Intervju: Mauro Sassi

Mauro Sassi je eden najboljših italijanskih bodibilderjev. Bodibilding zanj ni bil le šport in umetnost, temveč tudi življenjska šola, kjer se je naučil vztrajnosti, trdega dela in zavedanja, da nič ne pride zlahka. Za vse se je potrebno boriti. Tako si je sčasoma priboril naslov evropskega, nato pa še svetovnega prvaka. Danes je en najbolj iskanih trenerjev v Italiji. Prijazno nas je gostil na klepetu v njegovem fittnesu California Gym v Trstu.

Vse življenje se že ukvarjaš z bodibildingom. Kako si sploh začel?

Bodibilding je moje življenje, najprej sem bil vrhunski bodibilder, zdaj je bodibilding moja služba. Z bodibildingom sem se začel ukvarjati, ko mi je bilo sedemnajst let, v domači kleti, pred tem sem sedem let treniral nogomet. Takrat je bil bodibilding še nekaj razmeroma neznanega, nekaj čudnega, z obrobja. Ljudje niso razumeli, zakaj bi želel biti tak. Pri nas v Italiji je izhajal mišičnjaški časopis Vigor in so mi bile zelo všeč slike bodibilderjev: Arnolda, Sergea Nubreta in drugih. Zelo sem si želel imeti velike mišice, zato sem se odločil, da je to šport zame. Prvič sem na tekmovalni oder stopil pri enaindvajsetih letih.

Si že takoj na začetku želel tudi tekmovati v bodibildingu?

Ne, ne … Tri leta sem treniral le zgornji del telesa. Velike, mišičaste noge so se mi zdele zelo grde. Po treh letih sem tako napredoval v zgornjem delu telesa, da sem bil precej nesimetričen. Zato sem se odločil, da bom treniral tudi noge. Takrat sem začel obiskovati tudi tekmovanja v bodibildingu. Dogajanje na tekmah me je tako prevzelo, da sem začel razmišljati, kako bi bilo, če bi tudi sam poskusil tekmovati vsaj enkrat v življenju. V tistem času sem spoznal trenerja iz Verone, ki me je začel trenirati, in v treh mesecih sem ogromno napredoval, izjemno popravil definicijo in se pripravil na tekmo. Spominjam se 2. maja 1986, svoje prve tekme, na kateri sem med 23 tekmovalci zmagal v juniorski kategoriji. Takrat sem začutil, tudi po odzivih drugih, da bi bil lahko uspešen v bodibildingu. Po 10, skoraj 15 letih in 35 tekmovanjih sem postal evropski in pozneje svetovni prvak WABBA. Evropski prvak sem postal v sedmem poskusu, svetovni pa v tretjem poskusu. Oba naslova sem si trdo prigaral.

Se spominjaš, s koliko kilogrami si prvič nastopil?

Debitiral sem s 93 kilogrami. Nikoli nisem bil zelo masiven bodibilder, saj sem precej visok po bodibilderskih standardih. Čeprav sem bil videti suh v primerjavi z nekaterimi tekmovalci, sem bil v celoti pripravljen, definiran, simetričen, dobro sem poziral in imel občutek za estetiko, znal sem se predstaviti v najboljši možni luči, bil sem karizmatičen … To me je ločevalo od preostalih tekmovalcev. Gora mišic brez karizme, poziranja in dobrega nastopa ne prinese uspeha, samo kombinacija vsega te naredi konkurenčnega in zanimivega tudi za sodnike in občinstvo.

Si v zunajtekmovalnem obdobju pri delu na masi popuščal pri dieti in delal na tradicionalen “bulk-up” način ter hitro pridobival maso in težo in pozneje definiral z dieto ali si se raje ves čas držal bodibilderske prehrane, se prehranjeval pravilno in ne preobilno ter zato počasneje pridobival maso?

