Mario Jarnečić – večkratni hrvaški državni prvak in vrhunski mednarodni trener

Mario Jarnečič je ime, ki je dobro znano mnogim poznavalcem bodibildinga s področja bivše Jugoslavije. Večkratni državni prvak Hrvaške, enkrat celo absolutni, izjemni poznavalec bodibildinga kot športa pa tudi kot športne znanosti, trener mnogih vrhunskih športnic in športnikov (omenimo le Branko Njegovec in tudi našega Gašperja Groma) … Skratka, človek z izjemnimi izkušnjami in znanjem o človeškem telesu in odzivu telesa na sistematično vadbo in prehrano.

Med raziskovanjem in pripravami na intervju sem zasledil, da si se ukvarjal z več športi, naj omenim nogomet, rokomet, košarka, celo lokostrelstvo…, pristal pa si pri bodibildingu. Zakaj?

To je individualni šport, kjer si odvisen predvsem od sebe. Vedno me je zanimalo človeško telo, struktura, mišice. Verjetno me je na nek način k temu spodbudil oče, ki je bil mesar. Pogosto sem z njim hodil kupovat živino in opazoval mišice in strukturo živali. Počasi me je začel zanimati način, kako bi tudi sebe “izgradil”, kako bi postal bolj mišičast z manj telesne maščobe. To me je privlačilo bolj kot ekipni športi, kot sta košarka ali nogomet. Čeprav so me zanimali tudi drugi športi, nogomet sem celo treniral, me je motila politika v športu – ko sem v Karlovcu, kjer sem odraščal, igral nogomet kot pionir, je trener že drugo tekmo predal zaradi podkupovanja in mi smo morali izgubiti. Zato sem vedno želel individualni šport, kjer je vse odvisno od mene in so rezultati izključno posledica mojega trdega dela in napredujem lahko toliko, kot se trudim, neodvisno od ekipe in drugih.

Sodeč po tvojih fotografijah, bi te nekako uvrstil med ekto-mezomorfa. Kako je tvoje telo reagiralo na sistematično vadbo? Si z lahkoto pridobival mišično maso? Ali si bil že pred začetkom treningov mišičast z malo telesne maščobe in ugodno telesno strukturo za bodibilding (srednje rasti, široka ramena in ozki boki)? Kako si začel, od kod si črpal informacije o prehrani in treningu?

Ko sem začel, ni bilo niti bodibilderskih revij niti informacij. Leta 1992/93 sem lahko le sanjal o kakšni reviji, ki bi vsebovala bodibilderske informacije. Občasno sem videl kakšno sliko v kateri od drugih športnih revij in to me je čedalje bolj privlačilo. Ko sem bil star enajst let in pol, sem vkorakal v nek fitnes v Karlovcu in jih prosil, če se lahko včlanim. Seveda mi niso dovolili, ker sem bil premlad. Sebe bi opredelil kot ekto-mezomorfa šele, ko sem dosegel določeno stopnjo telesnega razvoja, na začetku pa se je moja struktura bolj nagibala nekako k ekto-endomorfu oziroma nekaj vmes, težko je točno opredeliti. Imel sem zelo tanke roke in precej maščobe na trebuhu. Težak sem bil 63 kilogramov, a se mi trebušne mišice sploh niso videle. Le noge so bile izraziteje razvite.

Koliko časa si sistematično treniral, preden so se pokazali rezultati v tolikšni meri, da si pomislil, da si talent celo za tekmovalni bodibilding?

Začel sem leta 1993, prvič pa sem nastopil na tekmovanju leta 1998. Takrat se je začelo moje sodelovanje z Žarkom Stojićem, ki je postal moj mentor, prva oseba, ki mi je pomagala na tekmovalnih začetkih in mi pomaga še zdaj. Nanj sem se obrnil prek skupnega prijatelja. Takrat se celo niti sam nisem počutil dovolj telesno pripravljenega za tekmovanje. Prepričan sem bil, da potrebujem še leto, morda dve trdega dela. Ampak je bil Žaretov vpliv name odločilen, spodbujal me je, da je čas, da stopim na oder, jaz pa sem bil paranoičen, predvsem zaradi svojih rok, ki so očitno zaostajale v razvoju glede na druge mišične skupine. Enkrat me je Žare zbadal, če mislim čakati, da bom tako razvit in pripravljen kot Dorian Yates. Tako sem leta 1998 le nastopil po temeljitih pripravah z Žarkom, ki mi je takrat res ogromno pomagal. O tekmovalni definiciji in pripravljenosti telesa nisem vedel nič, nekajkrat sem sicer bil na strogih dietah, ki so delno prinesle rezultate, a to še zdaleč ni bila taka definicija, kot sem si jo sam želel in videl na slikah. Do prve prave bodibilderske literature pa sem prišel šele leta 1995/96 in jo z zanimanjem prebiral.

