Prehrana diabetika – ali obstaja alternativa?

Prehranske smernice, ki so v veljavi zadnjih nekaj desetletij, priporočajo, da dnevno pridobimo več kot 50 odstotkov energije iz ogljikovih hidratov, maščobe bi naj omejili na 20-30 odstotkov, od katerih naj nasičene maščobe ne bi presegle 10 odstotkov, preostali viri pa bi naj bili predvsem rastlinska olja.

Vire ogljikovih hidratov naj bi predstavljali zelenjava in sadje, zaradi visoke energijske vrednosti pa predvsem škrobni viri, kor so žitarice in izdelki iz njih.

Raziskave kažejo, da se je uživanje nasičenih maščob v zadnjih desetletjih dejansko znižalo, predvsem na račun povečanega uživanja ogljikovih hidratov in rastlinskih olj.

Žal pa raziskave tudi ugotavljajo, da se število ljudi s prekomerno telesno težo, diabetesom in drugimi presnovnimi boleznimi v sodobnem svetu hitro povečuje. Razlog gre iskati v dejstvu, da smo v prehrani znižali maščobe ter povečali ogljikove hidrate in skupen energijski vnos.

Raziskave kažejo, da je prekomerno uživanje ogljikovih hidratov povezano z različnimi presnovnimi težavami, ki se kažejo v povišani ravni krvnih trigliceridov in znižani ravni holesterola v lipoproteinih HDL, problemi z uravnavanjem krvnega sladkorja, povečanju kroničnih vnetnih stanj, povišanem krvnem tlaku ipd.

Velik del teh težav predstavlja znake presnovnega sindroma, ki je v sodobnem svetu vse pogostejši in katerega posledica so diabetes ter bolezni srčno-žilnega sistema.

Če je nastanek diabetesa tipa 2 povezan s presnovnim sindromom in prekomernim uživanjem ogljikovih hidratov, se lahko vprašamo, ali so obstoječe prehranske smernice, ki veljajo tudi za bolnike z diabetesom tipa 2 (in 1), najboljša podlaga za prehrano diabetika.

Raven krvnega sladkorja seveda lahko uravnavamo z uporabo inzulina in drugih zdravil, postavlja pa se vprašanje smiselnosti uživanja toliko ogljikovih hidratov, ki ima za posledico večjo potrebo po zdravilih in potencialno dolgoročno škodo, ki jo lahko povzročajo tako visoka raven sladkorja in trigliceridov v krvi kot uporaba teh zdravil. Predvsem, če imamo na voljo naravno prehrano, ki lahko to kronično bolezen celo pozdravi.

Pred odkritjem hormona inzulina je omejevanje ogljikovih hidratov poleg splošne ekstremne omejitve dnevnega energijskega vnosa veljalo kot edini učinkovit terapevtski način zdravljenja diabetesa.

Tudi kasneje se je terapija z inzulinom uporabljala predvsem v kombinaciji z omejevanjem ogljikovih hidratov, sčasoma pa je uravnavanje krvnega sladkorja z inzulinom in drugimi zdravili postalo v praksi tako rekoč edini način zdravljenja.

Poleg pojava zdravil za uravnavanje krvnega sladkorja je na spremembo priporočene prehrane za diabetike vplivalo tudi splošno uveljavljeno prepričanje, da so naravne nasičene maščobe in holesterol v naši prehrani škodljivi in so razlog za presnovne bolezni sodobnega časa.

Prepričanje izhaja predvsem iz raziskav in zaključkov ameriškega znanstvenika Ancela Keysa, ki jih je podal v svojem delu Seven Countries Study in z njim močno spremenil pogled na prehrano. Pripomogla je tudi prehranska industrija z željo po prodaji margarine, rastlinskih olj in predelanih živil z veliko ogljikovimi hidrati in rastlinskimi maščobami.

Keysova teorija je bila kasneje velikokrat ovržena, poleg tega tudi sodobne raziskave ne potrjujejo škodljivosti holesterola in nasičenih maščob v naši prehrani. Japonska in ZDA sta tako v letošnjem letu ukinili maksimalno priporočeno raven dnevnega vnosa holesterola s hrano.

V prihodnosti lahko podobne ukrepe pričakujemo pri trenutnih omejitvah vnosa nasičenih maščob, ki se nahajajo v naravni nepredelani hrani.

Kakšna je optimalna prehrana za diabetika

Preprečevanje hiperglikemije je eden najpomembnejših ukrepov pri zdravljenju diabetesa tipa 1 in 2. Ker je uživanje ogljikovih hidratov pomemben vir krvnega sladkorja (poleg zalog glikogena v jetrih in tvorbe glukoze v telesu v procesu glukoneogeneze), je razumljivo, da omejevanje ogljikovih hidratov v hrani lahko hitro vodi do nižjih krvnih vrednosti.

Če v hrani omejimo ogljikove hidrate, ki so pomemben vir energije in če upoštevamo, da beljakovine niso učinkovit vir energije in da njihova presnova v prevelikih količinah obremenjuje telo, je razumljivo, da morajo večji delež dnevnega energijskega vnosa zagotavljati maščobe.

Prehrana, v kateri predstavljajo maščobe med 60 do 70 odstotkov dnevnega energijskega vnosa, je torej alternativna prehrana za diabetika. Seveda pa je razumljivo, da se zaradi splošnega prepričanja o škodljivosti holesterola in maščob v hrani pojavi vprašanje o varnosti take prehrane.

Kaj pravijo raziskave? Da je tak način varen oziroma celo primernejši od prehrane, ki temelji na uradnih prehranskih smernicah.

Ob visokomaščobni prehrani z malo ogljikovimi hidrati je raven krvnega sladkorja veliko stabilnejša in potreba po inzulinu manjša, raven krvnih trigliceridov pa močno pade.

Razlog za to je v učinkovitem izkoriščanju maščob za energijo ter manjši proizvodnji maščob v jetrih zaradi znižanega vnosa ogljikovih hidratov. Taka prehrana ima zelo pozitiven vpliv tudi na raven holesterola v lipoproteinih HDL.

Tako se močno popravi razmerje med HDL holesterolom in trigliceridi, ki velja za enega od kazalcev težav s srčno-žilnim sistemom.

Kako je v praksi videti prehrana, ki jo običajno imenujemo kar LCHF oziroma low carb, high fat dieta Maščobe naj bi predstavljale okoli 60 odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Maščobe naj bodo predvsem enkrat nenasičene, te najdemo v oljčnem olju, avokadu, lešnikih in živalski maščobi.

Drugi del maščob naj bi predstavljale nasičene maščobe, ki so v znatnem delu v kokosovi maščobi in delno v živalski maščobi. Manjši del (do deset odstotkov dnevnega energijskega vnosa) naj bi predstavljala večkrat nenasičene maščobe, ki so v mastnih ribah ter v večini semen in oreškov, na primer v bučnem olju.

Za zaključek si poglejmo, katere so prednosti LCHF diete:

• ima velik učinek na znižanje krvnega sladkorja,
• pri uravnavanju krvnega sladkorja in krvnih trigliceridov je učinkovita tudi brez znižanja telesne mase,
• velja za izredno učinkovito pri izgubi telesne maščobe, predvsem zaradi njenega učinka na sitost,
• je izredno učinkovita pri znižanju ravni krvnih trigliceridov in dvigu nivoja HDL,
• znižuje raven glikiranega hemoglobina (HbA1c), ki kaže povprečno raven krvnega sladkorja zadnjih nekaj mesecev in je pomemben kazalec mikrovaskularnih in tudi makrovaskularnih zapletov, povezanih z diabetesom tipa 2.