Prebava

Uživanje hrane organizmu omogoča pridobivanje energije ter tvorbo in obnovo tkiv. Po vstopu hranilnih snovi v prebavni sistem se te ob delovanju encimov razgradijo do ustrezne velikosti, da jih telo lahko uporabi. Prebava je tako predvsem biokemični proces, pri katerem vsak del prebavnega sistema opravlja točno določene naloge.

Snovi, ki jih zaužijemo s hrano, so večinoma prevelike, da bi lahko prešle v telesne celice, zato se ob delovanju encimov prebavnega sistema razgradijo do te mere, da lahko preidejo celične membrane. Prebavna cev, ki v iztegnjenem stanju meri od šest do devet metrov, se začne z ustno votlino in konča z zadnjično odprtino, razdeljena pa je na več delov. Poleg epitela in sluznice jo sestavljata dve plasti mišičja (krožna in vzdolžna), ki omogočata učinkovito krčenje in s tem premikanje hrane. Prebavna cev je povezana s prebavnimi žlezami, ki izločajo prebavne sokove, potrebne za razgradnjo hrane. Prebavljene snovi se vsrkajo v kri in limfo prek absorpcijske površine črevesne stene.

Zgradba prebavnega sistema

Prebavna cev	Prebavne žleze
ustna votlina	žleze slinavke
žrelo	jetra
požiralnik	trebušna slinavka
želodec
tanko in debelo črevo

Ustna votlina, žrelo in požiralnik

Prebava se začne v ustih, kjer z žvečenjem hrano mehansko zdrobimo z zobmi in žvekalnimi mišicami. Slina, s katero se med žvečenjem prepoji hrana, omogoča lažje grizenje in pomikanje grižljajev. Slina hrano tudi kemično prebavlja, saj vsebuje amilazo, encim, ki razgrajuje škrob v enostavne sladkorje. Izločanje sline omogočajo mehanski in kemični dražljaji v ustih, lahko pa se začnemo sliniti že ob pogledu ali le misli na hrano. Ustna votlina se nadaljuje v žrelo, kjer se križata pot za hrano in zrak. Ko grižljaj zdrsne v žrelo, se sapnik zapre, da hrana ne bi zašla vanj. Žrelo se nadaljuje v požiralnik, skozi katerega hrana ob krčenju mišic potuje v želodec. Na spodnjem delu požiralnika je posebna mišica zapiralka, ki preprečuje uhajanje vsebine iz želodca. Če se odprtina, ki jo zapira mišica zapiralka, razširi, lahko kisla želodčna vsebina prodira v požiralnik – pojav imenujemo zgaga.

Želodec

Želodec je najširši del prebavne cevi, njegova oblika pa je odvisna predvsem od polnosti. Prazen ima le približno 50 do 100 ml volumna, med hranjenjem pa se lahko raztegne tudi do nekaj litrov. Od požiralnika v zgornjem delu in tankega črevesa v spodnjem delu ga ločujeta mišici zapiralki. Notranja stena želodca je obdana z želodčno sluznico, v kateri so številne žlezne celice. Nekatere izmed njih izločajo sluz, druge solno kislino (klorovodikovo kislino oziroma HCl), tretje pa predstopnje prebavnih encimov. Vse te celice dnevno izločijo približno do tri litre želodčnega soka, ki je sestavljen iz vode, solne kisline, encimov in sluzi. Posebna zgradba želodca omogoča učinkovito mešanje hrane z želodčnim sokom, pri čemer nastaja želodčna kaša. Čas, ki je za to potreben, je odvisen od vrste zaužite hrane. Tudi čas, potreben za praznjenje želodca, je pogojen predvsem z vrsto hrane, trda hrana se v njem zadržuje od dve do štiri ure. Tako delno prebavljena želodčna kaša potuje naprej v dvanajstnik, zgornji del tankega črevesa.

V želodcu se hrana prebavlja tako kemično kot mehansko. Kemično z delovanjem encimov, mehansko pa z mešanjem hrane in želodčnega soka. Sluz, s katero je prekrit želodec, preprečuje, da bi želodec razgradil samega sebe. Solna kislina uniči bakterije in parazite iz hrane ter ustvarja kislo okolje (pH od 1,5 do 4), saj encimi iz žleznih celic začnejo delovati šele v kislem pH-ju. Eden takih je pepsinogen, predstopnja prebavnega encima, ki razgrajuje beljakovine. Izločeni pepsinogen je sprva neaktiven, delovati pa začne ob stiku s solno kislino in iz njega nastane aktivni encim pepsin, ki razgrajuje beljakovine na manjše molekule. Poleg pepsinogena se v želodcu izločajo tudi encimi, ki razgrajujejo maščobo (lipaze) in hormon gastrin, ki spodbuja celice k izločanju želodčnega soka in spodbudi krčenje mišic želodčne stene.

Če se v želodcu izloča preveč solne kisline, lahko v sluznici nastanejo razjede (ulkusi). Vzrok nastanka razjed ni docela raziskan, domneva pa se, da so te posledica pomanjkanja sluzi. Lahko jih povzroči tudi bakterija helikobakter pilori, nastanek pa pospešujejo tudi alkohol, cigareti in dolgotrajni stres.

