Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si – političnost prehranskih izbir

Podobno kot pri vprašanjih vere se bomo ljudje tudi o ustrezni prehrani lažje skregali kot zedinili. Prehranskih resnic je vsaj toliko, kot je ljudi, ki vsaj občasno razmišljajo o tem, kaj jedo. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli nekaj slišanih in morda tipičnih trditev, ki se nanašajo na hrano, in preverili, ali morda kje ne držijo.

1: Prehranska piramida, ki temelji na ogljikovih hidratih, že mora držati, saj so jo sestavili strokovnjaki



Pa poglejmo, v čem se pravzaprav ne strinjamo. Kajti ne glede na to, v katerem prehranskem taboru se (z)najdemo, se bomo strinjali, naj se količina beljakovin giblje med 15 in 25 odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Zagovorniki naravne hrane se resda ne bodo vznemirjali, če bo ta številka še nekoliko višja, a le, če izvira iz pravih živil (mesa, rib, jajc, mlečnih izdelkov). Da pa preveč beljakovin za človeka ni v redu, se strinjamo vsi. Nestrinjanja se bodo začela pri razmerju preostalih dveh makrohranil – maščob in ogljikovih hidratov. Zagovorniki diet, kot sta paleoprehrana in ketogena dieta, bodo svetovali višji vnos maščob, prehranski svetovalci in zdravstveni delavci pa se bodo nad tem zgražali in zagovarjali višji vnos ogljikovih hidratov. Pri tem je zanimiva opazka, da hrana v svoji naravni obliki velikokrat vsebuje veliko maščob (avokado, oreški, olive, jajca, ribe …), predelana in industrijsko proizvedena hrana pa ravno obratno po navadi vsebuje ogromno ogljikovih hidratov (kruh, muesli, testenine – to so pravzaprav temelji t. i. prehranske piramide, zadnja desetletja nesporne vladarice filozofije prehrane, ki zagovarja visok vnos ogljikovih hidratov iz žit in nizek vnos maščob, sploh nasičenih).

Gary Taubes je v knjigi Good calories, bad calories pregledal ogromno študij in prečesal dobršen del sodobnejše zgodovine prehranjevanja. Ugotovil je, da kronične bolezni, srčna obolenja, diabetes, debelost in celo alzheimerjevo bolezen ne povzročajo nasičene maščobe (ki jih je v naravni hrani ogromno). Preko mehanizma izločanja inzulina so pravzaprav problematični rafinirani ogljikovi hidrati oziroma sladkorji – še posebej tisti, ki vsebujejo fruktozo.

Kaj lahko narediš? Eksperimentiraj. Opazuj svoje počutje po obroku, ki vsebuje veliko ogljikovih hidratov. Za kakšen teden presedlaj na zajtrk z mesom in oreški znanega trenerja Charlesa Poliquina. Zbiraj različna mnenja in izkušnje ter poišči tisto, kar je tebi najbolj pisano na kožo. Zapomni si, da sta prehranska in farmacevtska industrija globalno tako močni, da z lahkoto določata pravila igre, ne samo posameznim znanstvenikom in prehranskim svetovalcem, temveč celo državam, tudi ZDA.

2: Intenzivna, industrijska pridelava hrane je bolj gospodarna od vrtičkarstva

Totalni mit. Pri sodobnih (industrijskih) načinih pridelave hrane se porabi kar 10 ali več kalorij iz fosilnih goriv za vsako kalorijo pridelane hrane. Sliši se noro – in tudi je. Na drugi strani permakultura (načrtovan in etičen način pridelave hrane in oblikovanja prostora, ki išče trajnostnost s posnemanjem vzorcev iz narave) na enaki površini proizvede več hrane kot opevana sodobna industrijska pridelava. Industrijska pridelava hrane je poleg tega utemeljena na monokulturah, kar pomeni, da se na določeni površini goji le ena rastlina. Ker pa narava prisega na raznovrstnost in jo bo hotela ponovno uveljaviti, je možno monokulture vzdrževati le z ekocidom – dobesednim pomorom vseh drugih rastlin in bitij, ki se znajdejo v tistem prostoru.

Kaj lahko narediš? Pridruži se obstoječi samooskrbni prehranski iniciativi in čim več svoje hrane pridobi neposredno od proizvajalcev. Pouči se o osnovah permakulture. Ne uporabljaj pesticidov. Če nimaš vrta, ustvari vrtiček na okenski polici oziroma balkonu. Zapomni si, da lahko industrijsko pridelani izdelki vsebujejo antibiotike, hormone in gensko spremenjene organizme (GSO).