Večkrat sva se srečala v živo, a nisem bil prisoten na nobenem tekmovanju, kjer si tekmoval. Sodeč po slikah so tvoje močne mišične skupine stegna, hrbet, rame pa tudi izjemno razvite trebušne mišice, medtem ko so roke nekako v ozadju. Oblike sicer ne moremo spremeniti in je genetsko darilo naših staršev, ampak – ali so bile roke vedno trmaste? Kako si jih treniral?

Biceps in triceps sta bila vedno zelo zelo trmasta, zadnji del stegen malo manj. Najhitreje so napredovala moja ramena. Na treningu ram se nikoli nisem preveč trudil, kot sem to počel, ko so bile na sporedu roke, prsi ali hrbet. Tudi zadnja glava deltoidov je rahlo zaostajala, a ko sem začel raziskovati biomehaniko gibov posamezne vaje, so rezultati kmalu sledili. Ne strinjam pa se z izvajanjem vaj nekaterih vrhunskih bodibilderjev. Za primer omenimo Ronnieja Colemana – ko sem prvič videl, kako on trenira ramena, sem bil presenečen – zasuk dlani z mezincem navzgor, odročenje vnaprej med dvigom ročk za ramena v predklonu in tako dalje. Predvsem je pomembno, da posamezniki čutijo mišice, ki jih želijo trenirati z določeno vajo – povezanost možganov in mišic. Z rameni nikoli nisem imel težav – odlično sem jih čutil med vadbo, potreboval pa sem nekaj let, da sem dobro začutil mišice rok. Živčni prenosi in prekrvavljenost rok so bili na začetku moje kariere zagotovo slabši, z leti pa sem se naučil začutiti tudi mišice rok med vadbo. Povezava med možgani in mišico enostavno ni bila taka kot pri ramenih.

Kako si treniral v začetnem obdobju in kako si se prehranjeval? Kako je bilo takrat s prehranskimi dodatki – spomnim se, da je bilo takrat na Hrvaškem v Sesvetah podjetje Strength Systems USA, če se ne motim, ki je uvažalo prehranske dodatke Ultimate Strength Systems? Morda še kaj od Weiderja ali Čelika, razen tega pa se pri nas ni veliko dobilo… Si sploh uporabljal kakšne dodatke in kaj?

Naj začnem s treningi. Uporabljal sem, kar sem imel na voljo – dolgo palico, uteži, klop za potisk, stojalo za počep in kasneje še napravo za vlečenje za hrbet, kar je bila zame prava revolucija. Leta 2004 pa sem odprl lastni fitnes in od takrat naprej imel vse kar doma. A še vedno so to bile proste uteži, kar je najpomembnejše za kakovostne temelje, za noge sem izvajal počepe in potisk pod kotom 90 stopinj, potisk za rame, odročenje vstran, veslanje za hrbet in poteg na škripcu. To so bile osnovne in tipične vaje, ki sem jih izvajal do leta 1998. Kar pa zadeva prehrano, sem delal ogromno napak. Do leta 1998 je bilo malo koristnih informacij, težko je bilo dobiti bodibildersko literaturo, pri nas ni bilo revij, knjig, nekaj sem sicer uspel dobiti, a je bilo tega izjemno malo. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal, so mi dali isti nasvet – jej, kolikor lahko in pridobivaj na teži – ni pa bilo odgovorov, kaj, kdaj, kako… Prehranskih dopolnil praktično ni bilo ali pa so bila zelo težko dostopna. V Sesvetah pri Zagrebu je bilo podjetje, ki je bilo zastopnik za Ultimate Strength Systems, najprej za celo Jugoslavijo, po razpadu pa za Hrvaško. Spominjam se, da sem prve proteine začel uživati leta 1995, mešanico več vrst beljakovin. In bilo nas je celo strah to jemati, ker smo slišali marsikaj, da zaradi uporabe teh praškov lahko strgaš ali poškoduješ mišice. šele kasneje sem dovolj izvedel o proteinih, ljudje iz moje okolice o tem niso vedeli ničesar in vadba z utežmi za njih sploh ni bila šport. šele ko sem prvič nastopil na tekmovanju in takoj postal državni podprvak (zmagal je Robert Horvat, ki je bil takrat precej znan in priljubljen), so se stvari začele spreminjati. Reportaža o tekmovanju je bila celo objavljena v Večernjem listu.

