Eva Pogačnik – nežna Amazonka

Vsakdo, ki ga vsaj malo zanimata slovenski bodibilding in fitnes, zagotovo ve, kdo je Eva Pogačnik. Naša najboljša fitneserka, večkratna prvakinja na tekmovanjih v okviru različnih mednarodnih zvez, ena izmed najbolj iskanih osebnih trenerk in zagovornica zdravega načina življenja. Ženska izjemno močnega duha in izklesanega telesa. Amazonka nežnega srca. Z Evo smo se pogovarjali po napornem treningu.

Najprej standardno vprašanje. Od kod, zakaj in kako bodbilding? Prebral sem, da si že od nekdaj aktivna – veliko borilnih veščin, smučanje, kolesarjenje … Kako je vse to prešlo na uteži?

Želela sem najti hobi, ki bi me zasvojil, me povsem prevzel, pri čemer bi se lahko 24 ur na dan osredotočila nanj, ki bi me spremljal vse življenje in s katerim bi si lahko ustvarila življenje in živela od njega. Iskala sem šport, se poskusila v mnogih, skupinskih, posamičnih, borilnih veščinah … Pri borilnih veščinah mi ni bil všeč telesni stik, že po nekaj trenutkih sem si morala popravljati kimono. Tako sem po treningu borilnih veščin nekajkrat obiskala fitnes. Gledano nazaj je bil moj cilj, da sem fit, močna in oblikovana in da lahko dobro jem in vso energijo tudi porabim. In tako sem ugotovila, da fitnes in uteži močno pospešijo presnovo in tako dejansko lahko porabim vso energijo, ki jo zaužijem. Pomembno mi je bilo tudi, da je bil končni rezultat odvisen le od mene, da nisem bila odvisna od drugih. Moj moto je: uspeh z zdravjem, močna želja po doseganju uspehov, a ne na račun zdravja, čim bolj paziti na zdravje, se občasno ustaviti, zadihati, oceniti napredek, znati poslušati svoje telo in pravilno ukrepati. Biti vzor drugim. Tako kot kipar oblikuje gmoto do želene oblike tako tudi sama oblikujem svoje telo po svoje. Sofokles je dejal, da je škoda, da človek umre, ne da bi izvedel, do kam sežejo njegove telesne in umske sposobnosti.

Kakšni so tvoji spomini na prvi fitnes, ki si ga obiskovalš

Na začetku sem imela vodene vadbe. Nato sem se okužila z utežmi, občutkom moči, ugodjem dobre telesne kondicije in počutja. Videla sem prve rezultate vadbe na svojem telesu. Takrat sem se tudi začela izobraževati kot osebna trenerka, a znanje tedaj ni bilo tako dostopno in razširjeno kot danes. Vodila sem krožno vadbo, in sicer pet skupin po dvajset deklet, in tudi sama trenirala, potem pa sem spoznala Duška in Dejana Madžarovića ter videla tekmovanje na odru. Kmalu zatem sem si ogledala bodibilding tekmo, na kateri so nastopila tudi dekleta, in si mislila, kako so pogumne, da so na odru takole v kopalkah. Čeprav so imele solidno izklesano telo, se mi niso zdele precej boljše od mene, saj bi moja takratna forma zadostovala za nastop na taki tekmi. Takrat me je presunilo in v meni se je pojavila želja, da bi tudi sama stala na odru med njimi. Nekaj mi je govorilo: “Eva, to je zate!” To je bilo tisto, kar sem želela, doseči nekaj s svojim telesom.

Kako se je okolica odzvala na tvojo odločitev? Dekle pogosto občuti odpor okolice, ko beseda nanese na uteži, kajne?

Ne, moj oče je bil športnik, državni reprezentant v judu, mama pa je bila vesela, da nisem padla v slabo družbo. Zavedala sta se, da mi bo šport dal disciplino in delovne navade. Sama pa sem že bila finančno neodvisna. Po šoli sem šla s kolesom v fitnes, trenirala, se malo učila, potem sem vodila svojih pet skupin, potem pa s kolesom domov, se spet učila in pripravila za naslednji dan. Imela sem dobre ocene. Vse to sem počela z veseljem, s srcem. Strast do nečesa te oblikuje, spreminja in vodi v želeno smer. Sčasoma pa me je premamil bodibilding, ni bil več dovolj le fitnes. Malo me je presenetilo, ker je bil bodibilding bolj surov za žensko telo. A me je potegnilo vanj. Že tako sem skrbela za svoje telo in redno trenirala z utežmi, kar naenkrat pa sem želela izvedeti, kako je imeti toliko mišic, biti čvrst in izklesan. V iskanju svoje najboljše forme sem zamenjala kar nekaj trenerjev, na koncu pa sem spoznala človeka, ki mi je vse razložil in se mi je res posvetil.

Žarko (op. a. Stojić, nekdanji tekmovalec v bodibildingu, legenda jugoslovanskega bodibildinga, trener z ogromno znanja in izkušenj)?

Tudi Žarko, a najprej sem spoznala Milouja Lahauta, profesorja medicine, pri katerem sem se izobraževala več kot dva meseca in tudi opravljala mednarodni izpit za certificiranega osebnega trenerja zveze IFBB, bil je tudi takratni podpredsednik belgijske zveze IFBB. Možakar je bil že v letih, a vsi, ki so prišli k njemu po nasvete, so bili v fantastični formi. Poznal je delovanje telesa do najmanjše podrobnosti in se je zavedal pasti bodibildinga, tako je lahko športnika usmerjal k čim bolj zdravemu načinu bodibildinga.

Nato se je zgodila avtomobilska nesrečš

Takrat sem se ravno pripravljala za nastop na Miss Universum 2000. Imela sem res naporen program priprav, intenzivno trenirala dvakrat na dan, uteži, aerobna vadba, dieta, bila sem res zadovoljna s formo, potem pa nesreča. Iz ene skrajnosti v drugo. Kar naenkrat obležiš. Pol leta sem bila na vozičku, še približno leto na berglah. Po treh tednih pa sem že šla na fitnes, čeprav na invalidskem vozičku.

Kakšen je bil tvoj bodibilderski trening na začetku? Ali ti je kdo svetoval in pomagal pri sestavi vadbe in odpravi pomanjkljivosti?

Najprej sem trenirala sama, potem pa, ko sem se pripravljala za svojo prvo tekmo, mi je na pomoč priskočil Duško Madžarović. On je bil takrat že dobro znan in daleč najboljši v Sloveniji, nastopal je že tudi na amaterskih bodibilding tekmah v tujini. Menila sem, da ima on največ znanja, zato sva se s prijateljico in prav tako tekmovalko Andrejo Semolič odpravili k njemu v Koper. On nama je pokazal podrobnosti bodibildinga, z njim sem spoznavala tekmovalno plat bodibildinga. Postopoma pa je vsaka sprememba dobrodošla. Več ljudi več ve, vsega pa ne ve nihče. Danes vem, da smo takrat po nepotrebnem trpeli in še vedno mi ni jasno, kako smo zdržali priprave s tistimi prehranskimi dopolnili, ki so bila takrat na voljo. Danes tega zagotovo ne bi nihče zdržal. Sama sem tudi po dva ali tri mesece uživala izključno beljakovine, poleg sem jedla le zeleno solato. To so bili edini ogljikovi hidrati, ki sem jih zaužila. Danes vemo, da smo tako izgubili tudi dosti mišic, ne le maščobe. Takrat pač ni bilo toliko znanja, kar smo vedeli, smo pa posredovali naprej. Tako sem začela poslušati tudi druge, saj nisem hotela biti odvisna od nikogar. Želela sem sama najti odgovore, ugotoviti, kaj je najboljše zame, kako moje telo deluje in kako se odziva. In v Belgiji sem končno našla vse te odgovore.

Kako se je zgodila ta zgodba v Belgiji?

Udeležila sem se tekmovanja in nisem bila zadovoljna ne s formo, ne z uvrstitvijo, ne s počutjem. Bila sem zelo razočarana, potem pa je pristopil k meni Milou Lahaut in mi dejal, da imam izvrstno razvito telo in enkratno genetsko zasnovo za ta šport, a zadnji teden pred tekmo precej grešim, ko gre za manipulacijo hranil in se zato ne morem prikazati v najboljši luči. Povabil me je v Belgijo, kjer sva skupaj odpravila napake, ki sem jih počela.

Tam si bila tri mesece?

Ja, tako nekako, malo pri njem, malo v hotelu, pa sem šla nazaj domov, pa spet nazaj v Belgijo. Ko sem se izobraževala, sem pri njem tudi trenirala in pokazal mi je vse mogoče vaje za vsako mišično skupino iz vseh mogočih kotov. Vse sem videla in občutila v praksi, prehrana, vadba, vse. V celoti se mi je posvetil. Zelo pomembno je, da se ti trener v celoti posveti. To je bila zame povsem nova izkušnja.

Meniš, da lahko trener pripravlja več tekmovalcev hkrati?

Dva še, tri pa ne več. Tekmovalec ima tudi precej znanja, a nikakor toliko kot trener. Izkušenega tekmovalca lahko pustiš samega z napotki tudi po dva, tri tedne, a to po navadi ni najboljše. Trener mora bdeti nad pripravami tekmovalcev, saj se lahko hitro pojavi napaka, ki te lahko stane dobro uvrstitev. Več ko ima izkušenj, tekmovalnih in trenerskih, bolj je tekmovalec lahko samostojen. Trener da napotke in te zna motivirati, ti pa potem garaš. Mauro (op. a. Sassi, Tržačan, eden izmed najboljših trenerjev v svetovnem merilu) je enkraten, saj zna motivirati tako, da te njegove besede lahko ponesejo, dokler se spet ne vidiš z njim, tudi štiri tedne, če je to potrebno.

Videl sem vajino vadbo na youtubu. Res intenzivno, ni kaj.

Se od nekdaj zdravo prehranjuješ ali je to posledica fitnesš

Moja mama je vedno pazila na prehrano, oče pa niti ne. Doma smo vedno jedli kar se da zdravo. Sicer sem oboževala tudi jedi in živila, ki niso koristni za mišice in zdravje, a sem se počasi odvajala od take hrane, zato nisem ničesar opustila s težavo. Kruh, topljeni sirček, topli sendviči … Mmm, tako rada sem jih imela, zdaj pa že dolgo ne čutim potrebe po njih. Nikoli pa nisem hodila na primer v McDonalds ali kaj podobnega. Pri nas doma tudi ni bilo cvrtja.

Kako pa si se odvajalš

Ko se je pojavila želja, si si zavestno rekla “ne, ne bom” ali kako drugače? Enkrat na teden sem si dovolila priboljšek in vsakič, ko ga nisem zaužila, sem napredovala. Prav vsak obrok šteje pri razvoju mišičevja in izgubi telesne maščobe. Tudi tista tedenska kepica sladoleda. Rada imam na primer gibanico, kremno rezino in sladoled. In če sem se pregrešila, potem dlje časa nisem mogla zaužiti pravilnega, zdravega obroka, ker se manj vredna hrana dlje časa prebavlja. Potem slabše treniraš. Naše brbončice imajo rade nekaj, naši cilji in vloženi napor pa od telesa terjajo posebne zahteve, da se čimbolje in hitreje regenerira. Zelo rada kuham, uporabljam ogromno začimb, razno zelenjavo, različne recepte. Vse čim bolj preprosto. Včasih sem utrujena, ker se vse ponavlja – niti na trening ne bi šla, če ne bi bilo nujno. Vsakokrat se trudim motivirati za kakovosten trening. Tekmovalci velikokrat skupaj treniramo in poziramo. V času priprav treniram dvakrat, trikrat na dan, ker je to takrat nujno. A mi prehrana sploh ne povzroča težav. Prehrano imam urejeno tako, da se po njej dobro počutim. Ne uživam ničesar, kar bi vplivalo na zvišanje ravni inzulina, ker se drugače človek hitreje pregreši. To je zelo pomembno.

Koliko časa si trenirala, preden si začela tekmovalno pot?

Pri štirinajstih, petnajstih sem začela trenirati z očetom. Ni mi bil všeč stik pri borilnih veščinah, sem pa z njim delala sklece, vadila z utežmi, usedla sem se mu na hrbet, ko je on delal sklece, in mi je bilo to zelo zabavno. Zgodaj sem imela tudi fanta, ki me je prav tako navdušil za ta šport, prinašal mi je bodibilderske revije. Kako hecno je, včasih nisem marala vidnih žil. Mislila sem si, kako so grozne te žile, pa so bile morda le dve ali tri žile na celotnem telesu, danes pa pogledam z žilami prepredene noge in si rečem, morda bi lahko bile še malo bolj mišičaste in definirane. Drugače pa me je fant zelo spodbujal pri bodibildingu, jaz pa sem postajala čedalje bolj introvertirana in egoistična – jaz sem najpomembnejša, vse ostalo je manj pomembno. To obdobje mi sploh ni bilo všeč. Mislila sem, da so moji cilji bolj pomembni kot cilji nekoga, ki hodi v običajno službo, in to je usmerjalo celotno moje delovanje.

Ko sem začela resno trenirati, sem bila stara 15 let, dve leti sem res intenzivno in osredotočeno trenirala za odpravljanje telesnih pomanjkljivosti, na prvi tekmi pa sem nastopila pri enaindvajsetih. Duško mi je takrat pripravil program priprav – trening, prehrana, manipuliranje telesne vode. Takrat sem res trpela med pripravami – a sem zdržala! Dva treninga na dan, zjutraj pa sem pojedla le nekaj beljakov. In tako vsak dan, tri ali štiri mesece. Tako sem dosegla točko, ko ni šlo več. šla sem na bencinsko črpalko, kupila skoraj vse, kar so imeli od ogljikovih hidratov, in pojedla. Naslednji dan pa sem se počutila odlično. Mišice so bile polne, čvrste, trening je bil enkraten. Začela sem razmišljati, zakaj? Seveda sem bila tako izmučena in izčrpana od priprav, da so mišice vase posrkale vse, kar sem prejšnji dan zaužila. Takrat sem se zavedela, da ni dobro pretiravati z omejevanjem. Malo že, a ne tako močno, kot sem počela. Ne preveč, ne premalo in treba je začeti dovolj zgodaj, da ne ustvarimo šoka v telesu in naenkrat preveč omejimo energijski vnos. Obdobje priprav je treba začeti, ko si že razmeroma vitek, da ne trpiš preveč. Prej le prilagodimo prehrano, a ničesar ne omejujemo. Kako dolgo pa zdaj trajajo tvoje priprave? Dva plus tri mesece. Dva meseca načrtujem priprave, prilagajam prehrano, potem pa tri mesece priprav, ko vse tehtam in štejem.

Kakšni so bili občutki, ko si prvič stopila na oder? Strah, trema, pričakovanje …?