Vedno sem pazil na prehrano in se držal bodibilderskega jedilnika. Nekateri delajo tradicionalni “bulk-up” in se zredijo med tekmovanji tudi za dvajset, trideset kilogramov, kar menim, da ni dobro, če želijo kmalu spet tekmovati. Večina študij nakazuje, da letno lahko pridobimo dva, morda tri kilograme kakovostne mišične mase, vse drugo sta voda in maščoba, se pravi, nekakovostna masa. Vsa ta odvečna teža obremeni telo, skelet, notranje organe, predvsem srce, jetra in ledvice. V pripravljalnem obdobju je preprosto pretežko znebiti se tolikšne odvečne maščobe. Če naredimo premor, recimo dve leti, potem je še sprejemljivo nekoliko povečati telesno težo ter maksimalno delati na moči in mišični masi, a še vedno morda le deset do petnajst kilogramov nad tekmovalno težo, nikakor pa več. Vedno je med delom na masi treba paziti na razmerje med telesno maso, močjo in odstotnim deležem telesne maščobe, ki jo imamo. Čim presežemo sprejemljivo razmerje in se čezmerno zredimo, se moramo znova lotiti diete. Sam sem imel pred zadnjim tekmovanjem 110 kilogramov, nasploh največ pa približno 115 do 118 kilogramov, kar pri moji višini ni bilo pretirano. Nikoli pa se nisem odločil za klasično zunajtekmovalno obdobje , ko bi se zelo zredil, zato da bi pridobi čim več mišične mase. Vedno sem bil blizu tekmovalni teži, saj zaradi svoje višine in dolge mišične strukture nikoli nisem bil frik – ultramasiven bodibilder, tako kot sta Branch Warren ali Jay Cutler, ki sta precej nižja od mene. Če bi lahko bil frik, bi moral za svojo višino verjetno imeti približno 140 kilogramov, kar bi bilo precej neprijetno.

Si, dokler si tekmoval, vedno imel strogo strukturiran načrt treninga – določeno število serij, ponovitev, določene vaje – ali si treniral bolj po občutku?

Vedno sem imel strukturiran načrt. Trening po občutku pride v poštev, ko stagniramo – napredek se ustavi, motivacija pade, program, ki se ga držimo, ne prinaša rezultatov … Takrat trening po občutku (op. a. – instinktivno načelo treninga) lahko prinese osvežitev, ki pomaga premagati zastoj. Drugače sem vedno štel dvanajst tednov nazaj od dneva tekme … Takrat se začneta stroga dieta in strogi režim vadbe. Če smo v razmeroma dobri formi, dvanajst tednov, drugače celo petnajst tednov. To je to. Če nimaš strukturiranega načrta, so vse ostalo le približki in v bodibildingu zanje ni prostora.

Si prava zakladnica znanja o bodibildingu – trening, prehrana, priprave na tekmovanje, tekmovalni nastop, odnos športnika do občinstva in sodnikov, mentalni pristop, motivacija. Si to znanje pridobival z leti treninga, si preizkušal in opazoval, ali se bo obneslo? Si morda imel kakšnega mentorja, trenerja ali celo teorijo prebiral v literaturi in jo preizkušal v praksi?

Do leta 1998 sem mislil, da vem ogromno, morda ne vsega, ampak res ogromno o bodibildingu. Opiral sem se na izkušnje, ki sem jih nabiral z leti. A zanimivo, če gledam nazaj, sem kljub temu znanju v tistem obdobju stagniral. Nisem napredoval niti v masi niti v definiciji, skratka naletel sem na oviro v napredku. Po naključju sem takrat spoznal svojega mentorja in tudi velikega osebnega prijatelja Miloša šarčeva, ki me je naučil stvari, ki jih dotlej nisem vedel, tako o bodibildingu kot o življenju na splošno. Povabil me je v Ameriko, kjer sva dva meseca skupaj trenirala. V tem času sem pridobil še 35 do 40 odstotkov znanja o bodibildingu, ki mi ga je manjkalo, a se tega še zavedal nisem – kako profesionalni bodibilderji trenirajo, kaj in koliko jedo, kako živijo, tekmovalne skrivnosti, uporaba športnih dodatkov … Dva meseca sem živel bodibilderski življenjski slog 24 ur dnevno … Spoznal sem, da je bila moja glavna napaka premalo treninga, ki hkrati ni bil dovolj intenziven. Moja običajna intenziteta je bila nekje 80-odstotna, čeprav sem mislil, da treniram kar najbolj naporno, Miloš pa je iz mene iztisnil še dodatnih 20 odstotkov. Ko povečaš intenzivnost, delovne teže, ko imaš ob sebi strokovnjaka, ki zna iz tebe izvleči maksimum, potem ugotoviš, da lahko še rasteš in napreduješ … Da ni nekih skrivnosti, da ni bližnjic z dopingom, s steroidi, kot mnogi mislijo. Trdo delo, volja in močna opora trenerja oziroma nekoga, ki res pozna svoje delo, to je ključ do uspeha.

Katerega leta je bilo to?

