Sukraloza – izvrsten nadomestek sladkorja?

Je naslov vzbudil vaše zanimanje? Potem se najbrž uvrščate med tiste, ki se težko odpovejo slaščicam, obenem pa želijo vzdrževati oziroma izgubiti svoje kilograme. Okusna kot sladkor, a brez kalorij in hkrati varna za uporabo? Je to sploh mogoče?

Sukraloza je kristaliničen prah bele barve, topen v vodi in v primerjavi s sladkorjem kar 600-krat bolj sladek. Čeprav njena uporaba pri nas in na splošno v Evropi ni tako množično razširjena kot v državah čez lužo (v EU je registrirana šele od leta 2004), lahko o njej vedno večkrat slišimo kot o najboljši izbiri med sladili, dostopnimi na trgu. Pred več kot tridesetimi leti so po naključju odkrili njeno izjemno sladkost in pot do prodajne uspešnice med sladili je bila samo še vprašanje časa.

Narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor?

Sukraloza se prodaja pod različnimi tržnimi imeni. Najbolj znana je Splenda, ta je v več kot 3500 izdelkih. Je derivat sukroze (navadnega belega sladkorja), katere molekule v posebnem postopku nadomestijo tri hidroksilne skupine s tremi atomi klora. Je stabilna v vodni raztopini in zelo odporna na visok ali nizek pH ter vročino (na to celo bolj kot sladkor). Pri uporabi v kuhinji zaradi segrevanja ne razpade, pri čemer se razlikuje od na vročino zelo občutljivega aspartama. Je skoraj brez kalorične vrednosti in ne pušča neprijetnega priokusa, ki je kar stalnica pri uživanju drugih umetnih sladil. V resnici je njen okus zelo podoben sladkorju, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov njene priljubljenosti.

Sukralozo kot umetno sladilo je prva odobrila Kanada leta 1991, ameriška organizacija FDA (US Food and Drug Administration) pa jo je odobrila šele leta 1998. Pravice za razvoj sukraloze je odkupil gigant Johnson & Johnson, ki je ustanovil hčerinsko podjetje McNeil Nutritionals in leta 2000 ekskluzivno začel prodajati izdelek pod tržnim imenom Splenda. Evropska unija je dala sukralozi zeleno luč šele leta 2004, do leta 2006 pa je bila dovoljena v več kot 60 državah po svetu.

Vojna med konkurenti

Slavno geslo pri oglaševanju Splende “Made from sugar, tastes like sugar” (narejena iz sladkorja, okus ima kot sladkor) je vznejevoljil tako proizvajalce drugih umetnih sladil kot sladkorne organizacije v več državah.

Podjetje Merisant, ki je uvedlo sladili Equal in NutraSweet (aspartam), je doseglo prepoved uporabe gesla pri trženju Splende, češ da je zavajajoč za potrošnike zaradi napeljevanja na misel, da je sukraloza naravno sladilo, nekakšen sladkor brez kalorij. Vedeti je treba, da je sukraloza tako kot aspartam, ciklamat, saharin in podobno prav tako umetno sladilo, ki resda izvira iz molekule sladkorja, a je vendarle pridobljeno v laboratoriju. Namen tožbe ni bil v dokazovanju (ne)varnosti uporabe, temveč v zavajanju kupcev. Z drugimi besedami – vodilnemu na trgu z aspartamom Merisantu je McNeil Nutritionals s svojim, glede na sodbo očitno zavajajočim geslom zmanjševalo prodajo umetnih sladil na osnovi aspartama. Splenda ima zdaj novo geslo: “It starts with sugar. It tastes like sugar. But it’s not sugar.” To bi v prevodu pomenilo “Začelo se je s sladkorjem, okus ima kot sladkor, vendar ni sladkor.”

Tudi ameriška Sladkorna zveza Splendi ni prizanesla s tožbo; tudi zveza je trdila, da je geslo zavajajoče, da Splenda ni sladkor in da ni naravna, pri čemer so v isti sapi dodajali, da se sladkor kot naravna snov “že 2000 let varno uporablja”.

Je sukraloza strupenš

Nasprotniki sukraloze pogosto trdijo, da je sukraloza strupena, kar večinoma podkrepijo z dejstvom, da je zgradba njene molekule rezultat kemijskega procesa v laboratoriju, ne pa z navedbami konkretnih raziskav, ki bi to dokazovale. Nasprotno, raziskav, ki bi neizpodbitno dokazovale strupenost sukraloze ob običajni uporabi, ni. Ustavimo se še pri sami strupenosti (toksičnosti). Vemo, da ni vse, kar je umetno pridobljeno, samo zato že tudi strupeno, tako kot niso nestrupene niti vse naravne snovi same po sebi (spomnimo se samo volčje češnje, nekaterih vrst gob in podobno). Treba je upoštevati tudi toksičnost pri določenem odmerku, ne pa potencialni strupeni učinek pripisovati snovi kot taki. Tako kot je kuhinjska sol pri določenem odmerku človeškemu telesu nujno potrebna, je pri večjih količinah škodljiva, pa vendar to ne vodi (oziroma ne bi smelo voditi) do splošnega sklepa, da je sol strupena.

Sprejemljiv dnevni odmerek (ADI)

Sprejemljiv dnevni odmerek (acceptable daily intake, ADI) je količina določenega prehranskega dodatka, ki jo lahko posameznik zaužije brez znatnega tveganja za zdravje. Koncept sprejemljivega dnevnega odmerka je že leta 1957 prvič predstavila organizacija JECFA Joint FAO/WHO (Food and Agriculture Organization/World Health Organization) Expert Committee on Food Additives, pozneje pa so sistem posvojili tudi številni drugi komiteji in organizacije, med drugim tudi FDA. ADI temelji na vseh v določenem trenutku dostopnih znanstvenih raziskavah posebnega dodatka in pomeni praktičen pristop pri določanju varnosti uporabe prehranskih dodatkov. Uporaben je kot zagotovilo, da je določena količina znatno pod ravnijo strupenosti, določen pa je na podlagi testiranj na ljudeh in na živalih.

Joint FAO/WHO Expert (JECFA) in FDA sta kot ADI določila 0-15 mg sukraloze na kilogram kg telesne teže dnevno (1990), pritrdil jima je tudi Scientific Committee on Food (SCF).

Raziskave

Komu verjeti? Navedbam proizvajalcev konkurenčnih umetnih sladil, proizvajalcem sladkorne pese in sladkornega trsa, FDš Imamo kot posameznik sploh dejansko možnost dostopati do objektivnih podatkov?

Če pokukamo na spletno stran, katere lastnik je ameriška Sladkorna zveza in je namenjena izključno antipropagandi Splende, pričakovano ne najdemo nič pozitivnega. Kljub vztrajnemu poudarjanju, da Splenda ni naravna (da je le še eno izmed umetnih sladil), po drugi strani ne nudijo dokazov, da sukraloza je škodljiva. Zasledimo lahko le trditve, da je proizvedena v laboratoriju in potemtakem umetna snov, ter izseke tožb glede načina oglaševanja, pri čemer je glavni kamen spotike nesrečno geslo.

Vrnimo se k raziskavam. FDA je odobritev uporabe naslonila na več kot 110 študij na živalih in ljudeh, izvajanih v 20 letih, v katerih je bilo ugotovljeno, da sukraloza nima znanih mutagenih, teratogenih, karcinogenih ali nevrotoksičnih učinkov, tudi ne vpliva na sposobnost reprodukcije.

Poleg FDA so sukralozo kot varno za uporabo označile tudi naslednje nepristranske institucije: Joint FAO/WHO (Food and Agriculture Organization/World Health Organization) Expert Committee on Food Additives (1990), European Commission’s Scientific Committee on Food – SCF (2000) in Health Canada and Food Standards Australia/New Zealand.

Raziskave še dokazujejo, da dnevno uživanje, ki ne preseže sprejemljivega dnevnega odmerka (ADI), nima znatnega vpliva na raven glukoze v krvi in maščobe v krvi pri posameznikih z diabetesom. Dokazano je tudi, da uporaba tega sladila pripomore k izgubi kilogramov pri posameznikih s prekomerno telesno težo, kar je posebej opazno v primeru uporabe z namenom nadomestitve kalorično bogate hrane, na primer sladkorja. Sukraloza tudi ne povzroča zobnega kariesa.

Da ali ne?

V tem trenutku ni dostopnih raziskav, ki bi dokazovale, da je sukraloza zdravju škodljiva, vendar tudi ni dolgoročnih raziskav, ki bi potrdile, da sukraloza za zdravje ljudi ne prinaša negativnih posledic. Do takrat nihče ne more z gotovostjo trditi, da je sukraloza varna oziroma nevarna za uporabo. Več kot sto študij, na podlagi katerih je FDA sukralozo označila kot varno sladilo, dokazuje, da uporaba ne prinaša negativnih stranskih učinkov za zdravje. Leta 2000 je bilo o njej podano mnenje nepristranskega znanstvenega komiteja za prehrano (SCF). Vsekakor pravilo zmernosti, tako kot pri vsaki stvari, tudi pri uporabi sukraloze ne bo odveč.