Vpliv prehrane na ADHD

Motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (angl. Attention Deficit Hyperactivity Disorder – ADHD) spada med najpogostejše motnje v razvoju otrok in mladostnikov. ADHD je znana kot motnja otrok, čeprav se pogosto nadaljuje tudi v adolescenco in odraslo dobo.

Za ADHD je značilen zgodnji nastanek, večinoma do petega leta starosti, znaki pa so pomanjkanje vztrajnosti pri kognitivnih dejavnostih, selitev od ene aktivnosti k drugi, ne da bi katero dokončali, slabo organizirana in pretirana aktivnost ter impulzivnost. Pomanjkljiva pozornost pomeni, da se težko osredotočimo in da našo pozornost zunanji dražljaji zmotijo veliko hitreje kot pri drugih osebah. Za impulzivnost je značilno hitro in nepremišljeno odzivanje brez premisleka o posledicah svojih reakcij, hiperaktivnost oziroma nemirnost pa se kaže v nezmožnosti nadzorovanja svojega gibanja.

Diagnostični kriteriji za ADHD so postavljeni za otroke, saj so dolgo časa menili, da je ADHD otroška motnja, ki izgine s starostjo, vendar to ne drži v vseh primerih. V ca. 50 odstotkih se namreč nadaljuje tudi v odraslo dobo. Diagnostični kriteriji za odrasle niso vedno ustrezni, saj se simptomi ADHD pri njih izražajo drugače kot pri otrocih in je zato motnja velikokrat spregledana. Največja razlika med ADHD pri otrocih in odraslih je v obstoju simptoma hiperaktivnosti, ki je najizrazitejša v otroštvu, s starostjo pa izzveneva, bolj izraziti pa postaneta impulzivnost in motena pozornost.

Simptomi ADHD pri odraslih: hitro jih zmotijo zunanji dejavniki ali nepomembne misli, impulzivno sprejemajo odločitve, s težavo zaključijo aktivnost ali prenehajo z nekim vedenjem, ko bi morali, začnejo opravilo, ne da bi prej pozorno poslušali navodila, pogosto ne držijo svojih obljub, s težavo opravljajo naloge in aktivnosti v smiselnem zaporedju, prehitro vozijo, s težavo ohranjajo pozornost pri sproščujočih aktivnostih, težko načrtujejo opravila in aktivnosti.

Patogeneza ADHD ni natančno pojasnjena. V preteklosti je veljalo, da ADHD nima biološke podlage, raziskave v zadnjih dvajsetih letih pa so pokazale, da se možgani oseb z ADHD razlikujejo od možganov oseb brez ADHD. Simptome pripisujejo zmanjšani aktivnosti dopamina in noradrenalina v možganski skorji, nekateri avtorji pa navajajo, da lahko nekatere simptome ADHD povzroči tudi kronični primanjkljaj serotonina.

ADHD ni nova motnja, čeprav se o njej množično govori šele v zadnjem času, ko je njeno diagnosticiranje zaradi večje prepoznavnosti močno poraslo. Do večjega odstotka postavljenih diagnoz v nekaterih državah (na primer v ZDA) prihaja zaradi različne uporabe kriterijev, sicer pa je pojavnost v vseh okoljih primerljiva. Zdravljenje ADHD poteka z zdravili ter souporabo psihosocialne in vedenjske terapije. Zdravila so edina zares uspešna metoda zdravljenja, brez njih so ostale metode neučinkovite. Cilj zdravljenja je zmanjšanje izražanja simptomov.

Prehrana in ADHD

Glede vprašanja, ali lahko prehrana na kakršen koli način vpliva na nastanek ali potek ADHD, je znanstvena literatura precej razdvojena. Mnogi avtorji so prepričani, da je vpliv prehrane zanemarljiv, drugi imajo specifične teze o posameznih snoveh v živilih, ki lahko zaostrijo potek ADHD, oziroma snoveh, ki simptome blažijo.

Raziskave o vplivu prehrane in prehranskih dopolnil na ADHD se osredotočajo bodisi na eliminacijo potencialno neugodnih prehranskih dejavnikov na izraženost simptomov ali pojavnost ADHD bodisi na uvajanje potencialno deficitarnih snovi, ki imajo lahko, ko jih uvedemo v prehrano osebe z ADHD, ugoden vpliv na potek motnje. Čeprav tudi med zdravniki ni enotnega mnenja o vplivu prehrane in prehranskih dopolnil na potek in razvoj ADHD, se različnih prehranskih pristopov poslužujejo kot dopolnilo zdravljenja z zdravili. Pogosto gre, še posebej pri otrocih, za edino možnost vplivanja na potek motnje, če so starši ali pacienti iz katerega koli razloga proti uporabi zdravil. Težava pri proučevanju vpliva prehrane na pojavnost ADHD in izražanja njenih simptomov je v tem, da gre za medsebojni vpliv dveh izjemno kompleksnih sistemov, pri katerih medsebojni dejavniki lahko tudi součinkujejo.

