Moderna hrana: zakaj ji tako težko rečemo NE?

Zakaj večine sodobno predelane hrane ne moremo prenehati jesti, ko smo siti, ampak še kar nadaljujemo, dokler škatla, vrečka ali ovitek niso popolnoma prazni?

Z neustavljivim tekom in posledičnim prenajedanjem se je zagotovo srečal že marsikdo med nami.

Razlogov, zakaj nas včasih tako zanese, da kljub zadoščenim energetskim potrebam telesa še vedno nadaljujemo hranjenje in zakaj tako težko pojemo le en piškotek, je več.

Večina se sklicuje na svojo šibko samodisciplino, ki jo današnja prehranska industrija močno spodkopava in ustvarja hrano, ki je za večino ljudi pravi izziv, kako ne pojesti vsega naenkrat.

Priznajmo: moderna hrana je okusna, toda z namenom nenasitna

Ob prebiranju člankov o zdravi prehrani verjetno pogosto zasledite priporočila, da se je treba predelanim živilom precej izogibati.

Zakaj le, ko pa vemo, da ta sama po sebi ne redijo, ampak odvečne maščobe in kilograme vestno nabira le človeška nezmernost ob uživanju teh živil?

Razlog za izogibanje tem živilom je v proizvodnji hrane, ki je danes postala znanost in zapleten proces oblikovanja živil, ki naj bi se kar najbolj prodajala in ki se jih kupci ne bi naveličali, ampak kupovali čedalje več. In tudi jih.

Cilj današnje prehranske industrije je oblikovanje tako imenovane hiperpalatibilne oziroma zelo okusne in privlačne hrane.

Gre za živila, ki vzbujajo veččutno izkušnjo in s tem spodbujajo željo, da jih hočete še več.

Tek tako vzbudijo, da sitosti ne občutimo, ampak hranjenje nadaljujemo, saj nas okus, aroma, vonj, videz, tekstura idr. živila popolnoma prevzamejo in ustvarijo občutke, ki se shranijo v spomin in tvorijo navado.

V raziskavi, v kateri sta bili vzrejeni dve skupini podgan – prva je znala omejiti uživanje hrane, ko je bila sita, druga pa je imela stalno neomejen dostop do hrane in se je zato ni naučila omejevati – je bilo ugotovljeno, da je pri hranjenju z zdravo hrano prva skupina prenehala jesti, ko so bile njene energetske potrebe zadoščene, druga skupina pa hrane ni znala omejiti.

Pri poskusu s predelano (sladko in mastno) hrano pa so zavore popustile obema skupinama – tudi skupini podgan, ki se je v razvoju sicer naučila upoštevati znake telesa, a je predelana, okusna hrana vseeno imela premoč.

Med predelana živila, ki imajo moč vzbujanja neustavljivega teka, se uvršča večina izdelkov na trgovinskih policah in jedi v restavracijah:

• sladkarije,
• slani prigrizki,
• omake, prelivi,
• instantni in napol pripravljeni obroki,
• pekovski izdelki,
• velik del mlečnih izdelkov,
• predelani sadni izdelki,
• hitra hrana,
• predelani mesni izdelki,
• večina pijač idr.

Prehranska industrija se usmerja proti človeški psihologiji

Najmočnejši čustveni odziv na hrano vzbuja okus. Občutenje okusa namreč sprošča endorfine (endogene opioide), ki pomirjajo, blažijo bolečino in stres ter skrbijo za užitek.

Opisani občutki ugodja se zaradi močne intenzivnosti čutne zaznave shranijo v spomin. Svojo vlogo pri tem igra tudi hormon dopamin, ki med drugim vpliva na motivacijo in vedenje.

Dopamin se ne sprošča le ob uživanju hrane, ampak tudi ob znakih, ki opominjajo na to hrano.

Tako nas lahko dopamin že ob pogledu na oglasno sporočilo nekega živila ali ob vožnji mimo restavracije spodbudi, da si zaželimo obuditi v spominu shranjene občutke ugodja, povezanega s tem živilom.

Pod vplivom motivacije se odločimo za obrok v restavraciji, po telefonu naročimo hrano, odpremo čokolado ali pa se tem skušnjavam nejevoljno upiramo.

Primer moči hrane na razpoloženje je opazen pri dojenčkih, ki prenehajo jokati in se pomirijo, ko dobijo sladkor – dudo, pomočeno v sladkorno tekočino. študija na 72 novorojenčkih je namreč ugotovila, da je okus vode s saharozo sproščal endogene opioide.

Ta čustveni vpliv hrane je dodobra proučila prehranska industrija in s pravšnjo kombinacijo določenih sestavin ustvarila živila, ki se jih potrošniki ne naveličajo, prav nasprotno, želijo si jih še več.

Slavni trojček, ki dela čudeže: sladkor, maščoba in sol

Novejše raziskave kažejo, da prijetnega odziva na hrano ne vzbuja le sladkor sam, ampak kombinacija sladkorja, maščobe in soli.