To je bilo v letih 1997 in 1998. Miloš me je pripravljal, najprej leta 1997 za evropsko WABBA, nato leta 1998 še za svetovno WABBA. Zmagal sem na obeh tekmovanjih. Miloš je res izvrsten trener in od njega sem se ogromno naučil. Zapisoval sem si čisto vse, kar mi je povedal. Ne le, da je bil bodibilder iz Evrope, ki mu je uspelo v Ameriki, bil je tudi zelo pameten in izobražen, študiral je dietetiko in nutricionistiko na Fakulteti v Novem Sadu. Poznal je teorijo in prakso. še danes uporabljam znanje, ki ga je prenesel name, res pa je, da sem nekatere podrobnosti še sam dopolnil na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil, ko sem treniral druge tekmovalce. Vsak posameznik je namreč drugačen in vsako telo reagira drugače.

Kakšen je Miloš osebno?

Tako kot mnogi drugi sem Miloša opazil v mišičnjaških revijah. Bil je idol mnogih mladih bodibilderjev tako kot danes Zup. Ko sem ga spoznal osebno, sem bil presenečen, kako je lahko tak zvezdnik, uspešen športnik, nekdo, ki mu je uspel življenjski sen, tako zelo preprost, odprt, prijazen in dostopen. Skratka zelo zelo dobra oseba. Bila sva kot brata in takoj sva se ujela. Med nama je bilo čutiti obojestransko spoštovanje in povezanost, kot bi se poznala od nekdaj.

Res je … vem, o čem govoriš. Sam sem ga osebno spoznal v Bologni na Due Torri, kjer je bil gost in trener enega izmed tekmovalcev. Kako sta se sploh spoznalš

Povsem po naključju. Miloš je bil gost Duška Madžarevića na Fit Festu. Znanec me je prosil, če grem ponj na letališče, ker sam ni znal angleško niti srbsko. Tako sem šel na letališče in se mu predstavil v angleščini. Spregovorila sva nekaj besed, nato sem mu predlagal, da lahko govoriva srbohrvaško, ker je moja mati Hrvatica in sem govoril srbohrvaško. Bil je izjemno navdušen, takoj sva začela debatirati. Povabil sem ga k sebi, sedem dni je bil moj gost in imeli smo se izjemno. Pustil mi je naslov in mi izrekel dobrodošlico – kadar koli bom želel, naj mu le sporočim, in že lahko pridem k njemu trenirat in živet. Moja nekdanja žena je bila takrat noseča, mene pa je zelo vleklo na ono stran luže. Odločil sem se izkoristiti to enkratno priložnost v življenju – ne dogaja se vsak dan, da ti bodibilderski superzvezdnik ponudi, da bi šel k njemu živet in trenirat, to je bil moj življenjski sen, iti v Kalifornijo in trenirati z najboljšimi – in sem spakiral in šel. Če pogledam nazaj, sem se pravilno odločil, saj sem tako pridobil znanje, ki mi je še manjkalo, da sem postal prvak na odru in tudi v življenju, saj je to še danes moje življenje, moja služba – trenirati druge in jim pomagati uresničiti cilje.

Razumem. Katere so po tvojem mnenju najpogostejše napake, ki jih mladi naredijo v fitnesu?

Ravno danes sem imel mladega tekmovalca iz San Marina, starega 23 let. Vsi delajo isto napako, vse bi radi hitro. HITRO, HITRO, HITRO … To lahko potrdim, ker sem bil tudi sam nekoč neučakan. Bodibilding ni nogomet, v katerem je lahko nekdo vrhunski športnik že pri šestnajstih, sedemnajstih letih, tako kot Messi ali Maradona. V bodibildingu vrhunski tekmovalec postaneš šele z leti … vrhunec bodibilderji doživijo nekje pri 32 ali 35 letih. Jay Cutler je bil morda približno enako masiven kot danes že pri 18 ali 20 letih, ni pa bil kakovosten. Z leti načrtnega treninga je njegovo telo pridobilo detajle, ki ga danes ločijo od večine bodibilderjev. Mladi danes trenirajo pol leta v fitnesu in že hočejo biti vrhunsko definirani, masivni, skratka, hočejo biti vrhunski bodibilderji. Preveč trenirajo, preveč se nažirajo, preveč je dodatkov, preveč vsega in potem pregorijo … Ko si mlad, hočeš vse hitro, v bodibildingu pa je potreben čas, v bodibildingu nič ne gre na hitro. Nekateri poslušajo, mnogi ne. Čas prinese svoje, moraš pa biti potrpežljiv.

Ali si se kdaj v svoji tekmovalni karieri poškodoval?