Sladkor
Vloga sladkorja pri izražanju simptomov ADHD ni povsem jasna. Večino raziskav glede povezave med uživanjem sladkorja in ADHD so opravili v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja, v zadnjih letih pa je interes znanstvene skupnosti za raziskovanje v tej smeri očitno upadel. Ameriški inštitut za duševno zdravje v knjižici o ADHD navaja, da je ideja o povezavi med ADHD in sladkorjem sicer priljubljena, vendar je raziskave ne podpirajo. Kljub temu nekateri avtorji ugotavljajo, da manjšega učinka sladkorja na simptome pri delu otrok ni mogoče izključiti.

Umetna barvila
Teorijo o vplivu umetnih barvil na ADHD je predstavil dr. Feingold v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oblikoval je strogo eliminacijsko dieto, ki prepoveduje živila s salicilati, predvsem pa umetna barvila, arome, sladila in konzervanse. Feingoldova dieta je bila v zadnjih desetletjih večkrat preverjena, a žal nobena od raziskav ni dala neizpodbitnega odgovora. Nepregledno število avtorjev trdi, da za Feingoldove domneve enostavno ni dovolj dokazov, nekateri pa navajajo, da obstaja majhna skupina otrok z vedenjskimi motnjami, ki se delno odziva na Feingoldov prehranski režim. Azo barvila in nekateri drugi aditivi naj ne bi bili vzrok za nastanek ADHD, lahko pa pri nekaterih otrocih poslabšajo njene simptome, zato se jim je smiselno izogibati.

Omega-3, L-karnitin, cink, železo, L-triptofan, ginkgo in druge snovi
Glede dodajanja maščobnih kislin omega-3 in L-karnitina osebam z ADHD raziskave kažejo mešane rezultate. V metaanalizi iz leta 2014 je bilo ugotovljeno, da z dodajanjem maščobnih kislin omega-3 pride le do skromnega izboljšanja nekaterih simptomov, ginkgo in šentjanževka pa sta pri zdravljenju ADHD neučinkovita. Po drugi strani nekateri avtorji ugotavljajo, da je za osebe z ADHD priporočljivo uživanje večkrat nenasičenih maščobnih kislin EPA, DHA in GLA v kombinaciji s cinkom in magnezijem. Te snovi naj bi ugodno vplivale na osrednje živčevje, ki je odgovorno za normalno delovanje možganov (vključujoč pozornost), in druge nevropsihološke spretnosti. Potencialno znanstveno utemeljena je tudi uporaba prehranskih dopolnil s cinkom, železom, procianidini in posebnim pripravkom tradicionalne kitajske medicine – granulatom ningdong. V eni od najnovejših metaanaliz so ugotovili klinično učinkovitost aminokisline L-triptofan pri osebah z ADHD s kroničnim primanjkljajem serotonina. Pri ostalih snoveh, predvsem rastlinskih izvlečkih, so rezultati inkonkluzivni.

Ketogena dieta
Eden od prehranskih pristopov bi lahko bila ketogena dieta, ki se že skoraj sto let uporablja pri nekaterih pacientih z epilepsijo. Ketogena dieta predvideva uživanje prehrane z visoko vsebnostjo maščob, nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in zmernim beljakovinskim vnosom. Obetavni so rezultati dveh raziskav, ki so ju na podganah izvedli leta 2005 in 2006. Ugotovili so zmanjšanje aktivnosti podgan v skupinah, ki so uživale ketogeno prehrano. Avtorji so iz rezultatov sklepali, da bi ketogena dieta lahko podobno vplivala tudi na otroke z ADHD.

Zaključek

O vplivu prehrane in prehranskih dopolnil na ADHD so mnenja znanstvenikov in zdravnikov različna. Čeprav so za zdravljenje ADHD najučinkovitejša zdravila, lahko s spremenjenim načinom prehranjevanja v nekaterih primerih vplivamo na izražanje tipičnih simptomov ADHD. Pri osebah z ADHD je smiselno preveriti potencialni obstoj alergij ali intoleranc, splošni prehranski status in morebitni primanjkljaj cinka in železa. Priporočljivo je, da se otroci z ADHD izogibajo sladkorju, saj ta pri nekaterih negativno vpliva na njihovo vedenje ali kognitivne sposobnosti. Podobno velja za azo barvila, ki lahko prav tako pri nekaterih otrocih poslabšajo simptome. Ne nazadnje se živila, ki vsebujejo veliko sladkorja in azo barvil, ponavadi ne uvrščajo v zdravo prehrano. Žal pa ni mogoče podati dokončnega odgovora, kako bo posamezen prehranski ukrep vplival na potek motnje ADHD.