Omenil si, da ti je ogromno pomagal Žarko Stojić – legenda jugoslovanskega in hrvaškega bodibildingš Na kakšen način? Si treniral pri njem oziroma z njim, je nadziral tvojo prehrano in trening?

Spoznala sva se prek skupnega prijatelja, ki je treniral rokoborbo, grško-rimski slog. Tudi moj oče je bil funkcionar pri Rokoborski zvezi z Vladom Lisjakom, ki je bil v Jugoslaviji olimpijski prvak v grško-rimskem slogu, Žare pa je v Petrinji svojčas tudi treniral rokoborbo. Vlado naju je spoznal, postala sva prijatelja, meni je bilo zelo nerodno, zato tudi nisem veliko spraševal. Sčasoma pa sem se ob Žaretu sprostil in začel vsak drugi teden hoditi k njemu na trening, kmalu zatem pa sem si doma na Krku uredil fitnes in je tudi on prišel k meni na morje vsak drugi vikend. Tako so tudi potekale priprave na moje tekmovanje. Ogromno me je naučil o biomehaniki, različnih vadbah, izolirnih vajah za posamične mišice, dotlej sem izvajal pretežno osnovne vaje, kjer sodeluje več mišičnih skupin. Pomagal mi je tudi pri dieti, koliko jesti mesa, krompirja, jajc… To je bila moja odskočna deska in še bolj sem se zaljubil v ta šport in ugotovil, da temu res ni konca – koliko se lahko človek še nauči in napreduje v bodibildingu že samo z ustrezno prehrano, kaj šele s pravilno vadbo.

Vem, da si študiral kineziologijo na Univerzi v Zagrebu. Kako je akademski študij vplival na tvoj razvoj kot športnikš

To obdobje je bilo precej stresno zame. Leta 2004 sem se vpisal na Kineziološko fakulteto Univerze v Zagrebu, smer fitnes – bodibilding. Sam študij je name vplival zelo pozitivno na več načinov. Imel pa sem tudi že nekaj izkušenj. Leta 2005 sem postal absolutni prvak Hrvaške v bodibildingu. Moramo se zavedati, da takrat še ni bilo kategorije klasik bodibilding in nekaterih drugih. Veliko sem se naučil tudi o medsebojnih odnosih, odnosu s strankami, športniki, kar mi pri delu še danes pride zelo prav. Razvil sem se v boljšo osebo. Spoznal sem ogromno ljudi in bil uspešen pri študiju. Pokojni profesor Metikoš, ki mi je zelo veliko pomagal in imel zelo rad naš šport, nam je celo dovolil, da smo, kadar je bilo to potrebno, celo jedli med predavanji. Med pripravami za državno prvenstvo Hrvaške v Slavonskem Brodu leta 2006 sem imel predavanja od 7.00 do 19.00 in sem profesorja prosil, če lahko dlje ostanem v telovadnici. Prvo uro smo namreč imeli praktični pouk v telovadnici, jaz pa sem želel ostati dve uri in pol zaradi praznjenja glikogena in še dodatno uro za aerobno vadbo (to sicer takrat ni bilo najbolje za telo, a je bilo moč priti do rezultatov tudi na tak način). Profesor Metikoš je imel ogromno razumevanja zame in je bil eden najboljših profesorjev, ki sem jih spoznal.