Gre za kombinacijo treh vodilnih sestavin, ki jih vključujejo v današnja predelana živila in ki se morajo v izdelkih pojavljati v ravno pravih količinah – v razmerju, ki vključi največji razpon čutov in pusti najmočnejšo čutno izkušnjo.

SLADKOR

Ko boste na seznamu sestavin izdelka iskali sladkor, boste verjetno naleteli na več imen, saj proizvajalci tako pretkano zakrijejo dejansko vsebino sladkorja.

Nekatere vrste sladkorja so:

• glukozni sirup,
• visoko fruktozni koruzni sirup,
• med,
• melasa,
• invertni trsni sladkor,
• mlečni sladkor,
• sladkano kondenzirano posneto mleko,
• fruktoza,
• sorbitolni sirup,
• sirup iz trsnega sladkorja,
• invertni sladkorni sirup,
• rjavi sladkor,
• sladkor v prahu,
• rižev slad
• in podobno.

Vsaka vrsta sladkorja ima svojo vlogo: bel granuliran sladkor na primer doda sladek okus in mehko strukturo.

Rjavi sladkor ustvari karamelno aromo, sladkor v prahu pa poskrbi, da se sladica v ustih lažje stopi, in doda lahko, kremasto gostoto.

MAŠČOBA

Maščoba v ustih vzbuja veliko občutkov in pripomore k teksturi izdelka. Živilo naredi bogatejše in prispeva k čutu polnosti v ustih.

Ustvarja elastičnost živila in omogoča, da se izraziteje izpostavijo še druge sestavine živila, vključno s sladkorjem.

Spodbuja sprostitev kemikalij, ki obogatijo aromo in okus. Z več maščobe živilo tudi hitreje izgine iz ust in ustvari potrebo po novem odmerku.

SOL

Sol dodajajo jo z namenom, da se poudari okus živila oziroma se ta bolje izrazi.

Še eno pomembno orožje sodobne prehranske industrije so razne kemijske spojine. Njihov namen je, da določeno živilo ustvarijo okusno kot nekaj, kar to živilo v resnici ni.

Na primer, v resnici ne jeste jagodnega sladoleda, ampak predelano mešanico mleka v prahu, sladkorja in glukoze, ki ji dodajo še kremo, barvo in enega izmed neštetih okusov, v tem primeru okus jagode.

Dodajanje različnih kemijskih spojin daje prehranski industriji neomejene možnosti ustvarjanja novih okusov in izdelkov, ki si jih želite čedalje več.

Ne gre le za sestavine

Hrana na posameznika ne vpliva le s svojimi sestavinami, ampak celovito čutno izkušnjo izzove z neštetimi lastnostmi posameznega prehranskega izdelka:

• lastnosti strukture živila: aroma, vonj, temperatura, tekstura, kako kremasto je živilo, čvrstost, lahkotnost, topljenje v ustih, viskoznost, prijemanje na zobe, kako premaže usta, velikost delcev, elastičnost, zlepljenost, vlažnost, kako zapusti usta in kako izgine okus,
• vizualne lastnosti: velikost, sijaj, vizualna tekstura, osvetljenost, predstavitev jedi na krožniku,
• oglaševanje: ime izdelka, slogan, oglasi, opis na meniju, embalaža, ime velikosti (supersize, all you can eat),
• drugo: čas dneva, lokacija,
• diete: odrekanje hrani ustvarja psihološko pomanjkanje, ki odsvetovanim izdelkom daje posebno čustveno vrednost, ta pa vpliva na doživljanje teh živil. Na strogi dieti ima lahko tako močan čustveni odziv, da lahko prenajedanje spodbudi že zdrava hrana, kot so sadje, oreški ali celo nepredelana žita.

Oblika zabave in sprostitve

Hrana danes pomeni obliko zabave in razvedrila. Prehranska industrija izkorišča potrebe ljudi po sprostitvi in počitku od prehitrega, stresnega vsakdanjika.

Na podlagi tega, s pomočjo nevroznanstvenikov in psihologov, pripravlja sodobno hrano, ki množicam pomeni nagrado ali tolažbo za stresno delo čez dan.

Pravzaprav nam prehranska industrija daje prav to, kar si najbolj želimo: odmor od preobremenjenih misli in poceni, vedno in vsepovsod dosegljiv ter hitro delujoč vir užitka.

Za današnji porast čezmerne telesne teže med svetovnim prebivalstvom ni odgovorna le prehranska industrija.

Problem je v celotnem življenjskem slogu in miselnosti ljudi, ki stalno in nezavedno hrepenijo po razvedrilu, ki bo omrtvičilo pretežka čustva kot posledice stresnega življenja.

Prvi korak je zavedanje posameznika in reševanje vzroka, zakaj smo iz preprostega goriva za telo ustvarili zdravilo, drogo, zabavo in sprostitev obenem.