Nevarni holesterol – prvi del

Holesterol je telesu škodljiva snov, zaradi katere se moramo izogibati jajcem, rdečemu mesu in drugi živalski hrani. Kot vemo, je holesterol glavni povzročitelj bolezni srca in ožilja, ki so najpomembnejši razlog smrti v razvitem svetu. HDL holesterol je zdrav in mora biti v krvi visok, ker prenaša holesterol nazaj do jeter, ki ga izločijo. LDL holesterol pa je škodljiv, ker holesterol nosi po telesu v periferijo in maši žile.

Ko nam vzamejo kri in opravijo biokemično analizo, dobimo podatke o HDL, LDL in skupnem holesterolu. Ti podatki nam povedo, kakšna je verjetnost, da bomo imeli probleme z našim ožiljem. Da ne bi bili ogroženi, morata biti skupni in LDL holesterol nizka, medtem ko mora biti HDL holesterol visok. Že rahlo previsok holesterol je nevaren in potrebno je hitro ukrepati z dieto brez holesterola, z dodatki, ki holesterol nižajo ali celo z zdravili za nižanje holesterola. To je tako zelo pomembno, da so statini, ki se za to uporabljajo, najbolj prodajana zdravila v svetu. Nizek holesterol je za zdravje tako pomemben, da so se referenčne vrednosti v krvi z leti močno spustile in pomikajo idealne meje navzdol.

O tem beremo in od zdravnikov poslušamo že vrsto let. Vendar, ne boste verjeli, v zgornjih stavkih je veliko neresnic in polresnic. Holesterol je namreč za naše telo nujno potreben. Holesterol, ki ga zaužijemo s hrano, zelo malo vpliva na holesterol v krvi. Holesterol, ki ga izmerimo z biokemično analizo krvi z metodami, ki jih uporabljamo pri nas, ne pove nič o tem, ali bomo zboleli za srčno-žilnimi boleznimi. LDL holesterol sploh ni slab in HDL sploh ni tako dober. Resnica je, da sta oba lahko dobra in slaba. Pravzaprav ni slabega holesterola. Slabo je le holesterol, ki se kopiči znotraj arterijskih sten in povzroča vnetna stanja ter posledično zožitev krvnih žil. To in še več drugih zanimivosti boste izvedeli, če se boste uspeli prebiti preko prvega malo bolj tehničnega dela serije člankov o holesterolu, ki pa je pomemben za nadaljnje razumevanje tematike.

Kaj je holesterol

Holesterol je organska molekula, ki jo uvrščamo med lipide, kamor med drugim sodijo tudi trigliceridi, ki predstavljajo velik del telesne maščobe in maščobe, ki jo zaužijemo s hrano. Holesterol ima izredno pomembno vlogo v človeškem telesu, saj se iz njega proizvajajo hormoni, nekateri vitamini in žolčne kisline, ki so nujne za presnovo maščob. Holesterol je tudi sestavina vseh celičnih membran, izredno pomemben je tudi za delovanje imunskega sistema. Brez holesterola ni življenja tako ljudi kot živali, medtem ko so pri rastlinah pomembne kemijsko sorodne snovi, ki jih imenujemo fitosteroli.

Običajna količina holesterola v našem telesu je med 30 in 40 grami, ki je predvsem sestavina celičnih membran. Ob upoštevanju smernic zdrave prehrane bi naj dnevno zaužili med 300 in 500 miligrami holesterola, medtem ko ga v telesu (endogeno) nastane med 800 in 1200 miligrami. 20 odstotkov tega nastane v jetrih, večji del pa proizvajajo skoraj vse celice v telesu za lastne potrebe. Telo ima odlične mehanizme, ki vzdržujejo ravnovesje holesterola v telesu. Če ga bomo z hrano zaužili veliko, se bo zmanjšala proizvodnja v telesu, zmanjšala se bo absorpcija v črevesju in povečalo izločanje v črevo.

Holesterol, ki ga zaužijemo s hrano (in tudi tisti v telesu) je lahko v prosti ali v esterificirani obliki. Preko našega črevesja se lahko absorbira le prosti holesterol, ki predstavlja le dobrih 40 odstotkov zaužitega holesterola. Večino absorbiranega holesterola tako predstavlja holesterol, ki se je iz telesa vrnil v prebavni trakt preko žolčnih kislin in je vedno v prosti obliki. Holesterol, ki ga zaužijemo s hrano, tako skoraj nima vpliva na raven holesterola v telesu, razen pri izjemno velikem ali nizkem vnosu ter pri posameznikih, ki imajo genetsko okvaro v sistemu uravnavanja holesterola. Se pa v hrani nahajajo druge snovi, ki lahko vplivajo na raven holesterola v telesu.

