Včasih me kakšna misel naskoči kot, tako si predstavljam, bi me naskočila mladega mesa željna stara mama; neslišno se mi priplazi za hrbet, se pri tem pritajeno in opolzko hihita, potem pa v enem ali dveh korakih skoči pred moje nič hudega sluteče oči, se z enim samim veščim gibom razgali in hopla … Preden se zavem, kaj se dogaja, je že prepozno.

O vzrokih, zakaj bi kaj takega storila starejša občanka, raje ne bi pisal. Tudi razmišljal ne. Sem pa že razmišljal, zakaj to počno misli … in prišel (z nekaj pomoči, zahvala Freudu & Co.) tudi do zaključka. Takole med nami in na kratko: Misli, še posebej nepričakovane, nenadne, so navadna izdajalska, zahrbtna zalega. Za postrelit, če hočete. So pa seveda tudi nekaj, brez česar bi bilo naše življenje precej pusto. Moški del bralcev sedaj verjetno že dobiva določene asociacije o nasprotnem spolu (in si hkrati laže, da nasprotni spol nima teh miselnih prebliskov), zato bom raje pogasil, preden se bo do konca razvnelo. Ergo: Če smo odprti za nova spoznanja o sebi in okolici, nam nasprotni spol in miselna zalega (tudi in predvsem tista nepričakovana) lahko pri tem zelo koristita. Vsekakor več, kot si v trenutku požara lahko mislimo. Ja, ja.

Ne zamudite aktualnih akcij!

Nekatere teh misli pridejo, se zasidrajo in nas nato grizljajo, skratka delajo vse, kar se pač za misli spodobi, nekatere pa se samo pojavijo, na hitro nekaj zamomljajo, in potem zopet izginejo iz našega življenja. Misli, khm, za eno noč, bi lahko rekel. Ali pa za eno uro, eno minuto, za dvakrat na teden … saj razumete. In sedaj še vzrok tega pisanja: Ena takih mimobežnic me je obiskala včeraj … že drugič v zadnjih dveh tednih. Zgodilo pa se je v Baumaxu v BTCju med iskanjem cementa za mojo novo kopalnico.

Preden povem, kakšna misel se je porodila v mojih prevelikih in/ali prepraznih možganih, pa še nekaj, kar ni zraslo na moji gredici: Vsaka misel, vsako dejanje pove nekaj o dotičnem subjektu. Trditev se mi sicer zdi precej ostra, a ker nisem psiholog, še več, moje teoretično znanje je na tem področju precej omejeno, lahko tej trditvi, z določeno mero nepoznavalske skeptičnosti, le prikimam in se opomnim, da bi bilo morda fino, da ne rečem kar koristno, če bi v prihodnosti glede znanja s področja psihologije kaj ukrenil ali pa, preprosto in učinkovito, kar prenehal klatiti neumnosti in se vtikati tja, kamor ne sodim. No, še vedno pa lahko postanem samooklicani novinar, ne?

In sedaj vseeno nekaj v podporo upravičenosti mojega kimanja: Sedim v avtu in se nahajam nekje med točko A in točko B, ki sta poljubni mesti v, recimo, Sloveniji. Ker nisem razpoložen za poslušanje informacij o damskih vložkih, energijskih pijačah ter, oprostite besedi, zjebanem pravnem sistemu, ki omogoča prostost najnizkotnejšim izmečkom naše družbe – (večkratnim) morilcem, radio, bog ga poplačaj, molči. Vozim in vozim, ujet v lastne misli in, če imam srečo, ne tudi v pločevinasto kačo, drugače imenovano za znoret gost promet, naenkrat pa se zavem nekega neblagodejnega, motečega zvoka, za katerega najprej mislim, da je izpušna cev mojega avtomobila, ki je storila žalostni konec, potem pa nenavdušeno ugotovim, da zvok prihaja iz mojega grla oz., če to lahko tako imenujem, da prepevam. Začetno počutje, ki bi ga verjetno lahko primerjal s počutjem v puhaste roza copatke obutega bizona, ki se je nenadejano znašel na odru sredi predstave Labodjega jezera in hkrati zaprepadeno ugotovil, da si je pozabil zdepilirati noge, kmalu izpodrine analitični duhec, mali racionalist, otrok z očali s centimeter debelimi lečami. Njegove ugotovitve, ob katerih bi – ob primerno polnem nosu belega bolivijskega spodbujevalca – zaploskal še Freud: Če v trenutku streznitve krulim I’ll sleep when I’m dead skupine Bon Jovi, potem obstaja velika verjetnost, da sem utrujen, a se kljub temu peljem na kakšen obvezen žur ali poslovni sestanek. Podobno, če rjovim Die, die, die my darling od Metallice, si to skoraj zagotovo, a ne ravno dobesedno, tudi želim (verjeten vzrok: my darling mi je – profesionalno = žensko – scefrala živčke). Mansonova I don’t like the drugs but the drugs like me neizpodbitno izpričuje navdušenje nad življenjem, veselo razpoloženje, pričakovanje itd. medtem ko v primeru, da jodlam Na na na na naše EuroShit Karmen, zaradi lastne in varnosti ostalih udeležencev v prometu, nikakor ne bi smel sedeti za volanom. Samo tole bom dodal: Moja kri, roko na srce, ne bi bila primerna za transfuzijo.

Jasno je torej, da imajo lahko – ne vem, če sta to primerna pridevnika – nezavedna dejanja in nepričakovane, nenadne misli nek skrit pomen, izdajajo stanje telesa in duha, v njih se zrcalijo neke globlje misli, občutki in kar je podobne navlake. Potemtakem ni čudno, da sem se včeraj med čakanjem v vrsti pred blagajno v Baumaxu vprašal: Zakaj? Zakaj, pri tristo pobritih heavy metalcih? Z a k a j?

Jasno, da sedaj že poznam odgovor. Če ga ne bi, bi vi prebirali kakšen koristen članek, jaz pa bi si še vedno vrtal po nosu in zamišljeno frcal naokrog tiste lepljive kroglice, ki se jih tako fino oblikuje iz koščkov ravno prav posušenega smrklja. In tole, kar moram priznati: Odgovor je zelo preprost. Približno tako preprost kot vprašanje, kar iz tiste začetne misli, zajedalca, zahrbtnega vohuna nikakor nisem pričakoval. Jada, jada, jada …. Misel je bila: GOSPODARJI PRSTANOV. Dogajanje, ki jo je spodbudilo, pa sledeče:

