Intervju: Antonio Furić – Evropski prvak IFBB v kategoriji bodybuilding do 100 kg

Verjetno si niti Antonio ni mislil, da bo s trdim delom nekoč postal evropski prvak v najmočnejši bodibilderski organizaciji na svetu, IFBB. Vedno športno aktiven, je kot mladenič svojo veliko ljubezen našel v bodibildingu. Poleg uspešne tekmovalne kariere, Antonio pomaga drugim tekmovalcem, ki se pripravljajo na tekmovanja, dela pa tudi kot osebni trener v fitnesu. Antonia smo za trenutek zmotili sredi priprav na Arnold Classic USA.

OSEBNA IZKAZNICA:

Ime: Antonio Furić
Datum rojstva: 11.6.1979
Višina: 177 cm
Teža na tekmovanju: 100 kg
V svetu fitnesa in BB: že 18 let

Antonio, pozdravljen. Hvala, ker si si vzel čas za pogovor z nami. Najprej bi te rad na hitro predstavil našim bralkam in bralcem. Od kod prihajaš, kaj si po poklicu, kako dolgo se že ukvarjaš z bodibildingom in kako si sploh začel trenirati z utežmi? Si se že prej ukvarjal s katerim od športov?

Pozdravljam vse bralce in se zahvaljujem za priložnost, da se bolje predstavim bralcem in bralkam, ki me še ne poznajo. Upam, da mi bo uspelo natančneje predstaviti svoj svet bodibildinga.

Rojen sem 11. 6. 1979 v Požegi, bodibilding pa sem začel trenirati, ko mi je bilo 14 let. Najprej nisem imel tekmovalnih ambicij, temveč sem si želel le več mišic. S prijatelji sem treniral v fitnesu bodibilderskega zanesenjaka Bilija, ki je danes moj dober prijatelj z neverjetno razvitim telesom za svoja leta. Pred bodibildingom sem treniral različne športe, najboljše dosežke pa imam v atletiki, kjer sem bil reprezentant v štafeti 4 x 100 metrov. Trenutno poleg treninga pomagam drugim tekmovalcem v pripravah, sem osebni trener v fitnesu, ki je v sestavi Wellness centra Out Fit v Samoboru.

Si že takoj vedel, da je bodibilding tisto pravo zate, ali si to spoznal šele čez čas? Si imel kakšne vzornike?

Že takoj na začetku sem treniral intenzivno in vedno dal vse od sebe v prav vsaki seriji, zato so tudi prvi rezultati bili odlični. Kar zadeva tekmovanje, verjetno ne bi nikoli stopil na tekmovalni oder, če me ne bi prepričal moj stric, Damir Siser, ki mi je pomagal, da sem se pripravil za prvi nastop na hrvaškem prvenstvu leta 1995, kjer sem usvojil drugo mesto v juniorski kategoriji do 80 kilogramov. Takrat še nisem imel vzornikov, všeč mi je bil le videz bodibilderjev iz bilderskih revij.

Kakšen je tvoj program treningš Imaš strogo strukturiran program ali treniraš bolj po občutku? Katera je tvoja najboljša mišična skupina in katero bi še rad popravil? Kakšen je tvoj tipični trening?

Imam nekaj splošnih načel v treningu, bolj ali manj pa treniram po občutku. Celotno telo poskusim trenirati dvakrat na teden, trening pa izpeljati čim bolj intenzivno. Skupaj treniram prsi in roke, naslednjič hrbet in ramena in nato še noge, potem ponovim. Ko mi ni do treninga, si vzamem odmor (zelo redko), meča pa poskusim trenirati čim pogosteje. Trebušne mišice treniram le na pripravah za tekmovanje oziroma ko se mi pas zoža zaradi diete. Glede mišičnih skupin menim, da moram najbolj popraviti, hrbet, ramena in meča. Odločitev, katera je moja najboljša mišična skupina, prepuščam vam.

Ogledal sem si posnetke nekaj tvojih treningov na youtubu. Treniraš res zelo intenzivno, osredotočeno. Kako se pripraviš in koncentriraš pred vsakim treningom in med njim?

Menim, da je intenzivnost osrednje načelo mojih treningov, vsaj tistih boljših. Včasih se zgodi, da sem zaspan ali utrujen na začetku treninga, potem pa me vadba prebudi in poživi in začnem s polno paro. Na poti do fitnesa ne razmišljam o treningu, ker se mi je že zgodilo, da sem psihično pregorel v želji po čim boljšem treningu, potem pa med samo vadbo ni šlo najbolje.

Kako in kdaj si se odločil, da se temu športu posvetiš tudi tekmovalno? Se za tekmovanja pripravljaš sam ali imaš trenerjš

Pri večini mojih priprav je sodeloval Damir Siser. Vplival je na moje bodibildersko življenje in na moj pogled na bodibilding. Modro je prisluhniti tudi nasvetom Žarka Stojića. Mario Jarnečić in Miro Levak sta konkurenca na odru, a se vedno konstruktivno pogovarjamo o treningu in prehrani, zato tudi tako vedno zberem koristne ugotovitve. Zadnja tri leta je moj trener Mauro Sassi. Poleg tega, da mu zelo zaupam pri pripravah, je tudi moj prijatelj, s katerim se pogovarjava tudi o stvareh, ki nimajo nič z bodibildingom. Žal se zaradi oddaljenosti ne vidiva pogosto, a sem vesel, da sva ekipa.

Trenutno se menda pripravljaš za svetovno prvenstvo v Indiji. Kako potekajo priprave?