Kako pa je izgledal tvoj študij? Si se vozil iz Krka v Zagreb ali si živel v Zagrebu?

študiral sem izredno, dvakrat letno sem imel po 15 dni predavanj. Takrat sem živel v Zagrebu, najel sem stanovanje. Treniral sem na faksu ali pri Žarku, kjer še vedno zelo rad treniram, kadar sem v Zagrebu. Dal mi je ključe fitnesa in sem lahko treniral že ob 5. uri zjutraj. Žare je izjemna oseba, ki obožuje naš šport in ceni športnike, ki so vztrajni in disciplinirani.

Spoznati še eno legendo jugoslovanskega bodibildinga, Miloša šarčeva, so sanje mnogih navdušencev nad bodibildingom in fitnesom. Kako je poznanstvo z njim vplivalo na tvojo nadaljnjo pot? Kaj so glavna spoznanja druženja z njim?

Spoznala sva se leta 1999 na fitnes sejmu v Riminiju v Italiji. Prijatelj mi je dejal, da imam možnost spoznati in se pogovarjati s človekom, ki je takrat veljal za enega najboljših bodibilderjev na svetu. Takrat sem bil v bistvu še deček, nisem niti vedel, kaj bi ga vprašal v tistem trenutku, a sem se nekako zbral in sva govorila o prehrani. Je zelo preprost in prijazen, v življenju mi je veliko pomagal in še vedno sva prijatelja. Pred kratkim sva govorila in ima namen priti k meni na Krk. Če pride, mi bo v veliko čast in veselje, saj ga izjemno spoštujem in cenim – je eden od posameznikov, ki imajo največ znanja o našem športu.

Kako se je zgodilo sodelovanje z dobro znanim vrhunskim bodibilderjem Mr. Univerzumom Rickyjem Ramazzino? Če bi moral poudariti eno značilnost sodelovanja z Rickyjem, kaj bi to bilo?

K Rickyju sem prvič prišel leta 2001 in dve leti pri njem treniral in se od njega učil. Name je prenesel ogromno znanja, to pa sem jaz naprej prenesel na naše tekmovalce, ki jih treniram. Prvo leto pri Rickyju sem imel načrt prestopiti v višjo kategorijo, kar mi je tudi uspelo, in tega leta sem postal hrvaški prvak v kategoriji do 80 kilogramov, pred tem sem bil prvak v kategoriji do 75 kilogramov. K Rickyju sem šel vsak tretji teden, kjer sva razdelala načrt treninga, prehrane, prehranskih dopolnil. Čeprav sva se družila, pri Rickyju ni bilo veliko pogovora, vse težave sva rešila v 30 minutah, nato so sledila vprašanja, če me je še kaj zanimalo, drugače pa smo opravili trening. Tako sva sodelovala dve leti, obiski pa so bili odvisni od obdobja, med pripravami na tekmovanje sva se videvala približno vsakih 15 dni, drugače pa na tri tedne ali enkrat mesečno.

Vem, da imaš resno kronično bolezen ulcerozni kolitis. Kako si moral prilagoditi bodibildersko prehrano zaradi svoje bolezni? Kako je vplivala na tvojo športno tekmovalno pot?

Diagnozo so mi postavili leta 2005. Bilo je težko, v prvih dveh mesecih sem izgubil skoraj 20 kilogramov, kar me je seveda precej pretreslo. A sem se prilagodil. Dokler se nisem odločil za obisk pri zdravniku zasebne prakse, sploh nisem vedel, kaj mi je. šele izvrstna gastrologinja mi je dejala, da imam najverjetneje ulcerozni kolitis in ne Cronhove bolezni, a so to morali še potrditi tudi na vzorcih. Pojasnila mi je način prehranjevanja za to bolezen, in sicer kuhano meso (v zmernih količinah) ter kuhan riž, kar pa meni ni predstavljajo velike težave, saj sem te hrane bil navajen že iz bodibildinga. Težava je bila predvsem v količini. Začel sem raziskovati na internetu in postopoma prilagodil prehrano. Leta 2006 sem ponovno nastopil na tekmovanju, kljub temu da so mi vsi zdravniki, ki so poznali mojo diagnozo, zatrdili, da nikoli več ne bom mogel tekmovati, in mi celo svetovali, naj opustim ta šport. A sem jim odgovoril, da raje umrem, kot pa preneham z bodibildingom, saj mi to pomeni vse, treningi me sproščajo, bolje se počutim, kadar treniram, s tem sicer ne mislim na ekstremne treninge, temveč rekreativne. Zdravnica je spoznala, da mi bodibilding res ogromno pomeni, zato je svetovala, naj nadaljujem z lahkotno vadbo, o tekmovanju pa naj še ne razmišljam. Jaz pa sem se po prilagoditvi prehrane sčasoma počutil veliko bolje, zato sem se odločil ponovno nastopiti in leta 2006 nastopil celo na treh tekmovanjih zapored v Slavonskem Brodu, Sisku in Zagrebu, kjer sem dvakrat zmagal in enkrat zasedel tretje mesto v kategoriji do 90 kilogramov.