Leta 1992 sem si poškodoval koleno. Med serijo težkih počepov na smithovi napravi sem strgal tetivo in sem tri leta pavziral. Se zgodi, ni kaj. Podobno se je zgodilo Branchu Warrenu pred letošnjo Mr. Olympio. Ko trdo treniraš, lahko tisočkrat narediš neki gib brez težav, tisočprvič pa kaj strgaš ali zlomiš. Take stvari se žal dogajajo.

Ko praviš, da si pavziral – nisi treniral nog ali sploh nisi treniral?

Čisto brez treninga. Želel sem se vrniti popolnoma pripravljen. Po šestih mesecih sem bil že skoraj zdrav – lahko sem hodil, tekel in vse drugo, a nisem želel začeti trenirati, saj nisem bil prepričan, da bom lahko na treningu dal čisto vse od sebe. Ko se je poškodba zgodila, sem bil med najboljšimi bodibilderji v zvezi WABBA in sem bil prisiljen prekiniti kariero. Ravno v času poškodbe sem se pripravljal za svetovno prvenstvo. Bil sem mlad in sem hotel še tekmovati, pa se mi je zgodila poškodba. Zato sem si, čeprav je bilo psihično zelo težko, vzel čas za rehabilitacijo – sam sem izvajal terapije (bazeni, masaže), sčasoma sem potem začel malo po malem trenirati in se počasi vračal. Potem sem spoznal Miloša, s katerim sva pozneje presegla največje delovne teže na treningih iz časa pred poškodbo.

Kako je psihično vse to vplivalo nate?

Psihično je bilo zelo težko. Ko si mlad, na vrhuncu, misliš, da si vsemogočen, neuničljiv. To je bila zame odlična šola. Pred poškodbo sem vedno treniral z velikimi težami, na treningih sem bil pretirano agresiven, vedno sem potiskal in vlekel ogromne teže. Po poškodbi sem začel trenirati pametneje – trenirati mišice, jih utruditi na več načinov, čutiti mišico, ne le riniti veliko težo. Določena agresivnost oziroma živčnost, želja, motivacija so seveda na treningu dobrodošle, a če je tega preveč, zagotovo pride do poškodbe, prej ali slej. Normalno, ko počepneš z dvesto kilogrami na hrbtu, moraš biti močan, agresiven in izredno motiviran, vseeno so potrebni koncentracija in previdnost ter zavedanje, da nisi neuničljiv. Da si samo človek.

Ko sem se pripravljal za intervju, sem na spletu pogledal filme, ko treniraš nekatere vrhunske tekmovalce, na primer Zupa, Antonia Furića, Gregorja Tuša, Evo Pogačnik, Fabiusa, tvojo Cristiano … Kaj te posameznike razlikuje od drugih? Kaj jih poleg genetike loči od ostalih? Zakaj meniš, da so uspešni, večina drugih pa ne?

Genetika ima zagotovo zelo pomembno vlogo. Potem je tu motivacija. Oni imajo tako močno željo doseči svoj cilj in čisto nič jih ne odvrne od te želje in cilja. So tudi potrpežljivi. Pot do cilja je dolgotrajna in tega se zavedajo, zato ne prehitevajo. Stalno dajejo vse od sebe in pustijo času čas. Poglejva Zupa. Ko je prvič prišel k meni, je imel dobro telesno strukturo, čas pa bil je potreben, da je ustvaril potrebno mišično maso, da je kakovostno izpolnil strukturo. Najprej ni imel izrazitega hrbta, zato sva intenzivno trenirala hrbet, da ga je razširil, ga izpolnil, mu dodal gostoto in globino. Potem ni imel izrezanih gluteusov in sva jih izklesala … Tako kot je Arnold dejal v Pumping ironu: “Bodibilder je kot kipar, ki dodaja in odvzema glino kipcu ter ga oblikuje in rezbari, dokler ga ne izpopolni.” Zupa na primer od nekaterih loči njegova vztrajnost, diete se drži stoodstotno skozi vse leto, trenira stoodstotno skozi vse leto. Zup je pravi bodibilder, kar vsekakor ni lahko. Pravi, tekmovalni bodibilding ni za vsakogar, le redki so sposobni takega napora in odrekanja. Vztrajati, ko te vse boli, ko ne spiš, ne ješ in ne piješ in greš čez 12 ur na oder pod vroče reflektorje, kjer boš moral dati vse od sebe … to zmorejo le redki. Zup je eden takih in bo prišel še zelo daleč. Vem, da me potrebuje, in rad delam z njim, ker se drži navodil. Nikoli ne dvomim o njem. Vem, da bo naredil vse in še več, kar zahtevam, in to cenim. Ni izgovorov, ni ničesar, samo trdo delo in znoj. Zato tudi so rezultati. Sebe vidim bolj kot psihologa kot le trenerja. K meni pride veliko tekmovalcev, ki so ogromni – 120 kilogramov mišic – in so kot otroci. Le gledajo me in sprašujejo, kaj naj storijo. Tu gre za zaupanje; morajo mi zaupati, saj imam v svojih rokah njihova telesa, njihove sanje, cilje in uspeh.