Zaradi spleta okoliščin ne grem v Indijo, vsaj letos ne. Preprosto nisem zmogel zložiti priprave tako, da bi se lahko v miru pripravil na tekmovanje. Zato bo naslednje tekmovanje Arnold Classic v ZDA na začetku marca prihodnje leto. Glede na trenutne razmere pričakujem, da bom odlično pripravljen.

Kakšen je tvoj jedilnik, ko treniraš za maso in takrat, ko se pripravljaš za tekmo?

Ko delam za maso, uživam več ogljikovih hidratov in malo zmanjšam vnos beljakovin, občasno pa si privoščim tudi obrok, ki ne spada v prehrano bodibilderja. Na pripravah povečam količino beljakovin na pet gramov na kilogram telesne teže, ogljikove hidrate in maščobe pa prilagajam trenutni formi. Poskusil sem celo z osmimi grami beljakovin na kilogram telesne teže, kar se ni izkazalo kot idealno. Zadnje mesece pred tekmovanjem dnevno zaužijem približno 50 gramov glutamina, 20 gramov BCAA, približno 200 gramov sirotkinega izolata in 60‒80 gramov beljakovin s počasno absorpcijo. Priljubljeni dodatki so Maxx glutamin, Maxx BCAA, Metapure Q2, Probolic in CreaVitargo. Seveda brez vitaminsko-mineralnega dopolnila tudi ne gre.

Meniš, da se bodibilding pravilno razvija in ali se ti zdi smiselno in dobrodošlo uvajanje novih kategorij, kot so bodiklasik, fitnes, atletik …?

Naštete kategorije so odlična osvežitev za razvoj in širjenje priljubljenosti našega športa. Edina težava je, ker bo nekaj bodibilderjev zamenjalo kategorije, zato bo manj tekmovanj v osnovnem, hard bodibildingu. Po drugi strani pa ne bi rad videl, da bi bodibilding povsem prevzeli premasivni, mass monster bodibilderji z izjemnimi proporci, ker to ni več bodibilding, kot si ga predstavljam.

Ali si dobil kdaj občutek, da si tekmo izgubil zaradi politične odločitve? Da te je premagal očitno slabše pripravljen tekmovalec? Kako si to sprejel?

Občasno se mi je to dogajalo na mednarodnih tekmovanjih in sem si jezen in razočaran dejal, da ne bom več tekmoval. Toda menim, da je to v meni spodbujalo strast in dodatno energijo za treninge in je bila zato moja forma vsakič boljša. Konec koncev, ni nujno, da imam prav, ko mislim, da mi se dogaja krivica.

Kateri so tvoji največji uspehi v bodibildingu?

Uspehi? Desetkrat prvak Hrvaške v juniorski ali seniorski konkurenci, tretji na svetovnem prvenstvu na Portugalskem leta 1999 v juniorski konkurenci, drugo mesto na Mediteranskem prvenstvu 2005 v Italiji, tretji na evropskem prvenstvu 2009 v Srbiji in največji uspeh, evropski prvak 2010 na Nizozemskem v kategoriji bodibilding do 100 kilogramov. Skupno sem dosegel več kot 20 zmag na 60 tekmovanjih pod okriljem najmočnejše bodibilding federacije, IFBB.

Bodibilding je eden najnapornejših športov. Hkrati moraš biti masiven, poln, simetričen in izrezan do kosti. Zanimivo pa je, da je eden redkih fizičnih športov, kjer lahko tekmuješ tudi, ko si precej starejši, pri petdesetih, šestdesetih ali celo sedemdesetih letih. Načrtuješ tekmovalno kariero tudi pozneje, na primer v kategoriji masters?

Bodibilding je šport, ki zahteva popolno predanost 24 ur na dan. Občudujem posameznike, ki pri petdesetih ali še starejši trenirajo z enako strastjo kot pri dvajsetih in ohranjajo odlično formo. Sam bom tekmoval, dokler bom motiviran. Čas bo pokazal, do kdaj.

Koliko ur spanja dnevno potrebuješ? Pa pred tekmo?

Dovolj mi je približno osem ur, redkokdaj pa utegnem toliko spati. Če je le mogoče, rad popoldan zaspim za vsaj 20‒30 minut. Tako se spočijem in osvežim za večerni trening.

Kakšen bi bil najboljši nasvet nekomu, ki je šele začel resne treninge v fitnesu?

Moj nasvet je, naj ne trati časa, naj bo vztrajen in načelen. Naj občuti in napenja mišice, ki jih trenira. To bo poleg kakovostne prehrane in dodatkov za hitrejšo regeneracijo zagotovilo izjemne rezultate. Dober trener bi tudi prišel v poštev.

Rad bi te prosil še za kratek komentar oziroma misli o Jayu Cutlerju, Ronnieju Colemanu, Dorianu Yatesu, Arnoldu in Gašperju Gromu.

Jay, Ronnie in Dorian so vsekakor ikone bodibildinga in vsak je pripomogel k večji priljubljenosti našega športa, toda nihče se ne more primerjati z Arnoldom. On je bodibilding. Menim, da sem s tem povedal vse. Slovenski bodibilding zadnja leta močno napreduje. Brez Gašperja se to zagotovo ne bi zgodilo. Zagotovo. On je številka 1 slovenskega bodibildinga. Tako kot pri nas Damir Siser. Oba se MAXXimalno predajata in rineta naš šport v sam vrh!

Imaš življenjski moto? Kakšen?

Ni predaje!

Antonio, hvala za odgovore. Držimo pesti na Arnold classicu v ZDA.