Pravilna prehrana je velik del uspeha v bodibildingu in fitnesu. Seveda je komercialnih pritiskov na javno mnenje, tudi športno, veliko. Kakšna je po tvoje ustrezna dieta za pridobivanje mišične mase izven sezone in kakšna v pripravah na tekmovanje?

Odvisno, koliko poznamo lastno telo. Dobro uravnotežena prehrana, ki ni niti tipično ketonska niti tipično beljakovinska, a se nagiba v to smer. Svetujem prehrano z vsemi makrohranili, torej z ogljikovimi hidrati, beljakovinami in maščobami, čeprav so nekatere moje stranke bodisi na beljakovinski bodisi na ketonski dieti, a so to ekstremi, ki so svoj organizem že navadili na tovrstni način prehranjevanja. Drugače pa raje svetujem uravnoteženo prehrano s cikliranjem ogljikovih hidratov, kar pospešuje metabolizem. O tem me je veliko naučil Miloš šarčev – niti dva dneva nista enaka, zato je ravno tako priporočljivo zamenjati živila vsak dan ali vsaj na vsakih nekaj dni. S cikliranjem ogljikovih hidratov ali maščob lahko v organizmu spodbudite veliko hitrejši metabolizem.

Leta so minevala in pogoji za razvoj bodibildinga na Balkanu so se izboljševali. Kako je širitev ponudbe prehranskih dopolnil za športnike vplivala na razvoj bodibildingš Katera od dopolnil priporočaš ti?

Več dejavnikov je vplivalo na razvoj – revije, knjige, znanje nasploh. Več informacij omogoča hitrejši razvoj, enako je s prehranskimi dopolnili, najpomembnejše so osnove, vse ostalo ni nujno. Precej sem raziskoval metode Doriana Yatesa, prišel je do statusa profesionalca, pa nikoli dotlej ni jemal sirotkinih beljakovin v prahu (wheya), še več, trdil je, da je komaj zbral denar za običajne mlečno-jajčne beljakovine. Najprej je treba imeti veliko znanja o prehrani, šele potem dodajamo dopolnila, ki so nujna, npr. vitamine, minerale, beljakovine. Vse ostalo je moč zaužiti v zadostnih količinah z običajno prehrano, seveda odvisno od časa, motivacije ter življenjskega sloga posameznika. Dodatki so lahko v veliko pomoč posameznikom, ki nimajo časa za pripravo hrane. V zadnjih desetih letih so aminokisline precej cenejše kot prej. Določene aminokisline pred in med treningom ter po njem pa lahko zelo pripomorejo k hitrejšemu razvoju mišic.

Se pravi, kot osnovna dopolnila zagovarjaš vitamine, minerale, whey ter aminokisline. Kaj bi še dodal na seznam dopolnil?

Zgoraj našteto je najosnovnejše. Posameznikom, ki niso najbolj motivirani, bi priporočil še dober booster pred vadbo, kar pa spet lahko nadomestimo z določenimi aminokislinami v pravilnem razmerju in količini. Vse je odvisno od časovnega okvirja. Osebno dodam tudi vitargo – ogljikov hidrat s hitro absorbcijo. Moje stranke so najrazličnejši športniki – od nogometašev do MMA-borcev in kolesarjev. Časovnica je izjemno pomembna, dopolnila lahko zamenjajo običajno hrano, saj ne napihujejo, hkrati pa ravno zato lahko zaužijemo več hranil.

