Narcistična osebnostna motnja

Po grški mitologiji je bil Narcis lep, a čustveno hladen mladenič, ki je zavrgel ljubezen nimfe Eho. Boginja maščevanja Nemeza se je zato odločila, da ga kaznuje. Ko je v tolmunu zagledal svoj odsev, se je vanj zaljubil. Podoba v vodi se mu je izmikala in nazadnje se je v obupu usmrtil. Na mestu, kjer je umrl, so zrasle narcise.

Narcistična motnja spada med specifične osebnostne motnje. Osebnostno motnjo lahko opredelimo kot skrajno poudarjenost nekaterih osebnostnih potez, ki so bolj ali manj trajne, neprilagodljive in nespremenljive. Zaradi njih je človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje povezano s težavami v odnosih s soljudmi in družbo, sam človek in njegova okolica pa zaradi tega trpi.

Narcistična osebnostna motnja se kaže v pretiranem občutku lastne pomembnosti in potrebe po občudovanju. Za narcistično osebo je značilno poveličevanje samega sebe, arogantno vedenje, pomanjkanje empatije, manipulativnost in visoka samozavest. Visoka samozavest sicer ni značilna le za narcistične osebe, saj se lahko pojavlja tudi pri skromnih osebah, medtem ko so narcistične osebe daleč od skromnosti. Domneva se, da so narcistične osebe samozavestne le navzven, medtem ko so v notranjosti negotove. Nekatere raziskave pa kažejo, da je samozavest pri njih prisotna tako navzven kot navznoter, negotovost pa izrazijo le takrat, ko se počutijo ogrožene. Slabo prenašajo kritiko, namišljeno ali realno, in se ob njej počutijo ponižane in zavrnjene. Takrat lahko narcistične osebe postanejo agresivne.

Treba je ločiti osebnostno motnjo od duševne bolezni. Osebnostna motnja je trajna in se kaže v človekovem vedenju, mišljenju in čustvovanju že od konca odraščanja naprej, znaki duševne bolezni pa niso trajni. Duševne bolezni in druge duševne motnje v nasprotju z osebnostnimi motnjami nastopajo tako kot druge bolezni, z začetkom, potekom in remisijo. Osebnostna motnja in duševna bolezen lahko nastopata hkrati.

Simptomi narcistične motnje

• pretirano občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih),
• sanjarjenje o uspehu, prestižu, slavi, moči in lepoti,
• prepričanje o lastni enkratnosti in popolnosti,
• zahteva po pozornosti in občudovanju s strani drugih,
• želja po nadvladi in nadziranju drugih,
• vzvišenost,
• izkoriščanje in manipuliranje za doseganje svojih ciljev,
• pomanjkanje sočutja in prepoznavanja želja drugih,
• zavist ali prepričanje, da so zavistni drugi,
• nezmožnost sprejemanja kritike,
• nesposobnost videti situacije s perspektive drugih.

Vzroki in pojavnost

O vzrokih za pojav narcistične motnje kroži več teorij. Večinoma se strokovnjaki strinjajo, da gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov. Kot pogost vzrok se omenja pretirana ljubezen in oboževanje otroka v njegovih prvih letih življenja, kar lahko pri otroku povzroči nestvarna čustva in manjšo možnost zavedanja, da imajo tudi drugi potrebe in želje. Ko taka oseba odraste, pričakuje, da bodo tudi drugi z njo ravnali kot starši, zato ob soočenju s stvarnostjo nastopita nestrpnost in jeza. Tudi odrasli lahko razvijejo narcistično motnjo, zlasti slavni in bogati. Narcistična motnja je pogosteje prisotna pri moških, najbolj je izrazita v adolescenci in upada s starostjo. Tako pri moških kot ženskah je izražena povečana potreba po pozornosti, manipuliranje in težnja po očaranju nasprotnega spola. Narcistične ženske se oblačijo bolj provokativno, oboji pa dajejo velik poudarek zunanjemu videzu ter so nagnjeni k promiskuitetni spolnosti in kratkim partnerskim zvezam. V primerjavi z drugimi se ocenjujejo kot privlačnejše, inteligentnejše, duhovitejše, a se po drugi strani zavedajo svoje impulzivnosti, arogance in nagnjenosti k pretiravanju o svojih sposobnostih. Lahko rečemo, da se popolnoma zavedajo, kako jih vidijo ostali, a jim je vseeno.

Diagnoza in zdravljenje

Predpostavlja se, da se narcistična motnja pojavi pri okrog enem odstotku ljudi. Osebe z osebnostnimi motnjami, tudi z narcistično, je težko zdraviti, poleg tega te osebe zdravljenja največkrat ne iščejo. Zdravijo jih praviloma zaradi kakšne druge duševne motnje, ki jo zdravijo kot običajno, na primer z ustreznimi zdravili. Motnjo ugotavljajo usposobljeni psihologi oziroma psihiatri, zdravljenje največkrat obsega kratkotrajne psihoterapevtske tehnike, prognoza pa je večinoma slaba.