Ena od značilnosti predstavnikov kraljestva živali, in s tem tudi človeka, je sposobnost koordiniranega gibanja v prostoru. Gibanje omogoča gibalni sistem, ki ga sestavljajo kosti in sklepi, mišice in živčni sistem …

…in tako dalje. Nekateri med vami ste se verjetno sedaj plosknili po čelu, zmajali z glavo in polglasno zamrmrali: “Ne že spet …” Čestitam! Torej temo te serije člankov že obvladate in se uspešno približujete svojemu zastavljenemu športnemu cilju. Ni boljšega občutka kot biti uspešen, ne?

Samo da bi sami sebi potrdili svoje znanje, še za eno stopnico dvignili samozavest in se brez slabih občutkov udarili po prsih in si rekli ‘Matr sm dobr’, odgovorite na nekaj preprostih vprašanj:

Naštejte pet (5) lobanjskih sklepov.
Od kje dobi sklepni hrustanec hranilne snovi?
Kaj je meniskus?
Kaj je sprednji križni ligament?
Kaj je rotatorna manjšetš
Kaj je aktin?
Od česa je odvisna hitrost krčenja mišice?
Od česa je odvisna hitrost krčenja mišičnega vlaknš
Katere tipe mišičnih vlaken poznamo?
Kakšna je vloga kalcija pri mišičnem krčenju?
Kaj je satelitska celicš
Zakaj pride pri ekscentričnem delu mišične kontrakcije do več mikropoškodb kot pri koncentričnem?
Definiraj hipertrofijo (rast) mišice?
Ali je atrofirana mišica hitrejša ali počasnejšš
Kaj je refleks na nateg?
Kaj je akcijski potencial?
Kakšen je princip prenašanja akcijskih potencialov po živčnem vlaknu?
Ali se živčna vlakna med seboj razlikujejo?

šala, kajne? Bravo. Prav zares imate že nekaj znanja.

Tisti, ki pa so vam zgornja vprašanja delala preglavice, pa imate dve možnosti:

Preberete ta in sledeče članke.
Vseeno odnehate, prhnete in si mislite: “Sama jajca.” Če ste genetski frik, vam bo vseeno uspelo. Če niste, boste (ostali) 0 (ali glede rezultatov ali pa v svojem žepu, ker si boste morali omisliti trenerja). Tako je to.

Vsem ostalim, ki pa se niste že na začetku zmrdnili: Vsi vemo, zakaj beremo …

Pred vami je prvi v seriji člankov gibalni sistem. Vsak članek bo zaključena celota, ki pa bo v povezavi z naslednjim dal širši pogled na zgradbo in delovanje tega telesnega sistema. Zdaj pa veselo na delo…

Kosti

Človeško okostje oz. skelet je sestavljeno iz 206 kosti, ki imajo lahko naslednje naloge:

služijo kot opora mehkotkivnim telesnim strukturam in dajejo telesu obliko
služijo kot ročice pri gibanju
so “skladišče” kalcija, ki je lahko mobiliziran v kri
v svojih votlih delih vsebujejo tkivo, ki je odgovorno za tvorbo rdečih krvničk

Kosti so sestavljene iz organskega in neorganskega dela. Neorganski del sestavljajo kalcijeve soli v kompleksni kristalni obliki, ki kosti dajejo trdoto, organski del pa sestavljajo kolagenska vlakna, okoli katerih se nalagajo prej omenjene kalcijeve soli.

Organski del kosti daje kosti njeno pravo čvrstost, kar je jasno vidno pri osteoporozi. Osteoporoza je bolezenska motnja sinteze organske mase. Ker je manj organskega dela, je tudi manj neorganskega dela. Zaradi zmanjšane skupne kostne mase je kost bolj lomljiva. Pri hudih primerih osteoporoze je za zlom kosti dovolj že rahel udarec.

Kosti lahko razdelimo na:

dolge (npr. piščal),
kratke (npr. dlančnice),
ploščate (npr. lobanjske kosti) inkosti nepravilnih oblik (npr. hrbtenične kosti).

Pregled glavnih kosti lahko vidite na sliki 1.

Slika 1: Kosti človeškega okostja.

Vsaka kost je prekrita z vezivno ovojnico – pokostnico, ki je iz dveh plasti; čvrste zunanje in prekrvavljene notranje. Sama kost ima zunanjo kompaktno plast in gobasto sredico (slika 2).

Slika 2: Osnovna zgradba dolgih kosti.

Slika 2 prikazuje osnovno zgradbo dolgih kosti. Dolge kosti so iz treh delov: dveh epifiz in diafize.

Konec epifiznega dela, ki gleda proti diafizi, se imenuje epifizni rastni hrustanec, del diafize, ki gleda proti rastnemu hrustancu, pa se imenuje metafiza. Ta dva dela, se pravi metafiza in rastni hrustanec, sta odgovorna za rast kosti v dolžino (v kar pa se ne bomo spuščali).

Sklepi

Sklep imenujemo vsak stik dveh ali več kosti. V telesu je približno 200 sklepov, ki jih lahko razdelimo na neprave, sem spadajo fibrozni in hrustančni sklepi ter prave oz. sinovialne sklepe.

Fibrozni in hrustančni sklepi ne dovoljujejo gibanja oz. je gibanje v teh sklepih zelo omejeno. Pri fibroznih sklepih kosti povezuje fibrozno – čvrsto vezivno tkivo. Primer takih sklepov so sklepi med lobanjskimi kostmi. Pri hrustančnih sklepih kosti povezuje hrustanec ali pa je med dvema sklepnima površinama, ki sta prevlečeni s hrustancem, še čvrsta hrustančna ploščica. Primer prve vrste hrustančnih sklepov so sklepi med rebri in prsnico, primer druge vrste pa sklepi med telesi hrbteničnih vretenc.

Sinovialni sklepi imajo običajno velik obseg gibanja in so velikokrat napačno obravnavani kot edini sklepi. Primeri takih sklepov so koleno, komolec itd. Te sklepe lahko nadalje delimo na podlagi osi, prostosti gibanja ter števila in oblik sklepnih površin.

Pri sinovialnih sklepih sta sklepni površini, ki sta prekriti s plastjo sklepnega hrustanca, ločeni s sklepno špranjo, v kateri se nahaja sklepna (sinovialna) tekočina. Kosti sklepa so povezane s čvrsto ovojnico in vezmi (ligamenti). Sklepna ovojnica je z notranje strani prevlečena s plastjo prekrvavljenega vezivnega tkiva pokritega s celicami nepravilnih oblik. To plast imenujemo sinovialna membrana. Iz te membrane se izloča že prej omenjena sinovialna tekočina, odgovorna pa je tudi za izločanje celic, ki se odzivajo na infekcijo ali tujke v sklepu. Sinovialna tekočina vsebuje hranilne snovi, s katerimi se prehranjuje sklepni hrustanec, ki sam ni prekrvavljen, hkrati pa zmanjšuje trenje in s tem obrabo sklepnega hrustanca. Osnovna zgradba sinovialnih sklepov je prikazana na sliki 3.

Slika 3: Osnovna zgradba sinovialnih sklepov.

To je zaenkrat vse o kosteh in sklepih. V prihodnjem članku bodo nekoliko bolj podrobno predstavljeni sklepi in nekatere najpogostejše poškodbe.