Ko sva ravno omenila Zupa, kako vidva sodelujetš On pogosto pride k tebi, v Trst, ali kako drugače?

Na začetku je prišel vsak teden, na trening hrbta. Želel sem ga trenirati osebno, da sem videl, kako trenira, kako izvaja vaje, gibe. Lahko treniram kogar koli, lahko na primer tebe, a moram vedeti, kaj počneš na treningu, predvsem, kako. Če samo enkrat trenirava skupaj, potem ne vem, kako ti treniraš doma, ko mene ni zraven. Zup je hodil k meni vsak petek na trening hrbta. Sčasoma sva tako popravila hrbet, da je zdaj ena njegovih najboljših mišičnih skupin, prej pa je bila najslabša. Zdaj je Zup videti boljše od zadaj kot od spredaj. A za to sva potrebovala tri leta treninga – pametnega treninga. Trening za širino je izvajal sam, za gostoto in globino sva ga izvajala skupaj.

Kaj je bil tvoj vrhunski trenerski rezultat?

Najboljši rezultat sem dosegel s svojo ženo Cristiano Cassoni leta 1999 v Minneapolisu v Minnesoti, kjer se je na kvalifikacijah uvrstila za nastop za Ms. Olympia in v hudi konkurenci dvajsetih vrhunskih tekmovalk dosegla tretje mesto ter tako postala IFBB profesionalka. Nastopila je tudi na Arnold Classicu in mnogih drugih tekmovanjih. Treniram tudi mnoge vrhunske Italijane, ki jih v Sloveniji verjetno ne poznate. Potem je tu še Miha Zupan, s katerim sva dosegla res izjemne rezultate, ter Antonio Furić, ki je tudi izvrsten bodibilder in zelo dober človek. Ti trije so nekako meni najbolj pri srcu, ker me z njimi vežejo posebne niti.

Kaj je največji sovražnik tekmovalca zadnji teden pred tekmovanjem – voda, sol, živci ali kaj drugegš

Živci so lahko problem, če nisi prepričan vase. Pred nastopom čustva seveda izbruhnejo, o tem ni dvoma. To je pozitivno, če nas le ne prevzamejo in jih lahko nadzorujemo. Največja sovražnica je sol, ker je najtežje ujeti pravo trenutno formo – napolniti mišice z glikogenom, ki bo iz podkožja v mišice vezal vodo, hkrati izgubiti vso odvečno vodo in ostati poln ter vse to doseči praktično do minute natančno, ker moraš imeti najboljši videz tisti trenutek, ko greš na oder v predtekmovanju, potem pa to formo vzdrževati še nekaj ur do finala in še v finalu nastopiti v najboljši možni luči. Pri vsakem posamezniku je ta proces malo drugačen, zato so potrebne izkušnje in dobro oko, da bi v zadnjem tednu in urah pred tekmovanjem dobro ocenili tekmovalca in pravočasno izvedli vse postopke, ki zagotavljajo najboljšo možno formo. Zato se je treba pravilno lotiti praznjenja in polnjenja mišic, si vzeti dovolj časa in se strogo držati navodil. Natrij in kalij sta zelo pomembna pri uravnavanju vode v telesu. Treba je najti pravo razmerje teh dveh mineralov in zadostne količine kompleksnih ogljikovih hidratov, da ravno dovolj napolnimo mišice – voda in glikogen sta nujna za dober izrazit videz mišic, ker le tako lahko mišice učinkovito zategnemo ter jih prikažemo sodnikom in občinstvu. Druga težava pa je psihološka – pomiriti tekmovalca, da ne bi storil kakšne neumnosti na hitro. Bodibilderji so obsedeni z velikostjo – lahko so še tako ogromni, a se bodo sami sebi zdeli majhni in bodo želeli biti še večji, včasih tudi na račun slabe definicije.

Kaj je po tvojem mnenju bolje za tekmovalca, maksimalno polniti mišice z ogljikovimi hidrati in tvegati, da pride do rahlega razlitja vode iz mišic v podkožje, ali biti previden pri polnjenju s hidrati, a zato morda biti nekoliko prazen, a povsem izklesan?