Tavam po Baumaxu in, kot že rečeno, iščem cement. Očitno zelo dragocena roba, skrita pred preprostimi kupci z razbitimi kopalnicami. Poiščem torej prodajalca – in ko to napišem, vso zadevo prav perverzno poenostavim, saj temu dejanju pritiče najmanj beseda podvig, če ne kar krvavo, vseh časti vredno dejanje – in ga milo poprosim, naj me povede v skrite predele trgovine, kjer hranijo vrednejše, na svetlobo občutljive avtorsko zaščitene artikle. Prodajalec, kakšnih 20 let star nadebudni mladenič, me premeri od nog do glave, dvakrat, se zasuka in stopi, jaz za njim, do visokih kupov stiropora, stoječih ob bližnji steni, ter jih začne prekladati kot Konan barbar skale. Primere s Konanom mu zaradi lastne občutljive narave seveda ne omenim, saj bi se zavoljo svoje ne ravno atletske postave znal počutiti kot predmet zasmehovanja. Vendar glej: Razvito telo niti slučajno ni tako impresivno kot obvladanje nadnaravnega. V nekaj trenutkih rdečesrajčnik izpod kupa stiropora pričara vreče s pravim cementom, sicer prav nemarno zasvinjane in na nekaj mestih preluknjane … a kaj je to proti možnosti neobstoja, vas vprašam? Iskreno se mu zahvalim ob čemer me, glej ga, vpraša, če mi lahko še kako pomaga. Jasno mi dobrosrčnost ne dopusti, da bi mu dovolil, da mi vreče naloži v voziček (prekletstvo fizioterapevtskega vedenja), zato se mu še enkrat zahvalim in se lastnoročno lotim dela. Naložim torej tistih 150 kg cementa in že razmišljam, kako najhitreje priti iz soparne luknje, ozrem se levo, desno, se zasukam in … tam, dva metra stran, stoji moj prodajalec in me opazuje. še več, nedvomno ima nekaj za bregom. Nekaj sekund se takole gleduje, on z nečem za bregom, jaz s praznino v glavi in prepoteno majico, in v trenutku, ko bi moral nekdo od naju nekaj reči ali pa bi se morala obrniti vsak na svojo stran in se nikoli več videti ali slišati drug za drugega, on, Konan, odmakne breg: “Vas … eee … te … lahko nekaj vprašam?”
“Vprašaj,” odvrnem hladen, kot nuna med nastopom Chippendales-ov.
Pob malce menca, potem kaže z rokama nekam proti meni, se plašno, kot Kanadčan pred ovco, nasmehne in končno izdavi: “Kako ti to uspe?”
UUUUUUUU, kaj pš, pomislim.
“UUUUUUUU, kaj pš” vprašam.
“Ohranit vso to maso,” spet dela neke spiritualne gibe z rokami v moji smeri. Nato se razgovori: “Veš, verjetno se ne vidi, samo tudi jaz hodim na fitnes. Že dve leti.” Kot dokaz celo zaviha rokav in napne nekaj majhnega in nerazvitega. Ker molčim, kot se spodobi, nadaljuje: “Saj dobim gor, potem pa vse izgubim.”
Aha.
“Jem veliko …”
Aha.
“…treniram štirikrat na teden, saj veš, intenzivno …”
Aha.
“…enkrat sem probal že … kako se že reče … metan …”
Aha.
“…pa ni bilo skoraj nič. Malo bolj sem bil zategnjen …”
Aha.
“Imaš kakšen nasvet?”
Pretehtaval sem več možnosti: Naj se zasukam, odidem in se delam, da sem vse skupaj samo haluciniral, naj kar takoj znorim in se na tak način odrešim muk, naj …
Vprašam: “Kaj pa ješ?”
“Uh, saj veš, testenine, zelenjavo, jajca … približno trikrat na dan … saj to ni problem. To poznam …”
“Kako pa treniraš?”
“Tudi to je v redu, mi je trener na fitnesu napisal program …”
In tu nekje, morda nekoliko pred tem ali pa nekoliko za tem, se je pojavil tisti trenutek, ko se je en del mojih možganov odločil, da gre na gosti sok, drugi del pa se je zleknil po lobanjskem dnu in si v stilu H. Bogarta zabrundal: GOSPODARJI PRSTANOV.

To je bil torej drugi in zadnji (do sedaj) primer pojava gospodarjev. Nekaj (še enkrat) razčistimo: V nobenem primeru se misel ni zasidrala, samo zdrvela je mimo, kot bi jo podil trop podivjanih kamel. še posebej v prvem primeru …

Zgodilo se je na stadionu, kjer treniram. Utežarna je tam razdeljena na dva dela, ki sta prostorsko (60 metrov tekališča) ločena; v prvem delu so samo proste uteži, klopi, dva podija in precej velika “Smithova mašina”, v drugem trenažerji, na katerih so verjetno trenirali že v starem Rimu. Med temi zarjavelimi kupi železja pa stojijo tudi tri povsem nove Techno Gym naprave in na eni od teh sem pred približno dvema tednoma želel zaključiti trening nog. A ko sem prišepal do utežarne B, kot jo je ljubkovalno poimenovala uprava stadiona, sem nemudoma postal priča nepopisno klavrnem prizoru: kondicijskemu treningu nekega nogometnega kluba.