Transport holesterola

Kot sem že omenil, holesterol sodi med lipide, za katere med drugim velja, da so hidrofobni, kar pomeni, da niso topni v vodi. Zato za prenos po krvnem obtoku potrebujejo transportni sistem. Holesterol in trigliceridi tako po krvi potujejo s pomočjo lipoproteinov. Lipoproteini so sestavljeni iz ovojnega, pretežno beljakovinskega dela ter notranje sredice iz estreficiranega holesterola in trigliceridov. V ovojnem delu poleg beljakovinskih delov, vezanih na lipid, ki jih imenujemo apolipoproteini, najdemo še fosfolipide in nekaj prostega holesterola. Apolipoproteini na površju imajo pomembno vlogo predvsem pri vzdrževanju strukture lipoproteina in kot ligandi za vezavo na receptorje drugih celic. Pomembna sta predvsem apolipoprotein A-I (apoA-I) ter apolipoprotein B (apoB).

ApoA-I se nahaja predvsem na površini lipoproteinov visoke gostote (HDL), medtem ko se apoB nahaja na površini lipoproteinov nizke gostote (LDL, VLDL, IDL in hilomikroni). Skoraj celotni apoB v telesu je del lipoproteinov z nizko gostoto LDL, medtem ko je večina apoA-I del lipoproteinov z visoko gostoto HDL. Kot vidimo, se lipoproteini lahko ločijo tudi po gostoti. Ta je odvisna od razmerja med lipidi in beljakovinami v strukturi lipoproteina in predstavlja maso na enoto volumna. Nekaj, kar ima večjo gostoto, ima seveda večjo maso na enoto volumna od tistega z nižjo gostoto.

Vrste lipoproteinov

Po gostoti tudi ločimo in poimenujemo lipoproteine in jih razdelimo v pet osnovnih razredov. Poznamo tiste za visoko gostoto (HDL), nizko gostoto (LDL), srednjo gostoto (IDL), zelo nizko gostoto (VLDL) in hilomikrone. Razlika je tudi v premeru posameznih lipoproteinov. Tako so hilomikroni skoraj 1000x večji od HDL, medtem ko so LDL približno 2- do 3-krat večji od HDL. S tem ko se manjša njihova velikost, se manjša vsebnost trigliceridov in veča vsebnost beljakovin. Razlikujejo se tudi v vsebnosti holesterola. Tako predstavlja holesterol največji delež lipoproteina LDL.

Razlike med lipoproteini vidimo iz naslednje tabele:

Če dobro pogledamo tabelo, vidimo, da se z manjšanjem lipoproteina veča koncentracija holesterola v njem in hkrati manjša koncentracija trigliceridov. Glavna naloga VLDL lipoproteinov je transport trigliceridov iz jeter do mišic, kjer služijo kot vir energije, in transport fosfolipidov do vseh celic, kjer služijo za izgradnjo celičnih membran. Ko celicam oddajo trigliceride in fosfolipide, se delci VLDL zmanjšajo in postanejo IDL lipoproteini. Del IDL se nato preko nadaljnje izgube trigliceridov zmanjša do LDL lipoproteinov. Preko tega procesa koncentracija trigliceridov pada, medtem ko koncentracija holesterola v lipoproteinu raste. Večina IDL delcev pa ne preide v LDL, temveč konča svojo pot v jetrih, LDL, ki nastane iz delcev IDL, pa predvsem prenaša holesterol nazaj v jetra in predstavlja večji del povratnega transporta holesterola. Kot vidimo, ni HDL glavni prenašalec holesterola v jetra, kot nas poučujejo, temveč je to pretežno LDL. HDL pa služi predvsem transportu holesterola v žleze, kjer nastajajo steroidni hormoni in maščobne celice, kjer se holesterol hrani, in seveda transportu holesterola nazaj v jetra in prebavni trakt.

Če povzamemo

Holesterol je nujno potreben za delovanje človeškega telesa. Holesterol iz hrane zelo malo vpliva na holesterol v telesu, saj večji del holesterola predstavlja v telesu proizveden holesterol. V telesu obstaja zelo dober mehanizem uravnavanja stalne koncentracije holesterola. LDL in HDL, ki ju poznamo iz krvnih analiz, pravzaprav nista holesterola, temveč lipoproteina, s pomočjo katerih se holesterol, trigliceridi in fosfolipidi prenašajo po krvi. Te molekule so namreč lipidi, za katere velja, da so hidrofobni in tako niso topni v vodi in za pot po krvi nujno potrebujejo transport v obliki lipoproteinov. Prepričanje, da LDL raznaša holesterol iz jeter po telesu in HDL nazaj v jetra, preko katerih se ta nato izloči, je napačno. Večji del povratnega transporta holesterola predstavljajo LDL lipoproteini. HDL lipoproteini pa, poleg tega, da vračajo holesterol v jetra, tega raznašajo tudi po telesu, predvsem do maščobnih celic, kjer se ta kopiči. Več pa v naslednjem članku.