Monosaharidi

Monosaharidi so najenostavnejši in najnižje molekularni ogljikovi hidrati z le eno sladkorno komponento z neprekinjeno verigo C-atomov v molekuli, ki jih razredčene kisline ne morejo razgraditi v še manjše ogljikove hidrate.

Formulš

Njihova splošna molekulska formula je CnH2nOn.

Poimenovanje?

Poimenujemo jih tako, da uporabljamo predpone tri, tetr, pent, heks, hept, okt, ki podaja število C atomov v molekuli in končnico -oza, ki označuje molekulo ogljikovega hidrata.

Fizikalne lastnosti?

Monosaharidi so nevtralne snovi v obliki kristalov, ki se v vodi lahko raztapljajo, v alkoholu težje, medtem ko so v etru netopni. Večina jih ima sladek okus. Zaradi prisotnosti večjega števila vodikovih vezi je temperatura taljenja sorazmerno visoka. Pri segrevanju se pogosto zgodi, da razpadejo, preden se raztopijo.

Glukoza

Glukoza (krvni sladkor, grozdni sladkor ali dekstroza) je najbolj pomemben in najbolj razširjen monosaharid. Najdemo jo v mnogih sadežih, medu, krvi (krvni sladkor), kemijsko vezano pa v saharozi, maltozi, laktozi, celulozi, škrobu in mnogih drugih ogljikovih hidratih. Zelo pomembna je v vezani obliki, saj je gradnik številnih oligosaharidov, predvsem polisaharida škroba in celuloze, ki sta v celoti zgrajena iz glukoze.

Glukoza je bela kristalinična snov s tališčem pri 146 °C. Je izredno topna v vodi, veliko manj pa v alkoholu. Glukozo uporabljamo za sadne sokove, bonbone in v zdravstvu. Industrijsko glukozo pridobivajo največ s hidrolizo škroba. Tehnično pridobivajo glukozo izključno iz škroba, kjer krompirjev ali koruzni škrob hidrolizirajo z razredčeno solno kislino v avtoklavih pod pritiskom. Nahaja se tudi v živalskem svetu in sicer v krvi sesalcev (okoli 0,1%). Preko glukoze se presnavljajo in razgrajujejo ogljikovi hidrati v živalskem organizmu.

Glukoza je tudi ključni ogljikov hidrat v našem organizmu. Predstavlja učinkovit vir energije, ker v nespremenjeni obliki prehaja skozi črevesno steno v kri. Vse druge ogljikove hidrate, ki jih zaužijemo, mora organizem z encimskimi reakcijami najprej pretvoriti v glukozo, ki jo potem s pomočjo oksidacije uporabi za sproščanje energije.

V krvi zdravega človeka je od 70 do 100 mg glukoze na 100 ml krvi. Glukoza potuje v celice, kjer služi kot vir energije ter v jetra, kjer se “skladišči” tako, da se veže v polisaharid glikogen. V primeru, da raven glukoze v krvi pade pod navedeno koncentracijo, se del glikogena iz jeter pretvori nazaj v glukozo.

Fruktoza

Fruktoza (ali sadni sladkor, levuloza) se v prosti obliki nahaja v številnih plodovih (v sadju, nekateri zelenjavi in drugih rastlinah) ter v medu. Vezana z glukozo tvori disaharid saharozo. Je sestavina trsnega in pesnega sladkorja, najdemo jo v sladkih sadežih. Med enostavnimi sladkorji je po okusu najbolj sladka, saj je v kristalni obliki dvakrat bolj sladka kot navaden kristalni sladkor. Kot gradnik se pojavlja tudi polisaharid inulin, iz katerega zlahka pripravimo čisto fruktozo. Fruktoza težko kristalizira. Tališče ima pri 102 °.

Fruktozo uporabljajo tudi v pekovskih izdelkih, saj so le-ti zaradi fruktoze bolj sočni, ker fruktoza zadržuje več vlage kot saharoza, prav tako pa izdelki lepše porjavijo. Predvsem sirup z visoko vsebnostjo fruktoze so precej raziskovali v zvezi s porastom debelosti, saj je že vrsto let priljubljeno sladilo v živilski industriji (nizke cene pridelave, višja stopnja sladkosti). Vendar so si strokovnjaki zaenkrat edini le v tem, da imata fruktoza in glukoza drugačno metabolno pot in s tem različen vpliv na hormone, ki so povezani z uravnavanjem telesne teže. Fruktoza je na “zatožni klopi” zato, ker naj bi imela manjši nasitni učinek kot saharoza, saj ne povzroča dviga inzulina, leptina in zmanjšanje proizvodnje grelina (to so hormoni, ki pomagajo uravnavati lakoto in vnos hrane). Poleg tega so pri testiranju na živalih ugotovili pojav neodzivnosti na inzulin, vendar je potrebno omeniti, da so pri mnogih poskusih uporabljali količine, ki so nekajkrat večje od tistih, ki jih povprečno zaužijemo v prehrani. Dnevno priporočena količina za fruktozo se kot za vse sladkorje pretežno omejuje na tisto količino, ki jo zaužijemo s sadjem in zelenjavo. Prevelika količina dodane fruktoze lahko našo prehrano namreč nevarno osiromaši za posamezne mikrohranilne snovi (npr. baker, mangan, krom).

Sadje zaradi visoke vsebnosti fruktoze NI idealno živilo v času diete

Presnova fruktoze se konča v jetrih, kjer se je lahko v obliki glikogena skladišči cca. 50 g (toliko fruktoze najdemo npr. v dveh bananah). Če se višek ne izkoristi za energijo, se spremeni v maščobo. S sadjem torej ne pretiravajte, zaužijte le sadež ali dva dnevno. Nadomestite ga s svežo zelenjavo in ravno tako boste telesu zagotovili potrebne vitamine ter balastne snovi.

Galaktoza

Galaktoza se v naravi nahaja v vezani obliki v mlečnem sladkorju (laktozi), v pektinih, nekaterih polisaharidih (galaktanih) in glikozidih, vsebujejo jo tudi izločki sluznih žlez. Njeni derivati se nahajajo tudi v nekaterih lipidih v možganih. Je relativno težko topna v vodi. Ker dobro kristalizira, se da po hidrolizi mlečnega sladkorja dobro ločiti od glukoze. V presnovi se spreminja v glukozo. Zmes glukoze in fruktoze je invertni sladkor, ki je osnovna sestavina medu. Nima izrazito sladkega okusa.