Anoreksija

Bolezen žensk. Stereotip, ki je veljal več let, počasi izgublja svoj pomen. Roko na srce, končno si tudi moški priznavajo, da imajo lahko težave z odnosom do hrane.

Duševna bolezen

Anoreksija ali neješčnost je pogovorno ime za anoreksijo nervozo. Spada med motnje hranjenja in pomeni odpor do hrane. Oseba, ki boleha za anoreksijo nervozo, ima močan nadzor nad svojim prehranjevanjem. Ponavadi zavrača vse vrste hrane ali le tisto, za katero meni, da je zelo kalorična. Oseba se pogosto izgovarja na izgubo apetita, kar se v resnici ne zgodi, le količina zaužite hrane je močno omejena, saj se boji zrediti. Vendar pa ves čas misli bolj ali manj le na hrano – prešteva kalorije, zbira kuharske recepte, celo pripravlja hrano za druge, sama pa se je ne dotakne. Pogosto je prisotna tudi hiperaktivnost oziroma pretirana telesna aktivnost.

Anoreksija se večinoma pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco, torej v najbolj občutljivih letih odraščanja. Pogosto traja kar nekaj let, preden obolela oseba poišče strokovno pomoč. Začne se z nedolžnim hujšanjem, zaradi želje po vzbujanju pozornosti pri nasprotnem spolu. Oseba sčasoma razvije močan občutek nadzora nad svojim življenjem. Hujšanje se ne ustavi in nenadoma se zave, da so ji stvari ušle iz rok. V tej fazi se pojavi občutek neuspešnosti, poraza, kar škodljivo vpliva na samopodobo, ki postaja iz dneva v dan slabša. Na tej točki je potrebna strokovna pomoč.

Ločimo dve vrsti anoreksije nervoze: purgativni in restruktivni tip. Pri prvem obolela oseba vzdržuje nizko telesno težo tako, da izbljuva zaužito hrano oziroma uživa odvajala ali diuretike. Ta tip prizadene 75 odstotkov oseb z anoreksično motnjo. Pri restruktivnem tipu pa oseba vzdržuje nizko telesno težo z zavračanjem vseh vrst hrane ali pa le določene vrste zelo kalorične hrane, hkrati pa pretirava s telesno aktivnostjo. Ta tip prizadene 25 odstotkov obolelih za anoreksijo.

Vzroki

Želja po popolnosti, želja po nadzoru. Občutek zadovoljstva, ko nisi pojedel koščka čokolade, ki si si ga tako močno želel. Vzrokov je ogromno. še vedno velja prepričanje, da je anoreksija prisotna le na modnih brveh, dejansko se lahko skriva pri vas doma. Za anoreksijo zbolevajo ženske in moški, zadnji imajo le težave s priznanjem oziroma s spopadom z resnico. Gre za kompleksno bolezen. Ta nastane zaradi več duševnih motenj, ki se nalagajo v človekovi duševnosti.

Zrak redi

Oseba z anoreksično motnjo vidi kalorije povsod. Njene misli so 24 ur na dan prepredene samo s hrano. Najprej se začne z nedolžnim spremljanjem označb na izdelkih, izbor dovoljenih živil je čedalje manjši, želja po izogibanju kalorijam pa čedalje večja. Sčasoma osebi sploh ni več pomembno, kaj zaužije, da je le vsebnost kalorij čim manjša. Kakovost hrane ne šteje ničesar. V najhujšem obdobju ima oboleli že kar občutek, da je tudi zrak, še posebno aromatiziran, redilen in da vsebuje kalorije.

Boj s samim seboj

Večina ljudi vidi anoreksijo zgolj kot zavračanje hrane, vendar je to samo en vidik. V resnici gre za duševno motnjo z zelo močnim ozadjem. Najprej zelo močan občutek nadzora nad lastnim življenjem sčasoma preraste v obsedenost in brezglavo omejevanje. Oboleli vidi le svoje težave, preostalo dogajanje okrog njega ni pomembno. Hrana je zanj močno orožje, s katerim lahko manipulira s čustvi ljudi, ki ga obkrožajo. Zaradi omejevanja hrane je med njim in okolico čedalje več nesoglasij, predvsem v krogu družine. Oboleli s svojimi dejanji ne vpliva le na lastno zdravje, temveč tudi na zdravje, predvsem duševno, ljudi okrog sebe. Gre za igro obljub in besed, pri katerih ponavadi tudi ostane.

Pot do ozdravitve

Pot do ozdravitve je zelo dolga. Enim uspe v nekaj letih, drugi se z anoreksijo bojujejo vse življenje, spet tretji zaradi nje umrejo. Zanimivo je, da nastane v osebi, potem ko ugotovi, da je izgubila nadzor nad boleznijo, močna želja po ozdravitvi. Brez strokovne pomoči ji težko uspe, saj je treba najti dejanske vzroke, ki so zakoreninjeni v človekovi duševnosti. Spopasti se je treba z lastnimi strahovi in vzrokom težav, in ne le z odnosom do prehranjevanja. Takrat začnejo iti stvari počasi, s primerno podporo, na bolje. Brez velikega pričakovanja in z zavedanjem, da lahko vedno znova padeš in začneš od začetka. Na svoji poti je treba vztrajati ter namesto izgovorov iskati vzroke in rešitve za težave, ki jih srečaš na poti.

Na koga se obrniti

Kljub ustrezni izobrazbi vsak psiholog ni primeren za obravnavo osebe z anoreksično motnjo, saj so za učinkovito pomoč potrebne predvsem praktične izkušnje, ki jih v šoli težko usvojiš. Najbolje se je obrniti na osebo, ki je sama prebolela anoreksijo, saj natančno ve, kako se obolela oseba počuti in o čem razmišlja. Prvi pogoj je, da se obolela oseba sama odloči za spremembo. Pot je zelo dolga, včasih so potrebni tudi ostrejši pristopi, toda ne v pomenu vsiljevanja hrane. Gre namreč za osebo, ki živi v svojem svetu, svetu številk, kalorij in hrane, vse drugo ni pomembno. Vsekakor je potrebna strokovna pomoč, saj je anoreksija res huda bolezen, čeprav jo večkrat preblago oziroma preveč cinično obravnavajo.