Če maksimalno polniš in razliješ, nimaš možnosti popraviti napake v nekaj urah. škoda je storjena, saj vode ne moreš več izločiti le iz podkožja. Z drastičnimi ukrepi jo sicer izločiš, a ne le iz podkožja, temveč iz vseh tkiv, tudi mišic, kar zagotovo ni dobro in lahko povzroči še dodatne težave. Če pa si previden, lahko delno prazno mišico še vedno napolniš. Če zgrešiš predtekmovanje, lahko še vedno uravnavaš hidrate in vodo do finala, še malo napolniš mišico in vplivaš na končni rezultat. Sicer me zaradi tega nekateri kritizirajo, a vseeno imam raje, da je tekmovalec čvrst in izklesan, kot pa povsem poln in voden. Zato želim biti vedno zraven na tekmah svojih varovancev, da vidim, kakšen je tekmovalec, kakšna je njegova koža, kaj je treba storiti oziroma pustiti pri miru. Moji tekmovalci so običajno pripravljeni že dva ali tri tedne pred tekmovanjem, tako da lahko ocenim dejansko stanje in v miru dokončamo priprave za tekmo, brez dodatnega stresa in naglice.

Opazil sem, da tvoji varovanci na treningu izvajajo nekatere nenavadne vaje za bodibilding oziroma zanimive izpeljanke klasičnih vaj. Zakaj? So te vaje res toliko učinkovitejše ali je to le dobrodošla sprememba, da je trening zanimivejši?

Vaje, ki jih izvajam na treningih, sem osebno preizkusil in za vsako telesno pomanjkljivost imam kar nekaj različnih izpeljank katere od klasičnih vaj. Zato rad vidim, da bodibilder pride k meni na trening. Mišico je treba trenirati iz različnih kotov.

Pred tekmovanjem priporočaš, da tekmovalec trenira s čim večjim bremenom?

Da, ena vaja mora biti vedno osnovna, pri kateri se uporabljajo čim večje teže, seveda pod popolnim nadzorom. Tudi na splošno si prizadevam, da poskuša tekmovalec kljub dieti čim bolj in čim dlje zadržati čim večje breme, s katerim trenira. To je edini način, da ohrani čim več mišične mase. Seveda je najpomembnejši občutek mišice. Proti koncu priprav, ko je dieta že tako stroga, ogljikovih hidratov je na jedilniku res zelo zelo malo, psihološki pritisk in utrujenost pa sta velika, ko ni več energije za velike teže in je možnost poškodbe visoka, je zelo pomemben občutek stiskanja z mišico. Se pravi, možgansko-mišična povezava ima takrat izjemno pomembno vlogo, ker moramo z manjšim bremenom opraviti čim bolj kakovosten trening. Hkrati je vprašanje bremena odvisno od vaje – na trenažerjih je lažje uporabljati večje teže, ker je tak način vadbe varnejši, pri prostih utežeh je v predtekmovalnem obdobju bolje uporabiti lažje breme oziroma težje le pri eni osnovni vaji, preostali trening pa opraviti, kot sem že dejal, s stiskanjem mišice.

Zagovarjaš pri izgubi maščobe zmanjševanje zaužitih kalorij ali večjo porabo kalorij z aerobno vadbo ali kombinacijo obojegš

Zagovarjam aerobno vadbo zunaj tekmovalnega obdobja v obdobju dela na masi. Aerobna vadba pokuri dodatne kalorije, zato lahko malo več jemo in bolje pridobivamo kakovostno mišično maso, hkrati preprečujemo kopičenje maščobe v podkožju. Aerobno vadbo uporabljam tudi pri tistih posameznikih, ki so še precej zamaščeni, a le toliko časa, da izgubijo odvečno maščobo. Pred tekmovanjem nisem ravno navdušen nad kardiom, saj zažira v mišično tkivo, ker smo kalorično omejeni. Raje vidim, da intenzivneje opravimo trening z obremenitvijo s padajočimi serijami, superserijami, triserijami in drugimi tehnikami za povečanje intenzivnosti ter tako porabimo dodatne kalorije. Pri tistih, ki izvajajo aerobni trening v tekmovalnih pripravah, tovrstno vadbo v celoti prekinem en teden pred tekmovanjem.