[oglas]

3: Junija raje kupim cenejše jabolko iz Čila kot drago domače sadje

Jabolko v juniju nikakor ni sezonsko sadje. In četudi mnoge ekonomske študije dokazujejo nižje cene čezoceanske hrane, se je treba vprašati, ali takšna računica zajema tudi okoljske stroške (transport, uporabo kemikalij, ki preprečijo gnitje). Nakupovanje jabolk iz Čila je skregano tudi s socialnim čutom, saj je k nižji ceni takšnega sadja prav gotovo prispevala tudi bedna mezda tistih, ki so ga pridelali.

Kaj lahko narediš? Najprej je treba povedati, da je sadje luksuz, ne pa nuja v človeški prehrani, in če gledamo na ceno izdelkov, bo boljša izbira sezonska zelenjava ali ozimnica z ekološke tržnice ali domačega vrta. Namesto izdelkov, ki so prepotovali pol sveta, preden so prišli na police naših trgovin (takšna je znamenita novozelandska čebula), kupuj lokalno pridelano hrano. Izdelke, ki jih ni mogoče proizvajati v Sloveniji, omeji, kolikor se da. Junija splezaj na češnjo in se najej – spomini in občutki vračanja v otroštvo so neprecenljivi.

4: Ekološko pridelani izdelki so najbolj čisti in zdravi

To je deloma res. Dobro je namreč vedeti, kaj se skriva za takšnimi na videz pomirjujočimi izrazi, kot so bio, eko, organsko in podobno. Zadnja leta so v prvi plan prišli izdelki pašnih živali (tako mlečni kot mesni). Izraz pašna žival resda kaže na to, da se je žival pasla, žal pa to ne pomeni, da popasena trava ni bila škropljena s pesticidi. Na drugi strani pa so ekološko pridelani izdelki (organski, kot danes mnogi napačno prevajajo angleški izraz organic), ki ne vsebujejo antibiotikov, GSO ali pesticidov. A ta žival je bila lahko pitana z neprimerno hrano, kakršni sta koruza ali soja (sicer ekološkega izvora, pa vendar), življenje pa je preživela v hlevu industrijskega obrata.

Kaj lahko narediš? Kot potrošnik začni težiti k združevanju teh modusov – zahtevaj in išči izdelke pašnih živali, ki so hkrati ekološki. Poveži se s somišljeniki. Ko ga končno dobiš, zapiči žlico v svoje ekološko maslo pašne krave in ga raztopi v ustih.

5: Raje izberem solato iz diskonta kot meso pašnega goveda z domače visokogorske kmetije, saj je povzročila manj trpljenja in smrti

Ne drži. Kot smo lahko videli v dokumentarnem filmu Kruh naš vsakdanji, se ločnica ne vleče med rastlinsko in živalsko hrano, kot bi nas nekateri radi prepričali, temveč med industrijsko pridelano hrano in tisto, ki je rasla na primeren, naravi prijazen način. Industrijsko pridelana hrana je anonimna, neznanega porekla, z ogromno prepotovanimi kilometri od kraja svojega nastanka do tvoje mize. Nikoli ne moreš točno izvedeti, s čim so jo zalivali ali hranili, lahko pa si prepričan, da so pri njeni pridelavi varčevali. Uporabljali so hormone za hitrejšo rast in pesticide za zatiranje vseh drugih oblik življenja. Delavce, ki so skrbeli za te izdelke na poti do tebe, so najbrž plačali premalo. Pogoste prehranske afere so dokaz, da je tistim, ki odločajo, denar pomembnejši od našega zdravja.

Kaj lahko narediš? Razmišljaj s svojo glavo. Prisluhni tudi drugače mislečim, morda se lahko česa naučiš. še enkrat preberi prve štiri točke tega prispevka.

Katarina Višnar je doktorica znanosti in vodja telovadnega kluba Plamen v Ljubljani. Je licencirana trenerka CrossFita in olimpijskega dviganja uteži. Pod njenim vodstvom svoje vadbene in osebnostne cilje dosegajo in presegajo tako rekreativci kot tekmovalci.

KLIKNI IN OCENI ČLANEK

Tvoja ocena šteje…

Sorodni članki

TOP izdelki po odličnih cenah


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja