Borilne veščine skozi čas

Ob gledanju pretepa v akcijskem filmu, borilnih športov, pretepa na ulici večina ljudi hitro postane del borbe, vživi se fizično ali čustveno. Glede na to, kdo se bori, kako se bori in zakaj se bori, si moramo priznati, da poznavanje in obvladanje borilnih veščin na nek način občudujemo. Borba ali beg sta navsezadnje edino izhodišče, ki nam preostane, ko ne najdemo druge rešitve.

Ljudje smo borci in v vsakem človeškem obdobju se bomo borili in izražali svojo naravo. V naši notranjosti nas nekaj zavedno ali nezavedno privlači k borbi za osvajanje različnih nam pomembnih vrednot (zmago, denar, obvladanje telesa, lepše telo, mir, ljubezen in podobno). Bolj kot spoznavamo borilne veščine, bolj ugotavljamo, da so te veliko več, kot o njih vemo in to nas privlači, vodi nas v raziskovanje in lastno preizkušnjo. Za začetek bi splošno predstavil povezavo med ljudmi in borilnimi veščinami, oblike borilnih veščin, razvoj skozi čas in njihovo uporabnost.

Borilne veščine so del našega razvoja in nas spremljajo že od nekdaj. Iz tega razloga težko govorimo o pojavu borilnih veščin v določenem zgodovinskem obdobju na določenem kontinentu, saj zakon preživetja in boj obstajata v večini koncev našega sveta. Borilne veščine so uporabljali vsi naši predniki, za samoobrambo ali onesposabljanje nasprotnikov. Človeško telo je v gibanju elementov – figur borilnih veščin predstavljalo orodje preživetja. Precej časa v preteklosti so bili spretni udarci z golimi rokami, trdimi pestmi, močni prijemi, meti, padci in vzvodi glavno in edino orožje za preživetje v boju z nasprotnikom, boju z zverjo na lovu, za mesto alfa samca v skupini ali za gledališki užitek svojih gospodarjev. Seveda je razvoj razuma in logike vodil v ustvarjanje in napredek, razvijale so se čedalje učinkovitejše tehnike, taktike, premoč (močnejših) nasprotnikov na eni strani in razvitejši um na drugi strani pa je s smiselno uporabo razpoložljivih materialov vodil v razvoj in uporabo orožja. Vse to je omogočilo preživetje človeške vrste in kasneje v zmagovanje tistih, ki so telo in um razvijali ter uporabljali najučinkoviteje.

Prvi zapisi in prikazi borb ter borilnih tehnik z likovno umetnostjo so stari 3000-4000 let, odkriti na območju Egipta, antične Grčije, Bližnjega in Daljnega vzhoda. Prva dogovorjena in sistematična uporaba borilnih veščin za namen športa oziroma tekmovanja se je pojavila 700 let pr. n. št. na grških olimpijskih igrah v obliki pankracija, v katerem so se borili s tehnikami rokoborbe in boksa. 600 do 400 let pr. n. št. sta trgovina med različnimi civilizacijami in osvajanje novih ozemelj vodila v širjenje in menjavo različnih kultur, kar je pripomoglo k razširitvi mnogih azijskih ali vzhodnjaških borilnih veščin, ki jih trenutno vadijo po vsem svetu. Sledil je razvoj rimskega Koloseja in šaolinskih templjev na Kitajskem, ki imajo močan zgodovinski vpliv na borilne veščine modernega sveta, navsezadnje danes športnike borilnih veščin radi imenujemo moderni gladiatorji. Do 19. stoletja so se razvijale različne borilne veščine po vsem svetu in odpirale svoje šole na domačih območjih (karate, judo, jiu jitsu na Okinawi in sambo v Rusiji). Večina borilnih veščin, ki jih poznamo danes, je postala sprejeta in priljubljena po vsem svetu komaj v 20. stoletju.

• Leto 700 pr. n. št.: Pankracij – borba s tehnikami boksa in rokoborbe v starogrških olimpijskih igrah
• Leto 600-400 pr. n. št.: širjenje orientalskih veščin po vsem svetu
• Leto 70: nastanek šaolin templjev
• Leto 1100: poučevanje veščin Samurajev na Japonskem
• Leto 1400: karate, judo jiu jitsu na Okinawi, muay thai na Tajskem
• Leto 1500-1800: razvoj različnih borilnih veščin po vsem svetu

V mnogih deželah so bile borilne veščine povezane z različnimi obredi in starostnimi prehodi v odraslost. Vsaka borilna veščina nosi s seboj filozofijo in principe, ki predstavljajo in ohranjajo kulturo ter zgodovino svojih ustvarjalcev in časovnega obdobja, v katerem so nastale.

Borilne veščine kot umetnost

Borilne veščine kot popolno in usklajeno gibanje telesa v ritmu predstavljajo tudi umetnost. Umetnost je izražanje s simboli in v tem primeru predstavlja simbol gib našega telesa. Stremimo k popolnosti obvladanja lastnega telesa in izpopolnjevanje giba do potankosti. Ritem, ki je bistvo obstoja, je osnovni element umetnosti in v borilnih veščinah, kot je na primer boks, večkrat slišimo, da je ritem pomembna sposobnost dobrega borca. Gre za neprekinjeno menjavanje in stalno gibanje dveh nasprotujočih elementov. V borilnih veščinah in tudi v večini ostalih športov predstavljata ta elementa široko gledano obramba in napad. V resnici pa za človeka ni trenutka, ki bi se odvijal brez ritma, od utripanja srca, ki ga občutimo v krati časovni enoti, do rojevanja in umiranja v posameznikovem življenjskem obdobju.