Prvič sem nastopila leta 1994 v Celju. Spominjam se, da sem se pred tekmo tresla. Komaj sem čakala, da se začne. Prevevali so me občutki evforije, treme, pričakovanja, adrenalina. Vzdušje je bilo neverjetno, vsi so navijali. Bila sem vzhičena, da sem na odru, sploh nisem vedela, kako se bom uvrstila. Pomembno mi je bilo, da sem na odru, da znam pozirati, da nimam nič celulita, skratka uživala sem. Čutila sem, da se bom že še naučila, da bom vse napake odpravila do prihodnjih tekmovanj. To je bilo eno samo uživanje. Resda sem trpela med pripravami, a tako močno sem si želela te tekme, da bi jedla kamenje, če bi bilo treba. Tekma in konec. Gledano nazaj sem naredila med pripravami vse narobe, a vseeno sem dosegla dober rezultat. Za nič mi ni žal. Bilo je enkratno. Vsaka težava, vsaka nevednost je priložnost za novo izkušnjo, čeprav je lahko lekcija zelo trda. Vedno je treba vztrajati – vsak napor je vreden, če imaš gorečo željo.

Ali se kdaj vprašaš, ali je vredno?

Seveda se. Med pripravami, pred tekmo. Ko si izčrpan, ko naletiš na oviro, se vprašaš. In na koncu si rečeš, je vredno! Trud je vrednota. Seveda mora biti pravilno vložen, kar se vidi v napredku. In v tem resnično uživam. Izčrpanost včasih lahko zamaje še tako močno voljo, a če si zadaš cilj … Treba je znati nadomeščati tisto, kar telesu s treningom in načinom prehranjevanja vzameš. Moraš tudi dati, ne le jemati. Če samo jemlješ, potem sta po koncu tekme porušena imunski in hormonski sistem, psihično si uničen, manjka ti veliko vitaminov, mineralov, esencialnih maščob. Telesu je treba neprestano vračati izgubljeno – železo, vitamine, minerale, treba se je spočiti in razstrupiti. Med pripravami in na tekmi se adrenalin neprestano sprošča in prikrije, kaj se dejansko dogaja v organizmu. šele, ko se sprostimo in je tekme konec, je treba oceniti stanje telesa. Najslabše je, če se nabašeš s prazno hrano po tekmi. Telo prav takrat potrebuje hrano, bogato s hranili, da si v celoti opomore.

Se ti je že kdaj zgodilo, da si povsem izgorela po tekmi?

Nikoli nisem imela kritičnih težav, sem pa že bila zelo utrujena ter povsem izmučena in izžeta. Je pa res, da ko si starejši, moraš biti bolj pazljiv. Do približno tridesetega leta se lahko izživljaš nad svojim telesom tako rekoč brez posledic, potem pa potrebuješ čedalje več prehranskih dopolnil in kakovostnih hranil, ki pa jih je žal danes čedalje manj. Sama izkoristim tudi hranilne kopeli, pri čemer potrebna hranila dobim skozi kožo. Koža je največji človeški organ, velik več kot dva kvadratna metra. Do pred kratkim je veljalo, da čez kožo ne gre dovolj učinkovin za opazen učinek na telo, a to ne drži. Čez kožo gre ogromno. Zato se na morju počutimo drugače, bolje. V morju je ogromno hranilnih snovi, ki jih telo potrebuje. In s kopanjem čez kožo te snovi dobimo v telo.

Ali si te kopeli pripraviš vsak dan?

Ne, vsak dan ne. Po počutju, enkrat na teden zagotovo za kakšne pol ure. V kopel dam glukozo, magnezij, kalij, fosfor, na splošno soli, da naredim bazično kopel. Ne razumem – na primer magnezij.

Ali daš v kopel šumeče tablete ali kaj drugegš

V kopel dam kopalne soli, ampak so odmerki precej večji kot pri zaužitju. Odvisno tudi od količine vode – več ko je vode, več dam soli, da dobim učinkovito raztopino. Če imaš prebavne motnje, je potrebna previdnost. Pijem pa tudi bazične napitke za razstrupljanje, razne napitke s citrati, vitamine, minerale …

Kje nabavljaš vse to?

V Kalčku. Izvrstna trgovina, kjer imajo široko ponudbo tovrstnih dopolnil in živil. S Kalčkom redno sodelujem, svetujem njihovim strankam. Pogosto kateremu izmed kupcev v celoti zamenjam košarico – sprehodiva se po trgovini in vrneva vse, kar je stranka sama nabrala, nato pa ji svetujem, katere izdelke naj kupi, in ji razložim, zakaj so ta živila koristna in pomembna za telo. Zelo uživam, ko delam z ljudmi. Jaz jim pomagam z nasveti, oni mi vrnejo s svojo pozitivno energijo.

Kateri dosežek tebi največ pomeni?