Fantje – športniki, bodoče zvezde, junaki, up in ponos slovenskega nogometa in športa nasploh, resnični heroji, ki jim ni para, garači do onemoglosti, vzorniki in takorekoč nadljudje – so bili, po videzu sodeč, naključno razporejeni po prostoru, en par na napravo, kar je bilo videti tako, da se je polovica para s komolcem naslanjala na okvir naprave, si z roko podpirala glavo in obenem drugi polovici, ki je na kakršenkoli način mešala zrak z dvema do tremi ploščicami, vzklikala vzpodbudne besede v smislu ‘Ej stari, a si vidu včeri v Asu uno blond pičko k so se ji vidle tangice?’ na kar je druga polovica, ki je medtem nedvomno uporabljala vsaj 16% mišičnih vlaken, v navalu motivacije, delovnega elana in visoke koncentracije navdušeno prikimala in kot Scooby Doo zavila ‘Huuuuuuuda prasiiiiiica!’. Pa naj še kdo reče, da med športniki ni genijev!

Med vsem tem prelivanjem krvavega znoja pa je trener oz. kdorkoli je starejši možakar s porumenelimi brki, pivskim trebuhom, črno trenirko z belimi navpičnimi črtami in plastičnimi natikači že bil, zdolgočaseno, kot Einstein pred kvadratno enačbo, slonel na betonskem stebru, vsake toliko časa kaj zatulil in pihnil v piščalko, ki je oddala izrazito komunističen zvok, kar je med nogometaši izzvalo obilo negodovanja in vsesplošno potrtost, je pa zaradi tega piska prišlo, hvala Bogu (in s tem ne mislim trenerja), celo do nekaj premikanja, menjave naprav, kar je bil verjetno poglavitni cilj treninga. Pavlov bi si obliznil prste.

Moje oči so torej možganom poslale informacije, in prva misel, ki so jo bili po dojetju situacije sposobni sproducirati – vzporedno s presunljivim javkom – je bila, jp, GOSPODARJI PRSTANOV! …

Včeraj zvečer sem storil, za moje pojme, veliko krivico – preklel sem Tolkiena, prstane, gospodarje, Froda, Gandalfa, hobite in vse zahojene jezdece s Krpanom na čelu. Ker sem bil ravno v elementu, sem preklel tudi kopalnico, telefon in pa vezalke, ki so se mi zopet strgale, vzdržal pa sem se pri politih proteinih in, stežka, nastajajoči pleši.

Nekaj pred tem sem se zleknil v posteljo in bil odločen dognati, zakaj ravno ‘gospodarji prstanov’. Zakaj ne npr. ‘majski hrošč’ ali pa ‘čistilci hlevov’. Ležal sem na hrbtu in razmišljal …
ležal na boku in razmišljal …
na trebuhu nisem ležal, ker mi ne paše …
potem sem zopet vstal in si v kuhinji naredil beljakovinski miks, sedel za mizo in razmišljal, začenjal počasi preklinjati in še vedno razmišljal, vstal izza mize, polil proteine in sklenil, da imam razmišljanja dovolj in da si lahko gospodarji svoje prstane nekam vtaknejo … vse to v desetih minutah … potem pa sem naenkrat doživel preblisk, dobil odrešilno asociacijo. Zadeve so padle na svoje mesto, človek bi rekel, kot palček na Sneguljčico. Oddahnil sem si, si zmešal nove proteine in se izdatno opravičil vsem zgoraj neupravičeno prekletim (razen, logično, kopalnici in vezalkam).

Sedaj bi vam lahko povedal o konkretni asociaciji, ki me je odrešila muk … pa vam ne bom. Razlog za to se skriva v – v nekaterih primerih praktični in primerni, v drugih pa zavajajoči in neprimerni – sposobnosti človeškega uma, namreč sposobnosti posploševanja. Ker menim, da bi si mojo konkretno asociacijo lahko napačno razlagali, vsekakor bi v njej našli luknje, na katere bi bil lahko ponosen vsak, ki se spozna na, hja, luknje, dobili bi napačno predstavo in zgrešili nauk zgodbe, bom raje podal kar lastno, razširjeno, rafinirano in destilirano interpretacijo… v drugem delu.