfor, ki je na voljo v izjemno omejenih količinah. Spet se lahko slepimo, ker ga je možno pridelati iz sedimentnih kamnin, vendar nima smisla. Zakaj bi preferirali zapleten in uničujoč postopek, ko pa ima narava preprosto rešitev. Rešitev iz kosti. Kalij se vrača v prst s pepelom, z ostanki določenega plevela, iztrebki in predvsem … s kostmi. Na koncu je omejitveni dejavnik še kalcij – ko zmanjka kalcija, rastline prenehajo rasti. Ponovno – prst hrepeni po krvi in kosteh.

Smrt, ki vzdržuje življenje

Prst je mesojeda, pa če si še tako močno zatiskamo oči – hrani se s trupli živali, z njihovimi in našimi trupli. Rastline uživajo prst in postanejo hrana za rastlinojede živali. Mesojedi plenilci potrebujejo žrtev, rastlinojede živali. In plen v enaki meri potrebuje plenilca, ki je ključen za naravno ravnotežje – brez plenilcev pokrajina zagotovo umre. Na koncu pa vsi, še tako plodni plenilci, postanejo hrana prsti. Ne glede na to, v kaj so prepričani tisti, odmaknjeni od naravnega sveta, plenjenje ni stvar morale ali politike – plenjenje je stvar simbioze. Prehranjevalna veriga se ne konča pri zadnjem členu, ampak je sklenjena v krog, ki zahteva življenje za Življenje. Ta krog je dogovor med plenom in plenilcem, med rastlinami in živalmi – plenilec in plen, dokler plenilec ne postane plen. Ključno je zaupanje – dokler je plen spoštovan in njegova avtonomija ni ogrožena, ponudi svoje življenje za nadaljevanje življenjskega cikla. Takšna smrt, ki temelji na spoštovanju, je smrt, ki vzdržuje Življenje. Takšna sta skrb in zaščita divje narave ter kakovostno ekološko kmetovanje s pravilno vzgojenimi, spoštovanimi živalmi in trajno polikulturo, ki ne izčrpava prsti.

Smrt, ki uničuje življenje

Zlonamerna je smrt, ki uničuje življenje – smrt, ki temelji na dominaciji. Intenzivno kmetijstvo pooseblja dominacijo – trpljenje in smrt, ki uničuje Življenje. Ne samo industrijska živinoreja, tudi pridelava monokulture, žitaric ali stročnic je skoraj vedno intenzivna, saj že v osnovi zahteva uničenje celotnega ekosistema. Za njivo je potrebno kos zemlje “očistiti” vsega življenja, do zadnje bakterije. Obdelovanje zahteva še več uničenja, še več trpljenja in še več smrti – uporaba ogromnih količin kemičnih sredstev, fosilnih goriv, degradacija prsti in poboj manjših živali, ki najdejo zatočišče na njivi, so le začetek. Monokultura potem žejna golta reke in jezera ter požrešno užije celotno pokrajino – zahteva nasilne postopke, na manj primernih območjih pa tudi namakalne sisteme, ki zasolijo in popolnoma uničijo prst. Tragična zgodba Rodovitnega polmeseca, rojstnega kraja civilizacije in intenzivnega kmetijstva, je žalostna priča dominacije in izkoriščanja narave. Danes tega območja nihče pri zdravi pameti več ne naslavlja z rodovitnim – od bujne narave je ostal samo slan pesek, mrtva puščava. Žita so še posebno krvoločna – nenasitno požrejo ekosistem; prst, pokrajino, jezera in reke ter celotne živalske vrste. To je obraz smrti, ki uniči Življenje. Ko izbirate monokulturo, izbirate mrtve živali in rastline – jeste mrtve reke in jezera, mrtve pokrajine.

Spoštovanje je prava izbira

Ni izbire med smrtjo in “svetom brez smrti”, je le izbira med smrtjo, ki vzdržuje Življenje, in smrtjo, ki uničuje Življenje. Potrebe prsti, resnica življenjskega cikla in osnovne prehranske potrebe človeške živali, so kruta in nezlomljiva dejstva naravnega sveta.

Narava ne pozna hierarhije, po kateri bi človek in še nekaj živali po njegovi izbiri veljale za čutne ali drugače večvredne. Človek si naivno predstavlja, da je poklican določati, kaj je prav in kaj ni, čeprav so njegove čudne vrednote močno neskladne z zakoni narave. Antropocentrični, lažni živaliljubiteljski in veganski pristop je tisti, ki po navadi hinavsko določa, kdo si zasluži dostojno življenje in čigava smrt je nepomembna. Po njihovem smrt postane tabu in ubijanje akt zatiranja – z nesmiselnimi in nenaravnimi navadami lahko nadaljujejo le, če rastlinam odrečejo živost. S tem se samo dvolično slepijo. Rastline se branijo, ščitijo druga drugo, komunicirajo. Rastline kličejo drugim vrstam, s katerimi potem tvorijo skupnosti. Rastline se včasih žrtvujejo v korist drugih. Rastline se odzivajo, se pogovarjajo, imajo namen in ustvarjajo namen – lahko posredujejo, so pogumne in se zavedajo. Rastline rastejo in imajo potomce. Njihovi odzivi so manj opazni, subtilni in počasni, kar niti ni čudno, ko pa je njihovo dojemanje časa povsem drugačno – določene vrste preživijo tisoče let. Kdo si po vsem tem še upa trditi, da rastline niso žive? Zakaj jih ne bi vključili medse, v krog živih, ko pa z njimi delimo petdeset odstotkov DNK?

Jasno, narava ne loči med živimi bitji. Vsako življenje je enakovredno – med življenjem živali, rastline ali bakterije ni nobene razlike. Zato je nesmiselno debatirati o moralnem ali nemoralnem, ker narava ne pozna morale – narava ni prijazna in ni hudobna. Življenje je enostavno proces, v katerem se eno živo bitje nahrani z drugim – naj bo to bakterija, ki razgradi truplo, rastlina, ki zaduši svojo tekmico, plenilec, ki naskoči vrat, ali virus, ki pokonča žival. Ni hierarhije, je samo lakota.

Paradigma, ki zavrača smrt kot nujno za življenje, je samo zelo površno, infantilno razmišljanje. Lahko se zvijamo od svetobolja in od žalosti, jokamo do onemoglosti, na koncu pa se vseeno moramo sprijazniti s surovostjo narave, z resničnostjo naše zelene Zemlje, ki jo tako močno ljubimo. Izziv zrelosti je, da ohranimo svoja prepričanja, vrednote in sanje, ko se soočamo z razočaranjem resničnega. Lačni lahko izbiramo med spoštovanjem in dominacijo – možnost imamo izbirati med smrtjo, ki vzdržuje Življenje, in smrtjo, ki uničuje Življenje.