Zmaga na Miss Universum 2002 po prometni nesreči ima zame res poseben pomen, prav tako tekma v Belgiji na Olympia Cupu, kjer se mi zdi, da sem dosegla najboljšo formo. Leta 2002 po nesreči sem dosegla izjemno formo, ki je prej nisem nikoli. Čudno se sliši, a sem bila spočita. Prej sem vedno pretiravala s treningi in dieto, tedaj pa me je nesreča prisilila, da sem počivala. Želela sem si to zmago, ne drugo mesto, zmago. Za drugo mesto pravijo, da je prvi poraženec. Rekla sem si: “Zmaga – to je dovolj, ne potrebujem ničesar več, ne profesionalne kariere, ničesar.” Dosegla sem top formo in to je bil moj edini cilj.

Po naravi si zelo tekmovalnš

Da. Vedno sem bila, drugo mesto me ni zanimalo. Vedno sem želela izstopati. Če imaš v sebi zmagovalni duh, moraš biti tekmovalen.

Kaj si preživljala, ko si po prometni nesreči postala bolj odvisna od drugih? Bodibilding je telesna moč, samozavest, nadzor svojega telesa, neodvisnost … Po tem pa naenkrat ni bilo več nadzora, moči … Kako je to vplivalo nate psihično in kaj svetuješ ljudem v podobnem primeru?

Trudila sem se, da sem čim več naredila sama. In tudi sem. Vsak dan je prišla le patronažna sestra, ki mi je previla nogo, ker sem imela odprt zlom. Zaradi tega sem imela še pet operacij in to je bilo najhujše. Mislila sem, da se ne bo nikoli zacelilo. Niti skopati se nisem mogla, prhala sem se tako, da sem si dobro povila nogo. Med rehabilitacijo so me dali v bazen, zlom je bil odprt in rana se je okužila. Potem sem še telovadila in se je okolica rane potila, svoje je naredil še prepih. Skratka same težave. Imela sem srečo. Imam ogromno prijateljev. Deset dni sem bila v bolnišnici, tretji dan so me že dali na voziček. Noge so me zelo bolele, ker se je vsa kri zadrževala v njih, pa še udarec od nesreče … No, ko so me noge nehale boleti, sem poklicala prijateljico, ki me je peljala v fitnes, kjer sem že začela vadbo zgornjega dela telesa. Malo je bolelo, ampak je šlo. Zvečer me je pripeljala nazaj v bolnišnico. Vse skrivaj. Uradno sem bila na bolnišničnem vrtu. Nihče ni smel izvedeti, da vsak dan zapustim bolnišnico in grem na trening. Tudi bolnišnična hrana je bila slaba. Hrano mi je nosila mama, tudi prijatelji in celo stranke, ki sem jih trenirala, so mi jo prinašali. Lahko rečem, da sem se imela v bolnišnici, na neki način, enkratno. Mama me je obiskovala vsak dan, hodili sva na dolge sprehode, tudi češnje sva rabutali. Enkrat naju je lastnik ujel, a ko je videl, da sem na invalidskem vozičku, nama jih je dovolil vsak dan jesti.

Koliko operacij si imelš

Pet ali šest. Dr. Macura mi je dejal, da sem imela zmečkane kosti, a da se bom izvlekla. Danes, razen brazgotin, ni videti, da sem imela nesrečo. Včasih čutim kaj, a videti ni skoraj ničesar.

Psihično nesreča nate ni vplivalš

Ne, nisem imela nobenih težav. Na rehabilitaciji sem stalno napredovala, čeprav izjemno malo, a vseeno. Noge sem imela tako zakrčene in toge, da sem jih lahko v kolenu iztegovala le po nekaj milimetrov na teden, dokler jih nisem popolnoma iztegnila. Pomembno mi je bilo, da sem lahko obiskovala fitnes, to me je izjemno pomirjalo, bila sem srečna, da lahko vadim. Preostali čas sem brala, gledala videoposnetke … počivala. Ko vidiš, da je nekdo, ki v sobi leži poleg tebe, v še hujšem stanju, ti da moči, vliva samozavest in upanje, da se ne predaš in misliš pozitivno. Ko sem bila na vozičku, sem celo nadaljevala delo osebnega trenerja. Imela sem tri ali štiri dolgoletne stranke, ki sem jih nadzirala celo takrat – jih trenirala v živo. Bilo je naravnost smešno videti, kako so mi plačevali za vodenje na treningu, jaz pa z njimi v fitnesu na vozičku. Čudovito je imeti okoli sebe vedno pozitivne ljudi, prave prijatelje.

Je prometna nesreča vplivala na tvoj način vadbe pozneje?

Po nesreči je bilo vse boljše kot prej. Psihično sem bila zelo pozitivna in samozavestna, vsi delčki mozaika so se sestavili, tako dobrih treningov še nikoli nisem imela. Bila sem motivirana kot še nikoli. V bolnišnici, če odštejem poškodbe, sem se spočila. Leta treninga, diet in tekmovanja so se nabrala, temeljito pa se nisem spočila nikoli dotlej. Vmes sem pridobila tudi ogromno znanja, kar mi je pomagalo v nadaljnji karieri. Začela sem sodelovati z Žarkom Stojićem, ki je vrhunski trener, predvsem kar zadeva vadbo. Sicer na daljavo, a zelo mi je pomagal tudi Charles Benner, izkušen trener iz Amerike, ki je pripravljal že mnogo tekmovalk. Nekje je prebral o meni in me je pripravljal brezplačno. Nikoli se nisva videla v živo, a je bila komunikacija z njim prek spleta nekaj neverjetnega. V tistih pripravah sem uživala, pošiljala sem mu slike, on pa je točno vedel, kaj moram še storiti, da bom v vrhunski formi. Vsak trenutek je točno vedel, na kateri točki priprav sem in kaj potrebujem, da bom še boljša. Vsi nasveti so obrodili sadove.