Drži se te sloves velikega motivatorja. Kako ti to uspevš

Kot sem že omenil, moram biti pri svojem delu tudi psiholog. Ključno pri vsem tem je, da sem tekmovalne priprave sam izkusil. Kot nekdanji tekmovalni bodibilder se dobro zavedam, kakšno je počutje med pripravami, ko je malo ogljikovih hidratov, ko je trening boleč, kakšen je psihološki pritisk priprav. K meni pridejo tekmovalci, ki jih moram psihično dvigniti. Ne gre za to, da so nemotivirani, ker to ni res … Vsi so izredno motivirani, drugače sploh ne bi prišli k meni, da jih treniram in pripravim za tekmo. Gre za to, da utrujenost in pomanjkanje kalorij naredita svoje, moje delo pa je, da jim vlijem energijo in voljo do treninga, da jih motiviram, da zdržijo do konca. Želijo motivacijo in garancijo za uspeh. Devet od desetih mojih tekmovalcev doseže z mano svojo najboljšo formo. Ko vidijo slike tistih, ki sem jih pripravljal, ko naštejem dosežke svojih varovancev, jim je takoj lažje. A poznati moram tekmovalca, njegov značaj, njegove meje, ker včasih pride tudi do vpitja … vse poskusim, da jih spodbudim. Sicer se tudi sami zavedajo, da jim hočem dobro, da gre zanje in njihov uspeh. Zato se morajo zavedati, da so prišli k meni v šolo, kjer jaz postavljam pogoje, ki jih morajo sprejeti, ali pa jim ne morem pomagati in jih pošljem domov. Enako se je prvič zgodilo tudi meni pri šarčevu, ko me je postavil pred dejstvo, da bodibilding ni zame, in naj se vrnem v Italijo. Bil sem poln izgovorov, da je trening pretežak, da ne zmorem tega in onega, on mi je preprosto odvrnil, da nisem pravi bodibilder in da je bolje, da grem domov. Dejal mi je, da ne smem biti negativen, temveč vedno pozitiven.

Treniraš vse ali le vrhunske športnike?

Ne, ne … Treniram čisto vse, ki si želijo spremeniti svoje telo. Od upokojencev do tekmovalnih bodibilderjev. Spet gre za psihologijo. Moram vedeti, kaj si posameznik želi, in tako tudi pristopim. Gospodinja srednjih let želi le nenaporno vadbo za izboljšanje kondicije in malo pogovora, vrhunskega bodibilderja na drugi strani ženem na rob zmogljivosti.

Katere športne dodatke bi priporočil nekomu, ki želi pridobiti maso?

Dodatki so le dodatki, pomembno je imeti pravilno urejeno prehrano. To je osnova, šele potem lahko nadgrajujemo z dodatki. Osebno priporočam sirotkin izolat in hidrolizat, aminokisline BCAA, izdelke NO, glutamin, maščobe omega 3, nekaj gramov vitamina C na dan, vitamin E in multivitaminsko-mineralne tablete. Seveda, pogoj je naporen trening. Če ne trenirate naporno, potem dodatkov morda niti ne potrebujete, razen vitaminov, mineralov in omega 3.

Kako treniraš trenutno? Po občutku ali imaš načrt?

Vedno imam načrt, brez načrta je vse približek. Ob ponedeljkih treniram hrbet, v torek ramena, v sredo noge, ob četrtkih običajno počivam ali redko tudi treniram, v petek prsi in ob sobotah roke. Ko sem tekmoval, sem dvakrat na teden treniral noge, v ponedeljek sem treniral z velikimi težami, na drugem treningu, v četrtek, pa intenzivneje. Vedno sem slabšo mišično skupino forsiral, da sem odpravil pomanjkljivosti. To počnem tudi zdaj z varovanci.

Si kdaj izvajal dvojni split sistem (treniral dvakrat na dan)?

Sem. Leta 2003, ko sem se pripravljal na tekmovanje: zjutraj meča, trebušne in zadnje stegenske mišice, popoldne pa izbrano mišico tistega dne.

Imaš namen še kdaj tekmovati, morda v kategoriji masters?

Ne, ne … Dovolj je bilo. Zdaj sem povsem zadovoljen, da sem uspešen trener. Pa tudi časa ni: trenutno sem zelo zaželen kot trener, in tudi to ne bo večno. Treba je izkoristiti trenutek. Vso svojo energijo vložim v svoje varovance, tako da je za resen tekmovalni trening ne bi niti imel. Kot tekmovalni bodibilder moraš misliti izključno nase, morda se sliši sebično, a tako je. Vso energijo moraš takrat usmeriti vase. Obstajaš samo ti in ni časa za nič in nikogar drugega. Ni telefonskih klicev, ko treniram, ko pripravljam hrano, ko počivam. Ni ničesar. Kot trener si tega ne morem privoščiti, saj me ljudje plačujejo, da sem jim na voljo in da jim s svojo energijo pomagam do njihovih ciljev. To je zdaj moj cilj. Poleg tega z veseljem opravljam svoje delo. Malo je takih, ki lahko to trdijo. Vsak dan počnem tisto, kar me osrečuje najbolj na svetu, in še plačujejo me za to.