Si namenoma izpustil kreatin ali ga pač enostavno ne ceniš?

Nisem ga namenoma izpustil, a nisem velik zagovornik kreatina. O njem se govori že približno petnajst let, odkar je naredil bum na tržišču – nekateri so ga imeli celo za doping. Osebno sem precej eksperimentiral z njim in mislim, da je njegova vrednost precenjena. Ogromno ljudi ga tudi uporablja narobe. George Farah, eden najboljših svetovnih nutricionistov, ki pripravlja vrhunske bodibilderje na svetu, recimo Dexterja Jacksona, Shawna Rhodena, Kaia Greena, Brancha Warrena in druge, je na enem zadnjih seminarjev trdil, da tudi največji bodibilderji ne potrebujejo več kot pet gramov dnevno, seveda če zaužijejo dovolj rdečega mesa. Raje imam in svetujem običajno hrano kot pa dopolnila – ta so bolj izhod v sili.

Vem, da si zelo uspešen kot osebni trener nekaterih vrhunskih športnikov. Zadnja leta osebni trenerji rastejo kot gobe po dežju, nekateri so bolj teoretično podkovani, drugi se opirajo na svoje izkušnje. Kaj je po tvoje najpomembnejše delo trenerja z vrhunskimi športniki, ki so že tako izjemno motivirani za delo?

Najpomembneje je pravilno združiti teorijo in prakso. Oboje je enako pomembno. Zadnje čase najdemo predvsem na spletu veliko trenerjev z ogromnim teoretičnim znanjem, a je treba to znanje realizirati v praksi.

Naj omenim Brankico Njegovec, vrhunsko bodibilderko, ki tekmuje tudi na Ms. Olympii – z njo sodelujem že devet let. Njeno telo tako dobro poznam, da lahko delava na daljavo. Drugače s svojimi strankami najraje delam v živo, to od njih pričakujem in zahtevam in mislim, da je to zelo pomembno. Le tako lahko vidiš in oceniš, kaj je treba popraviti, kaj spremeniti. Nihče od nas ni popoln, zato lahko le s pravim pristopom in vodstvom stranka maksimalno napreduje. Večina strank je zelo motiviranih in veliko truda vložijo v trening, a gredo v napačno smer: na primer s forsiranjem mišičnih skupin, ki so dobre. Vzemimo mene kot primer – bilo bi noro pri meni intenzivno trenirati ramena. Vrhunski rezultat v bodibildingu ni samo mišična masa ali definicija, temveč popolno telo, simetrija, seveda s čimveč mišične mase in definicije. Čimveč pomanjkljivosti je treba popraviti in odpraviti s treningi, preostale pa z dobrim pozingom čim bolje skriti na odru. V zadnjih tednih pred tekmovanjem je treba imeti dober občutek, kaj in kako prilagoditi, kar se tiče prehrane in dodatkov, kar pa seveda dobimo z izkušnjami.

še en primer: Antonio Furić. Zadnji dve leti je bila njegova forma precej slabša od tiste, po kateri je slovel. Letos pa je spet tisti stari, v fantastični formi, a se je vrnil k starim, preverjenim metodam, ki njemu najbolj ustrezajo in ki so vsem dobro znane: moraš biti tudi malo lačen in hrana neokusna – nemastno kuhano meso, regulacija soli, skrajno enolična prehrana… A tak je naš šport in v zadnjem tednu pred tekmovanjem človek enostavno mora potrpeti in stisniti zobe. Kakšen pa bi bil ta šport, če se ne bi bilo treba potruditi in se ničemur odrekati? Potem bi to zmogel vsak, mar ne?

Omenil si Brankico. Kako se je začelo to sodelovanje?