Tvojo pot spremljam že 15 let, večkrat sva se srečala v različnih fitnesih, na tekmovanjih … Kaj je potrebno, da človek vztraja v nečem tako dolgo in je še vedno na vrhu, sploh v športu, kot je bodibilding, kjer je življenje prilagojeno in podrejeno športu 24 ur na dan, 7 dni na teden?

Pomembno je, kaj delaš vsak dan. Talent, genetika, vse je pomembno, a najpomembnejše je, kaj počneš vsak dan – da greš zavestno v smer, ki si jo želiš. Tak življenjski slog ti mora biti zelo všeč. Izboljša ti fizično in psihično počutje, nudi ti nadzor nad življenjem … Zakaj bi to potem opustil? Poskusila sem tudi brez resnega treninga, pa sem se takoj slabše počutila. Če grem recimo na dopust, kjer ni možnosti za trening in pravilno prehrano, sem povsem drugačna oseba. Komaj čakam, da pridem nazaj in lahko začnem vadbo in svoj ustaljeni ritem, namesto da bi si želela ostati tam. Ko si enkrat globoko v tem, to postane del tebe. Drugače imam rada tudi druge stvari v življenju, obožujem motošport, sem motoristka, rada potujem, rada obiskujem tržnice, rada se družim s prijatelji, rada se zabavam, rada sem v naravi, rada imam pustolovščine, dopust je obvezno na morju, kdaj spijem tudi kakšno tekilo ali šilce domačega, rada berem, obožujem dobro hrano. Skratka, bodibilding in fitnes sta moje delo in strast in se jima nočem odpovedati niti na dopustu, rada pa se tudi dobro zabavam.

Mnoga dekleta, ki se ukvarjajo z vrhunskim bodibildingom, žrtvujejo del svoje ženstvenosti v korist mišične mase in izjemne definicije, tebi pa je uspelo obdržati vrhunsko formo, zavidljivo maso in elegantne, čutne poteze privlačne in močne ženske. Kako ti je uspelo obdržati celoten paket – mišice in privlačnost, seksapil, če se lahko tako izrazim?

V bodibildingu je to težko, ker moški običajno ne marajo mišičastih deklet … To ni povsem res. (smeh) Ne vem, če bereš komentarje na spletu. Ogledal sem si nekaj tvojih galerij na tujih spletnih straneh in so komentarji zelo pozitivni, nekateri celo sočni. Lahko ti le zagotovim, da si izjemno privlačna precejšnjemu deležu moške populacije. Ne berem teh komentarjev. (smeh) Moraš se zavedati, da si predvsem in najprej ženska, kar se mora videti v obnašanju, drži, čeprav je lahko včasih hoja po treningu precej moška oziroma trda. Drugače pa je težko biti tako eleganten kot dekle, ki ne ve, kaj je trening na vrhunski ravni. Vsega tega se je treba zavedati in na to paziti. Zagotovo pa veliko vlogo igra tudi uporaba dopinga, pretiravanje zagotovo spremeni obrazne poteze in telesni videz. Nekatera dekleta so bolj možata že po naravi, druga pa si morda želijo biti bolj možata. Pač, okusi so različni. Sama se ne trudim biti bolj ženstvena ali možata, zavedam se, da sem ženska, taka sem si všeč, odlično se počutim v svoji koži. Vsako jutro se želim zbuditi boljša in dobre volje. Za lepoto je spanje izjemno pomembno, vsaj osem do devet ur. Ne uporabljam nobene kozmetike, ki jo oglašujejo, temveč povsem navadno kokosovo ali mandljevo olje, navadno milo za čiščenje kože, nobenih pudrov, ne pretiravam s sončenjem in podobno.

Si že kdaj dobila kakšno resno nespodobno povabilo?

Neprestano jih dobivam. Sicer nikoli v živo, po elektronski pošti pa veliko, iz vsega sveta. Večina želi dominacijo, ukazovanje, rokoborbo, golo poziranje, te stvari … Sicer ponujajo velike vsote, a jih vselej zavrnem, ker čutim do tega odpor. Lepo jih rečem, da tega ne počnem in upam, da mi česa takega tudi nikoli ne bo treba početi.

Slišal sem, da si strastna bikerca. Kako se okolica odzove, ko prideš kam, kjer te ne poznajo, razjahaš svojega konjička, slečeš usnje in vsi opazijo tvoje mišice? Verjetno si pogosto v središču pozornosti?

Se dogaja. Tisti, ki nimajo bontona, pač buljijo vame. Spominjam se ene družine, ne vem, kje smo se ustavili. Celotna družina je zrla vame celih deset minut. Naročila sem kosilo in so vame zrli neprekinjeno. Ti je moteče, če ljudje zrejo? Da, neprijetno se počutim. Je moteče.