Kako gledaš na trenutni razvoj bodibildinga, nove kategorije, ekstremni bodibilding, bodiklasik … Arnold je v Madridu na Arnold Classic Europe dejal, da bo storil vse, da bo bodibilding postal olimpijski šport?

Menim, da bo to zelo težko izvedljivo. Bodibilding je poseben šport. V drugih športih je doping enako razširjen, a je vse očem bolj skrito. Nas pa le pogledajo in naša telesna razvitost pri nepoznavalcih kriči “STEROIDI!”, kar seveda ni res. Steroidi niso nič bolj razširjeni v bodibildingu kot v drugih športih, celo manj, a smo stigmatizirani zaradi videza. Predsodke je težko izkoreniniti, roko na srce, včasih so za to krivi tudi sami bodibilderji, ker jih ni ravno veliko takih, ki bi lahko bili ambasadorji tega športa. Zato svoje varovance, če so le dovzetni, tudi vzgajam v smislu, bodi poslovnež, tvoje telo je tvoje podjetje, imej kulturen odnos do vseh, bodi odprt za priložnosti, bodi razgledan, komunikativen … To je življenjska šola. Vrhunske nogometaše obmetavajo z bajnimi vsotami, bodibilding je na obrobju. Svetovni prvak večje zveze v bodibildingu je po uspehu enakovreden vrhunskemu nogometašu, finančno sta neprimerljiva. Zato je treba biti osebnost, biti karizmatičen in vse, kar sem naštel, saj je sponzor lahko že za ovinkom.

Malo je bodibilderjev, ki so tega sposobni, saj je veliko tudi slabih profesionalcev, ki imajo toliko talenta in volje za trdo delo, da uspejo na velikem tekmovanju, a ne zmorejo prestopiti okvirov bodibildinga in počivajo na svojih lovorikah. Težava je tudi razdrobljenost zvez in pravil, svetovni prvak manjše zveze morda ne bi prišel niti v finale v veliki, svetovni zvezi, na primer IFBB, kjer je konkurenca res močna. Ta ima zelo stroga merila ter vrhunsko organizacijo in tudi močno doping kontrolo, nekatere zveze pa je sploh nimajo. Ne, ne verjamem, da bo bodibilding kdaj olimpijski šport.

Kateri Mr. Olympia do zdaj se tebi najbolj dopade?

Phil Heath je dober Mr. Olympia kljub pomanjkljivostim. Ima sicer razmeroma ozka ramena, a zato dobre roke in ramenske mišice, odlične noge, razmeroma ozek trebuh in odlično definicijo. Letos je bil dobro pripravljen. Če bo tako nadaljeval, lahko na Olympii zmaga še trikrat, štirikrat. Seveda je k njegovi zmagi pripomogel tudi Jay, ki ni bil stoodstotno pripravljen, a kljub temu. Če bo Phil želel na vsak način še povečati mišično maso, se bo ujel v podobno past kot Ronnie Coleman pred leti, ko je zelo napredoval v masi, a na račun simetrije. Takrat se mu je v enem letu pošteno povečal trebuh, ker preprosto moraš ogromno pojesti, da vzdržuješ in še pridobivaš tolikšno mišično maso. Takrat so brata Weider, Wayne DeMilia in drugi vodilni pri IFBB ustavili to norijo tako, da so kaznovali bodibilderje, ki so imeli take trebuhe, in ti niso več zmagovali na tekmah, ne glede na to, kako dobro so bili pripravljeni. Poznavalci vemo, od česa nastane tak trebuh, nekdo, ki ne pozna ozadja, pa hitro takega tekmovalca označi za debeluha, čeprav ima le odstotek ali dva telesne maščobe. Takrat se je začela premoč Jaya Cutlerja, ki je ohranjal dobro ravnovesje med maso in simetrijo, čeprav je bil frik, vmes pa ga je premagal tudi Dexter Jackson, ki je bil res simetričen. Bomo videli, kaj bo storil Phil. Lahko se zgodi, da v nekaj letih zmaga tudi Kai Greene, a njegova težava so nesorazmerno velike noge v primerjavi z zgornjim delom telesa. A vse je mogoče. Bomo videli.

Mauro, hvala za gostoljubje in izčrpen intervju.

Ni za kaj. Vedno ste dobrodošli.