Čisto slučajno. Opazil sem jo na nekem tekmovanju. Bila je zelo drobna, mislim, da je imela okoli 46 kilogramov. Trup je imela suhljat, noge precej tanke, a zalite. Izmenjala sva nekaj besed, poznanstvo je preraslo v prijateljstvo in povabil sem jo na trening, če kdaj pride na Krk. Ona pa je res prišla, saj si je močno želela napredovati. Opravila sva skupni trening, kjer sem opazil kar nekaj napak. Ponudil sem ji pomoč, saj je bila njena biomehanika precej slaba, kar zadeva gibe. Vaje je delala nepravilno, površno. Pokazal sem ji pravilne izvedbe vaj in ona je takoj napredovala, že po enem treningu. V njej sem videl ogromen potencial in jekleno voljo, tudi ona si je želela sodelovati z mano. Napovedal sem ji, da bo z najinim sodelovanjem v enem letu lahko med prvimi tremi v Evropi v svoji kategoriji, kar se je tudi uresničilo. Sodelovati sva začela nekje leta 2009, naslednje leto pa je postala evropska prvakinja v kategoriji do 55 kilogramov, kar je izjemen uspeh. V enem samem letu sva ogromno napredovala in potem samo še nadaljevala.

Kako vidiš razvoj fitnesa in bodibildinga v prihodnosti, še posebej nove kategorije, ki naj bi privabile masovne množice v svet vadbe z utežmi?

Podpiram pravi, ekstremni bodibilding, ker menim, da je za to potrebno veliko več znanja, treninga in odrekanja. Veliko težje je. Ostale kategorije povečujejo priljubljenost bodibildinga in fitnesa in širijo ekonomski vidik. Fitnes je postal masovni šport, privlačen tudi laikom in širšim množicam. Povprečno mišičast fant v havajskih bermudah bo privlačil običajna dekleta in bo dopadljiv širšim množicam, ravno tako bikini tekmovalka. Zagotovo pa množicam ne bo privlačen vrhunski ekstremni bodibilder ali bodibilderka. Po drugi strani pa se na ta način (razpršenost kategorij) omogoča nekomu, ki trenira relativno kratek čas, da si pridobi tekmovalne izkušnje v nižjih kategorijah, potem pa, odvisno od genetike, motivacije in trdega dela, lahko nastopi v višjih, bolj prestižnih kategorijah. Vsekakor pa menim, da bo naš šport čedalje bolj priljubljen.

Kakšen je tvoj pogled na trenutno sceno vrhunskega, ekstremnega bodibildinga, kjer proporce in eleganca nimata več veliko besede?

Kot sem že dejal, meni je najljubši ekstremni bodibilding. Zame je to umetnost, izjemno zahtevno je izgraditi tolikšno mišično maso skupaj z ustrezno simetrijo in definicijo. Tu je potrebno ogromno odrekanj, finančnega vlaganja, znanja, motivacije, truda, le redki lahko zdržijo kaj takega. To je, kot bi primerjali formulo 1 in navaden avto ali pa pri motociklih 125-kubični razred s kraljevskim 1000-kubičnim. V živo videti Phila Heatha na odru ali ob sebi… Kdor tega ni doživel, si ne more niti predstavljati česa takega. Spomnim se, ko sem leta 2004 prvič videl Ronnieja Colemana v živo, takrat je bil najmasivnejši v svoji tekmovalni karieri, imel je okoli 130 kilogramov na odru. To je umetnost. Deloval je, kot bi zidar metal malto nanj, ogromne okrogle mišice. Komaj predstavljivo! Čeprav imam rad vse segmente bodibildinga, je to le nekaj posebnega… kraljevska kategorija. Mr. Olympia 212 je ravno tako vrhunec telesnega razvoja, redno sva na zvezi s Flexom Lewisom pa tudi ostalimi vrhunskimi bodibilderji. A le ena je Mr. Olympia, kraljevska kategorija, vedno je bila in vedno bo. To je vrh našega športa.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Zagotovo bom začel z resnim, dobrim treningom, potem pa bomo videli, ali sem konkurenčen za oder ali ne. Imel sem že dve operaciji desnega komolca – tetive medialne glave tricepsa. Sicer je bila že poškodovana, a dokončno mi je počila v prometni nesreči z motorjem. Če bo roka dobro zaceljena…, nikoli se ne ve. Imam pa tudi službene obveznosti in še pomembnejše, postal sem oče, skrbim za svojo družino… Bomo videli.

Mario, hvala, da si si vzel čas za intervju.