Kaj meniš o prehranjevanju po krvni skupini? Ko sem se pripravljal za intervju, sem nekje prebral, da zagovarjaš predvsem uživanje alkalne hrane (sadje in zelenjava) ter nemastnih beljakovin, izbor živil pa je odvisen od krvne skupine.

To je le ena od usmeritev, ki jim sledim pri prehrani. Ogromno ljudi ima različne alergije na nekatera živila in njihovemu organizmu preprosto ne ustrezajo. Kisle hrane je na pretek, vsak dan smo izpostavljeni elektrosmogu, naš način življenja je izjemno stresen. Zato je treba vse uravnovesiti – za vsak minus moramo nekje pridobiti ne enega, temveč tri pluse. Tako se izognemo negativnim posledicam sodobnega načina življenja ali jih vsaj ublažimo. Poleg beljakovin in bazične hrane so izjemno pomembni tudi vir ogljikovih hidratov in čas njihovega zaužitja. Ko sem začela izbirati živila in kombinacije na podlagi krvne skupine, so se pokazali zelo dobri rezultati, a to je le eden izmed dejavnikov ustreznega, zdravega prehranjevanja, v poštev pride tudi na primer bioresonanca, sprememba načina življenja, za najboljši rezultat nikoli ni dovolj le en dejavnik. Vedno je treba prilagajati prehrano in navade ter iskati najboljšo kombinacijo.

Kakšen pa je tvoj jedilnik?

Rada imam gomoljno zelenjavo, proseno kašo, amarant, poseben kruh iz kaljene pšenice, ki ga kupim v trgovini Kalček, s katero izjemno dobro sodelujem. Za zajtrk imam zelo rada beljake, ki jih v ponvi zmešam z malo vode, brez olja, le toliko, da zakrknejo, zraven zaužijem proseno kašo s sadjem ali malo gozdnega medu, ki ga imam zelo rada. Rada imam tudi piščanca, kakovostne ribe in pusto rdeče meso, buče hokaido, ogromno različne zelenjave, rada pa se tudi razvajam v restavraciji, kjer me poznajo in mi pripravijo obrok po želji. Je taka hrana v povprečju dražja od običajne, če vzameva neko povprečno dnevno zaužito količino, ne na primer štiri kilograme zelenjave, ampak bolj običajne količine? Na hrano lahko gledaš kot strošek ali kot naložbo. Hrana je draga, ker so cene visoke, proizvajalci in trgovci pa želijo zaslužek. Drago je, če se hrana meče stran, drago je, če vsak dan uživaš hitro, predelano in industrijsko pripravljeno hrano. Za te stvari je škoda zdravja in denarja. Drugače pa je verjetno ceneje, če bi vsak dan jedel testenine s kupljeno polivko ali riž, a kot pravim, hrana je naložba, ne strošek. Za večino velja, da jo moramo kupovati, če pa jo že kupujemo, je bolje, da kupujemo čim bolj zdravo, čeprav je morda nekoliko dražja. Na dolgi rok se nam bo obrestovalo. Pazim tudi na izvor živil, večinoma kupujem domačo hrano, poznam branjevko na tržnici in stalno kupujem pri njej. Če je le mogoče, kupujem ribe iz ulova, ne gojenih, enako z mesom – divje živali imajo prednost pred gojenimi. Pri ribah pazim tudi na to, da vsebujejo čim manj težkih kovin – po navadi izberem le točno določeno vrsto tune ter manjše ribe, v katerih je manj težkih kovin, nesnage in imajo nasploh kakovostnejše meso.

Kolikor poznam tvojo filozofijo in razmišljanje, si velika zagovornica razmerij med hranili, soodvisnosti, zmernosti … Koliko beljakovin je še smotrno vnašati za dekle, ki si želi lepo obliko, čvrste mišice, malo telesne maščobe in fizično kondicijo, pa ni nujno tekmovalkš Na kaj je treba paziti, če uživamo veliko beljakovin?

Vsake tri ure mora jesti beljakovine s primerno vrsto ogljikovih hidratov. Recimo na obrok 150 gramov mesa ali ribe ali beljakov … Najlažje je takole: če ne tehtaš hrane, potem za osnovo vzameš velikost in debelino svoje dlani – toliko beljakovin, polovico tega žit oziroma škroba in trikrat toliko zelenjave. Ko se dan preveša v večer, izločimo žita in škrob, zadnja dva obroka sta po načelu zeleno – belo: na primer blitva, špinača, brokoli, cvetača, por ter beljaki ali belo meso ali riba. Načeloma lahko jemo tudi skuto ali jogurt, ampak nista najboljši vir beljakovin. Fizično aktivne osebe naj bi dnevno zaužile približno dva grama beljakovin na kilogram telesne teže. Če ne treniramo, potem lahko zaužijemo tudi manj kot en gram na kilogram telesne teže, saj na dneve treninga potrebujemo več beljakovin kot na dneve počitka. Beljakovine moramo uživati vsakodnevno, medtem ko se maščobe in ogljikovi hidrati kot vir energije skladiščijo v telesu. Občasno si lahko privoščimo sladoled, da se psihično razbremenimo diete, ampak dekle, ki želi izgubiti maščobo in oblikovati svoje telo, ne bi smelo grešiti vsak teden, le morda enkrat na 14 dni ali še redkeje. Vsak obrok šteje.