Tanko črevo

Želodec se prek mišice vratar nadaljuje v tanko črevo, najdaljši del prebavne cevi (iztegnjeno meri približno 5 m). V tankem črevesu se nadaljuje prebava želodčne kaše (traja od ene do šest ur), začne pa se tudi vsrkavanje (absorpcija) prebavljenih molekul hrane, ki prehajajo v kri in limfo, od tam pa v razna tkiva. Vsebina v tankem črevesu se s krčenjem mišic oziroma peristaltiko premika in meša. Notranja površina črevesa ima izredno veliko površino, je zelo nagubana in ima številne izrastke – črevesne resice. Te so pokrite z epitelnimi celicami z izrastki ali mikrovili, ki še dodatno povečajo absorpcijsko površino. Prvi del tankega črevesa je dvanajstnik, kamor sega izvodilo jeter in žolčnika (žolčevod) ter izvodilo trebušne slinavke (pankreasa), ki proizvede največ prebavnih encimov. Kisla želodčna kaša se mora v tankem črevesu nevtralizirati, kar opravi bikarbonat iz soka trebušne slinavke. Ta sok vsebuje tudi encime za razgradnjo maščobe (lipaze), beljakovin (tripsin) in ogljikovih hidratov (amilaza), ki najbolje delujejo v bazičnem okolju. Ogljikovi hidrati v obliki škroba in drugih polisaharidov se razgradijo v disaharide in nato v monosaharide, ki preidejo v krvne kapilare. Vsrkajo se tudi aminokisline in ostanki peptidov, ki so nastali pri razgradnji beljakovin. V tankem črevesu se razgradijo tudi maščobe; te se ob delovanju žolča, ki je v vlogi emulgatorja, razpršijo v kapljice. Razgradijo se v monoacilglicerole in maščobne kisline ter vstopijo v limfne kapilare. V tankem črevesu se absorbirajo tudi vitamini.

Jetra

Jetra so največja žleza v telesu in so poglavitne za vzdrževanje krvnega sladkorja (glukoze). Tvorijo žolč, ki se shranjuje v žolčniku, v njih pa poteka še ogromno drugih funkcij, na primer:

• shranjevanje glukoze v obliki glikogena in njegova pretvorba v glukozo, ko je to potrebno,
• pretvorba ogljikovih hidratov in beljakovin v maščobe,
• nastajanje lipoproteinov, potrebnih za prenos maščob, maščobnih kislin in holesterola,
• skladiščenje vitaminov in mineralov,
• razstrupljanje škodljivih snovi (na primer oksidacija alkohola, zdravil in strupov),
• nastanek in razgradnja aminokislin,
• tvorba toplote.

Nastajanje jetrnega glikogena

Višek sladkorja v krvi, ki se nakopiči po zaužitju z ogljikovimi hidrati bogatega obroka, se začne v jetrih (deloma tudi v mišicah) pretvarjati v glikogen, ta deluje kot uskladiščena zaloga energije. Ko organizem potrebuje energijo (pojavi se potreba po glukozi), se začne uskladiščeni glikogen razgrajevati v glukozo. V glikogen se poleg glukoze v jetrih pretvarja tudi mlečna kislina (laktat), ki nastaja med mišičnim delom.

Čezmerno pitje alkohola lahko vodi v odpoved jeter (cirozo)

Zaužiti alkohol se delno izloči z izdihanjem ali z urinom, večina pa ga prispe v jetra, kjer ga jetrni encimi pretvorijo v škodljivi acetaldehid. V jetrih se začnejo pospešeno kopičiti maščobe (maščobna jetra), sledi propadanje jetrnih celic, ki jih nadomešča vezivno tkivo. Posledica je nastajanje skupkov jetrnih celic, ki so med seboj ločeni in niso dovolj prekrvavljeni. Njihova funkcija se počasi slabša, jetra pa sčasoma propadejo.

Debelo črevo

Tanko črevo se nadaljuje v debelo črevo, ki se deli na slepo črevo, kolon, ki je najdaljši del debelega črevesa, in danko, ki se konča z zadnjično odprtino. Ima žepaste izbokline, nima pa resic kot tanko črevo, saj se prebava v njem preneha. Kašasta vsebina iz tankega črevesa, ki je v debelem črevesu že skoraj brez hranilnih snovi, se v njem zadržuje od 12 do 36 ur. Absorbirajo se voda in minerali, preostala vsebina pa se pretvori v iztrebke. V debelem črevesu se ne izločajo več prebavni sokovi, ampak samo sluz, ki olajšuje pomik iztrebkov. Skozi sluznico se vsrkajo voda in minerali. Zadnji del debelega črevesa je danka, ki je navadno prazna. Ob peristaltičnem krčenju blato preide vanjo, mišica zapiralka pa omogoči iztrebku, da se izloči iz telesa.

V debelem črevesu so številne bakterije, ki s fermentacijo razgrajujejo ostanke hrane (od tod pojav vetrov). Te bakterije niso škodljive, nasprotno, so celo zaželene, dokler so v ravnovesju in v samem črevesju. Pri njihovem delovanju nastajajo strupi, ki se razstrupijo v jetrih.

Slepič

Slepič je zakrneli, približno 7 do 10 cm dolg del črevesa, ki nima funkcije, lahko pa povzroča težave, če zaradi prevelike količine blata, ki zaide vanj, nastopi vnetje. V tem primeru je potreben operativni poseg, pri katerem slepič odstranijo.

Za konec še nekaj zanimivih dejstev:

dnevno proizvedemo tudi do 1,7 litra sline,

stena tankega črevesa ima površino več kot neverjetnih 250 kvadratnih metrov,

letno zaužijemo približno 500 kilogramov hrane,

več kot 90 odstotkov prebave poteka v tankem črevesu,

zaradi krčenja mišic požiralnika lahko hrano pogoltnemo tudi, če stojimo na glavi.