Njegovo veličanstvo vitamin C I

“Vitamin C lahko prepreči prehlad.”

Slavna izjava kemika in Nobelovega nagrajenca Linusa Paulinga je zagotovo navdihnila marsikatero babico, da je svojim vnukom govorila, naj uživajo vitamin C in bodo zdravi. Pa to tudi v resnici drži?

Izmed vseh vitaminov je vitamin C med ljudmi najbolj poznan. Zasluga za to gre najbrž prav zgoraj omenjenemu znanstveniku, ki je v sedemdestih letih raziskoval njegovo delovanje in objavil izsledke raziskav, ki so še danes zelo kontroverzne. Vitamin C poznamo tudi pod imenom askorbat oz. L-askorbinska kislina).

Vitamin C je telesu potreben za veliko funkcij. Potreben je za sintezo kolagena – pomembne strukturne komponente, iz katere so žile, tetive, ligamenti in kosti. Sintetizira nevrotranzmiter norepinefrin, ki je pomemben za normalno delovanje možganov in vpliva na razpoloženje.

Oksidacija, prosti radikali in antioksidanti

Ena izmed najbolj pomembnih vlog v telesu pa je, da služi kot antioksidant. Pretaka se po krvnem obtoku in se razprši v tkiva, kjer jih ščiti pred prostimi radikali. Nekaterim vrstam celic je celo tako kritično potreben, da ga s pomočjo biokemičnih črpalk aktivno skladiščijo nad običajne vrednosti.

Ker bomo govorili o njegovih antioksidativnih lastnostih, pa najprej poglejmo, kaj sploh je to oksidacija. Tipičen in večini znan primer je porjavitev jabolka nekaj minut zatem, ko vanj ugriznemo in ga pustimo na zraku. Povedano preprosto je oksidacija proces, kjer molekule kisika poškodujejo druge biološke molekule tako, da jim ukradejo elektrone, zaradi česar se celice in tkiva poškodujejo.

Proces oksidacije in redukcije se najlepše pojasni s primerom žrtvene anode. V našem primeru naj bo to ladja s kovinskim (železnim ali jeklenim) trupom, ki rjavi v stiku z morsko vodo, ne zarjavi pa v primeru, da je na trup pritrjena druga kovina (npr. magnezij), ki lažje oksidira in s tem podarja ladijskemu trupu svoje elektrone. Ker je jeklo dober prevodnik, elektroni prehajajo iz žrtvene magnezijeve anode na jeklen ladijski trup in s tem preprečijo rjavenje. Jeklo izgubi elektron v oksidaciji z morsko vodo, žrtveni anodi pa vzame nadomestni elektron, ki oksidira namesto njega.

Posledica oksidacije je nastanek prostih radikalov. To so molekule z enim ali več neparnimi elektroni in vse, kar si želijo, je, da ukradejo elektron katerikoli molekuli, v katero se zaletijo. Atomi in molekule v telesu se konstantno premikajo, kar omogoča kemične reakcije. Oksidirajoči prosti radikali povzročijo verižne reakcije in s tem poškodujejo tkiva, kar škodi telesu. Antioksidanti, kot je vitamin C, se “žrtvujejo” tako, da podarijo elektron prostemu radikalu in le ta postane nereaktiven – nevtraliziran.

Antioksidanti so torej substance ali procesi, ki preprečujejo oksidacijo, tako da podarijo elektron in nadomestijo izgubljenega. Ta proces je nasproten od oksidacije in mu pravimo redukcija.

Oksidacija vitamina C poteka tako, da vitamin C podari elektron prostemu radikalu in tvori semidehidroaskorbat (ali askorbil radikal), ki ni reaktiven. Ta majhna reaktivnost je ena ključnih lastnosti vitamina, saj s tem zatre ali ustavi reakcijo prostega radikala. Tako kot večina antioksidantov pod pravimi pogoji, je tudi vitamin C reverzibilen; lahko podarja in sprejema elektrone. Kadar sprejema elektrone, je tudi sam oksidant in poškoduje celice. To se dogaja predvsem v prisotnosti kovinskih ionov, kot je npr. železo. To ni vedno slaba stvar, ker lahko oksidira rakave celice in jih ubije, pri tem pa pusti zdrave celice nedotaknjene. Znanstveniki pravijo, da velike doze vitamina C ubijejo rakave celice, najverjetneje s tem, da proizvedejo vodikov peroksid. V takšnem primeru je oksidacija torej koristna.

Teorija o prostih radikalih pravi, da so prosti radikali temeljni razlog za staranje, tako da naj bi dodajanje antioksidantov v prehrano podaljševalo življenjsko dobo. Z uživanjem dovolj velike količine antioksidantov lahko torej sami prispevamo k temu, da bomo živeli dlje.

Uživanje vitamina C

Ljudje vitamina C ne moremo tvoriti sami, zato ga moramo dovajati s hrano. Gen za gulonolakton oksidazo (četrti in končni encim, da se glukoza pretvori v askorbat) je namreč defekten. Po teoriji Linusa Paulinga naj bi bila to preživetvena prednost za organizme v času, ko je prišlo do mutacije gena, saj so s tem varčevali z energijo. Robert Cathcart je to potrdil s tezo, da v času pomanjkanja hrane živali, ki ne pretvarjajo redke glukoze v askorbat, preživijo dlje. Večina živali (razen nekaterih izjem) lahko tvori askorbat in sicer v jetrih ali ledvicah. Predvsem ga tvorijo, kadar jim ga primanjkuje, poleg tega ga lahko reabsorbirajo v ledvicah, kar je še dodaten vzvod, da varčujejo z energijo in tako njihove vrednosti askorbata nikoli ne padejo pod minimum.

Koliko vitamina C človek potrebuje?

Podatek o točni potrebni dozi je še vedno zelo pereča tema, saj je bilo postavljenih veliko teorij, vendar pa te teorije niso bile nikoli podprte z obsežnejšimi merodajnimi eksperimenti in študijami, predvsem zato, ker jih ni hotel nihče financirati. Nekateri govorijo tudi o zaroti farmacevtskih lobijev, ker jim je v interesu, da služijo s kurativo bolezni, medtem ko je vitamin C kot preventiva bolezni nevaren za njihove milijonske posle. RDA (priporočen dnevni odmerek) temelji na količini, ki je potrebna, da ljudje ne dobijo skorbuta (to vrednost so v krajših uspešnih študijah dokazali) in znaša 60 mg na dan. Če pa želi nekdo izkoristiti vse prednosti, ki jih ponuja vitamin C, so priporočene doze s strani strokovnjakov veliko večje in se gibljejo do nekaj gramov na dan (glede na vse znane podatke do sedaj strokovnjaki za optimalno prehrano priporočajo za vsakega posameznika vsaj 2 g dnevno). Za najboljši antioksidativni izkoristek pa je smotrno zraven dodajati še drug zelo močan antioksidant, in sicer alfa lipoično kislino – le ta v sinergiji z vitaminom C še potencira večino njegovih pozitivnih efektov. Ker pa se ljudje zaradi različnih aktivnosti in življenjskih stilov med seboj razlikujemo, tudi dnevni odmerek določenega vitamina ne more biti za vse enak. Tako ga kadilci in bolni zagotovo potrebujejo še več. Vse je torej odvisno od potreb posameznega organizma, kako pa ugotoviti dejanske potrebe, zaenkrat še ni točno znano.

Več o absorpciji vitamina C, odmerkih in vplivu na človeški organizem boste izvedeli v naslednjem članku o vitaminu C.