Kakšno je tvoje mnenje o uživanju maščob? Trenutno so maščobe zelo izpostavljene v različnih mnenjih.

Maščobe so tudi pomembne. Sodelujejo pri tvorbi hormonov, so vir energije. Nujna pa je zmernost. Neko obdobje so odsvetovali soljenje hrane in pojavile so se zdravstvene težave, ker so se ljudje izogibali soli. Posamezniki s krvno skupino 0 in B, ki intenzivno vadijo, potrebujejo več nasičenih maščob. Zelo pomembno je tudi, da nasičenih maščob ne uživamo z ogljikovimi hidrati – to je najslabša kombinacija. Pomembno je, da uživamo veliko bazične hrane, vlaknin, na primer meso z zelenjavo. Rdeča paprika, brokoli, meso – zdravilo za športnike in športnice.

Verjetno na takšni ravni, ki si jo dosegla zdaj, uživaš tudi precej prehranskih dopolnil. Katera in zakaj?

Uživam glutamin, BCAA in druge aminokisline, B kompleks, kalcij, magnezij ter druge vitamine in minerale. Prav tako uživam maščobne kisline omega 3, antioksidante in svež šipek. Pogosto si pripravim ingverjev čaj, borovničev sok iz borovnic, vode in stevie ali napitek iz gozdnih sadežev in riževih beljakovin v prahu.

Kako treniraš v času priprav na tekmovanje? Predstavljam si, da so priprave izjemno naporne in zahtevajo ogromno odrekanjš Kako poteka tvoj tipičen dan med pripravami?

Zjutraj vstanem čim bolj dobre volje, zaužijem prva dopolnila – glutamin, zeleni čaj, BCAA, karnitin, potem grem na kolo, ne več kot 20 minut ali pa s kolesom v hrib. Za zadnjične mišice povsem počasi vozim kolo v hrib, navzdol pa na kolesu vstanem in stisnem mišice. Tako so pol ure pod stalno obremenitvijo. To počnem vsako jutro, pa še na svežem zraku sem. Potem je čas za zajtrk – meso in zelenjava ali beljaki in prosena kaša. Nato sledi trening ali delo s strankami, z nekaterimi treniram celo skupaj. Pozneje grem na kosilo, bodisi ga imam s sabo bodisi grem v restavracijo, potem grem domov počivat za pol ure ali pospravit, popoldan spet delo s strankami in trening do večera. Ves dan imam v celoti zapolnjen. Spim približno sedem do osem ur, kdaj spim bolje, drugič slabše. Včasih sem lačna.

Ali je danes v Sloveniji sploh mogoče preživeti izključno kot osebni trener ali imaš v rokavu še kakega adutš

Ja, stranke imam že leta. Lahko preživim. Stranki se v celoti posvetim, zato se tudi vračajo. Ne smeš biti površen. Hkrati se stalno izobražujem, izpopolnjujem, svoje znanje širim in uporabljam v praksi. Upam si v neznano, dam vse od sebe in mi kar uspeva. Na dan delam s tremi, štirimi, petimi, ne preveč, ker to človeka utrudi. Imam srečo, da si lahko izberem stranke – tiste pridne, zagrizene, tako da se vloženi čas in trud res obrestujeta. Seveda pa tekmovanje in stranke ne gredo skupaj. Ko tekmuješ, se moraš posvetiti sebi. Zdaj imam med pripravami morda dve stranki na dan, ne več.

Kaj boš po tem, ko ugasnejo luči tekmovalnih odrov? Vem, da si zelo zaposlena osebna trenerka in svetovalka za zdravo prehrano. Pa vseeno, imaš kakšne načrte za čas po tekmovalnem bodibildingu?

Vedno je enkrat vsega konec.

Bi trenirala tekmovalne bodibilderke in bodibilderje?

Da, vendar tekmovalke v kategoriji fitnes in bikini. Rada pa treniram tudi običajne stranke. Priprava vrhunskega bodibilderja oziroma bodibilderke pa je stres, ki ga ne potrebujem.

Bi se odločila za življenje v tujini?

Ne, v Sloveniji mi je všeč. Dovolj potujem, kot študentka sem tudi delala v tujini, tako da vem, kako je zunaj. Doma je najlepše. Finančno bi se ti izplačalo, ker je trg za oblikovanje telesa veliko večji in bolj razvit. Ne potrebujem več denarja. Zadovoljna sem s tem, kar imam.

Eva se zahvaljuje svojim sponzorjem: trgovina Kalček, trgovina Organika, perutninarstvo Hudin, trgovina Cool House, restavracija Grad Kodeljevo, trgovina s prehranskimi dopolnili Maxximum Shop.