Razmišljanje o gensko spremenjenih organizmih

Genetsko modificirani organizem (GMO) je veliki bav bav 21. stoletja. Večina se ga boji, a le redki znajo utemeljiti, česa točno jih je strah. Če bo šlo tako naprej, bo naslednja generacija otrok starše po prebrani pravljici prosila, naj preverijo, če se v omari ali pod posteljo slučajno ne skriva kakšen GMO.

Ampak gensko spremenjeni organizmi ali GSO, kot jim rečemo pri nas, roko na srce, v osnovi sploh niso hudičevi otroci – hudobni in škodljivi so samo takrat, ko jih uporabljamo brezglavo, arogantno in pohlepno. Tako kot strah pred ostalimi pošastmi tudi vsesplošni strah pred GSO izgine, ko prižgemo luč – znanje je svetloba, ki ga odganja.

Genetska modifikacija ni nič novega

Genetska modifikacija je manipuliranje z genetskim materialom – ko se nekdo bolj ali manj zaveda, da z določenim postopkom izbire lahko vpliva na genetski material naslednje generacije, in se tega tudi poslužuje. Na ta način je vsak, katerega starši so se prostovoljno odločili pariti drug z drugim, genetsko spremenjeni organizem. Takšna spolna selekcija je verjetno eden najosnovnejših postopkov izbire oziroma genetskega inženiringa in najbrž poteka že od časa jamskih slikarij, ko so se naši predniki naučili razmišljati v pravem pomenu besede. Naši starši so, tako kot njihovi, izbrali najsposobnejše in najprivlačnejše partnerje v želji, da bi svoje potomce genetsko modificirali v čim bolj sposobne in privlačne, da bi se rod nadaljeval – podzavestno, pa vseeno.

Obstaja pa tudi nekaj kompleksnejših tehnik genskega inženiringa, ki se jih je človeštvo naučilo pred nekaj tisočletji, s kmetijsko revolucijo. S temi raznovrstnimi tehnikami selekcije rastlin in vzreje živali so nastale kultivirane rastline in udomačene živali – brez našega vmešavanja takšne debele lubenice ne bi nikoli rasle, pa tudi samica divjega tura, zdaj že izumrlega prednika udomačene krave, bi vas poteptala, nabodla ali drugače umorila, preden bi se pustila pomolsti. Do tukaj torej hura za genetsko modifikacijo.

Strah pred laboratoriji in epruvetami

Potem pa v zadnjih desetletjih nastopi nekaj precej sofisticiranih tehnik genskega inženiringa. Takšnih, ki jih brez kompleksnega znanja in pomoči laboratorijev ne moremo izvajati – na primer ciljno vstavljanje genov ene vrste v drugo. Obstajajo številne komplicirane metode, a za zdaj bo dovolj poenostavljena razlaga. Bolj za šalo kot zares lahko s temi najsodobnejšimi tehnikami parimo tudi paradižnik in ribo. Temu rečemo horizontalni prenos genov ali transgenska modifikacija. To je tista tehnika, ki v mislih večine danes pooseblja besedno zvezo genetsko modificirani oziroma gensko spremenjeni organizem. Tako je tudi v skladu s slovensko zakonodajo GSO “organizem, z izjemo človeka, ali mikroorganizem, katerega genski material je spremenjen s postopki, ki spreminjajo ta material drugače, kot to poteka v naravnih razmerah s križanjem in rekombinacijo”.

Na prvi pogled je zaskrbljenost razumljiva. Navsezadnje si je parjenje paradižnika z ribo praktično nemogoče predstavljati. Ne le, da nimata niti približno združljive vodovodne napeljave, če veste, kaj imam v mislih, tudi v isto biološko kraljestvo ne spadata. Lahko rečemo, da to ni naravno, in sploh ni čudno, da kaj takšnega pri marsikom vzbuja vsaj nekaj nelagodja, če ne naravnost zgražanja. Tudi dosedanji spisek človekovih poizkusov “izboljšanja naravnih danosti”, ki so se, po navadi zaradi značilne arogance, skoraj vedno končali zelo klavrno, je dober razlog za oklevanje. Industrijska rastlinska olja, fruktozni sirup ali izčrpavanje zemlje s pridelavo monokulture le pri redkih vzbudijo navdušenje nad novimi tehnologijami.

Naravno ni vedno zdravo

Vseeno pa samo zato, ker nekaj “ni naravno”, še ne pomeni, da je slabo. In obratno, navsezadnje je tudi močno strupen cianid naraven. Ampak genetska modifikacija ni nek strašljiv monolit, ki ga moramo obsoditi “samo zato, ker”. Da, obstaja precej razlogov za skrb, ampak bodimo pametni. Genetska modifikacija ne ustvari toksinov ali rakastih celic kar iz zraka. Če trdimo, da je nekaj nevarno, moramo za to imeti veliko boljši razlog kot “zato, ker je genetsko modificirano”. Čeprav obstaja nekaj precej dobrih ekonomskih in moralnih zadržkov, se bomo osredotočili na argumente, ki se večinoma skrivajo v biokemiji rastlin, živali in celo bakterij.

Razlogi za skrb

Rastline pred svojimi plenilci ne morejo pobegniti, zato se pred njimi obranijo s kemično obrambo, različnimi rastlinskimi kemikalijami – s toksini, zaviralci prebave in hormonskimi disruptorji rastline poškodujejo ali celo ubijejo tistega, ki se jih odloči dati v usta. Po navadi je to v prvi vrsti zaščita pred glivicami, plesnimi ali drugimi patogeni in insekti, ampak na celičnem nivoju med glivico in človekom, kaj šele insektom ni bistvene razlike. Zato ni čudno, da odrasli človek ob enem grižljaju na primer velike trobelike (Cicuta virosa), ki raste tudi pri nas, obleži mrtev v eni uri. Vse substance seveda niso tako agresivne in naenkrat povzročijo manj škode, vseeno pa to ne pomeni, da kumulativni učinek ne bo podobno škodljiv.

Disruptorji hormonov so odlična obramba pred insekti, saj lahko v celoti uničijo proces preobrazbe – ličinka seveda umre, če ji med preobrazbo zrastejo tri glave. Genistein, fitoestrogen iz soje je zelo podoben človeškemu estradiolu, zato lahko ob zadostnih količinah poruši tudi naše hormonsko ravnovesje, onemogoči zdrav razvoj in poškoduje reproduktivno zdravje.

Znani nepridipravi so tudi lektini. Aglutinin pšeničnih kalčkov je dostojna obramba ne le pred insekti, ampak tudi sesalci, saj dokazano poškoduje prebavni trakt, od koder se prebije v krvni obtok – tujek v krvnem obtoku pa res ni dobra stvar.

Rastlinske kemikalije na našem krožniku

Problem se pojavi, ko s takšnim genom “naravnih pesticidov” v želji po zmanjšanju stroškov pridelave obogatijo genotip druge rastline. Od leta 2011 poznamo modificirani paradižnik, ki izraža gen za aglutinin pšeničnih kalčkov, s katerim se na njivi obrani pred insekti, pred vsemi ostalimi pa, ko ga doma narežejo v solato. Čeprav je takšen paradižnik seveda zelo donosen, je njegova užitnost zelo vprašljiva.

Lastnosti takšnih na škodljivce in bolezni odpornih genetsko modificiranih pridelkov so privlačne – omogočajo manjšo uporabo kemičnih sredstev, večji donos in zaslužek. Kaj pa se bo zgodilo, ko bodo škodljivci razvili odgovor na novomodificirano obrambo – evolucija vedno najde pot. Vprašanje je tudi, kakšen je dolgoročni učinek uporabe antibiotičnih genov v modifikaciji pridelka, s katerim se hranijo ljudje in živina. Bakterije, odporne na antibiotike, nas lahko močno udarijo po prstih.

Po drugi strani so določene rastline modificirane tudi v povsem drugi smeri, s priročnostjo v mislih – da bi bile odporne na določene pesticide in herbicide. To pridelovalcu omogoči lažjo pridelavo, saj lahko po njivi zlije neskončne količine kemičnih sredstev, ki pobijejo vse živo, razen pridelka. GSO to omogoča in zagotovo ni dobro, če se takšen onesnažen pridelek znajde na našem krožniku.

Potem je tukaj še vprašanje alergenov. Večino alergij povzroči peščica najbolj problematičnih živil. Ljudje imajo najpogosteje težave s pšenico, stročnicami, oreški, mlekom, jajci, ribami in školjkami. Kaj se zgodi, ko je gen enega izmed organizmov, na katerega beljakovine ste alergični, vstavljen v genotip druge rastline ali živali? Prepričani ste, da ste kupili le zaboj paradižnika, v procesu njegove genetske modifikacije pa je bil uporabljen gen ribe ali stročnice, na katero ste alergični. Je lahko nekoč užitni paradižnik vsaj za nekoga s takšno alergijo neužiten?

Vseeno, brez panike

Čeprav imamo precej dobrih razlogov za skrb, vseeno velja opozoriti, da tehnologija genetske modifikacije obeta tudi precej dobrega – možnost večjega pridelka, odpornost na neugodne vremenske razmere, manjšo porabo kemičnih sredstev, manjše onesnaževanje okolja, več hrane za lačne in podobno. Ampak vse to le, če bomo pazljivi in premišljeni v njeni uporabi. Če se bomo uprli pohlepu in aroganci. Da se zavemo nepopolnosti našega razumevanja narave in smo v skladu s tem v uporabi tehnologije genetske modifikacije pazljivi. Moramo se poučiti o svoji hrani ter zahtevati transparentno pridelavo in označevanje – ne samo za telo, tudi za um je škodljivo, če hrane ne poznamo. Človek je tisočletja živel v intimnem razmerju s svojo hrano, zdaj pa smo večinoma popolnoma odtujeni. Medtem ko je neutemeljeno zavračanje GSO neumno in popolnoma brez podlage, pa brezglava uporaba najbrž vodi naravnost v prepad. Tehnologija genetske modifikacije je lahko precejšen šum v našem razmerju s hrano. Premišljenost in precejšnja pazljivost je prava pot.