Maxximum paket Biggest Winner Slovenija ZANJ

Izšla je devetnajsta številka revije POSTANI Fit

Revija PostaniFit

Intervju: Mitja Dišič

  • avtor: Robert Babič
  • 19.05.2013

"Boksar, kick boksar, športnik, študent. Ljubezen do borilnih veščin je v njem izbrusila duh bojevnika, ki vsak dan do minute zapolni svoj urnik. Zgodaj vstaja, si pripravi vse obroke za cel dan vnaprej, trening, fakulteta, prebiranje strokovne in študijske literature, počitek in naslednje jutro vse znova. Tempo, ki ga zdržijo le najbolj predani in talentirani. Mitja to zagotovo je."

Osebna izkaznica:

Ime: Mitja Dišič
Starost: 22
Let treniranja skupno: 11
Let treniranja boksa: 4
Največji dosežki: kickboks light kontakt: mladinski svetovni podprvak 2006, mladinski evropski prvak 2007, Kickboks full kontakt: stopničke na mednarodnih turnirjih, 1. mesto na turnirju za državno prvenstvo.
Boks: mladinski državni prvak 2008, zlata vojvodinska rokavica: 3. mesto, dobitnik zlate rokavice na tradicionalni boksarski reviji na Ptuju 2010, grb Slovenske Bistrice: 1. mesto v kategoriji do 81 kilogramov.
Najljubša misel: You can do anything that you put your mind to. & We all have the opportunity to be the best, yet very few of us make the sacrifice to go for it.


Od kod ljubezen do borilnih veščin?

Borilne veščine me privlačijo že od nekdaj, moje police polnijo revije hrvaške revije Budo in knjige o Bruceu Leeju, za katerega sta me navdušila oče in pradedek, s katerim sem preživel velik del otroštva – vedno je ponoči vstajal in gledal črno-beli prenos profesionalnega boksa, o katerem mi je pripovedoval naslednji dan.
Zdaj me privlačita zavest in pojem golorokega borca, ki ima samo s kosom oblačila vse, kar potrebuje, in ostaja borec tudi, ko nima ničesar več na sebi.

Zakaj prav kickboks in nato boks?

V otroštvu sem se navduševal za vse borilne veščine, enako, kot če te vprašajo za poklic, v enem trenutku želiš biti gasilec, v drugem pilot. Tako sta me na začetku zanimala predvsem muaj thai in džiudžic, vendar sta bili ti borilni veščini v Sloveniji takrat šele v razvoju. Začel sem s taekwondojem in kickboksom, ker drugega stand up načina boja v Murski Soboti ni bilo, vendar sem že pri teh kmalu dobil pripombe trenerjev, da sem zaprt (v taekwondoju je guard bolj visok in odprt) kot bokser, postal sem prvi državni prvak v taekwondoju, pri čemer sem nasprotnike premagoval večinoma z direktnimi udarci z rokami. Pri meni doma je bila čedalje pogosteje izposojena Galetova knjiga Umetnost boksa, tako da sem bil na začetku boksarski saomuk, napredek sem pa preverjal v kickboksu. Z odraščanjem se je v meni razvijala tudi estetska potreba po umetnosti, če se lahko tako izrazim, in zdi se mi, da je tega v boksu največ.

Na spletu sem prebral, da končuješ študij. Kako usklajuješ študijske obveznosti in trening? Kakšen je tvoj običajni dan?

Ja, uspešno končujem tretji letnik kineziologije (smer, ki je usmerjena predvsem v trenerstvo) na fakulteti za šport. Menim, da so treningi tisti, ki mi preprosto urejajo in razporejajo urnik, točno vem, kdaj imam prosti čas in kako ga lahko izkoristim.
V moj običajni dan spadajo priprava hrane, treningi, opravki oziroma obveznosti za študij, branje knjig in člankov na spletu. Vstajam ob isti uri vsak dan, spijem zeleni čaj z bcaa, nato pa sledi aktivnost, to so vaje na fakulteti, dopoldanski trening, včasih, ko zvečer zakuham (slabo počutje, izčrpanost …), pa dam v ušesa čepke, pojem par gramov vitamina C, izklopim vso elektroniko, spustim rolete in spim, dokler se ne zbudim naslednje jutro.

Po aktivnosti sledi prvi obrok, ki je največkrat beljakovinski napitek, oreščki in kava. V tretjem letniku imamo nekoliko bolj prost urnik, tako da ob 14.00 končam študijske obveznosti na fakulteti in grem domov, kjer si pripravim kosilo. Nato preberem kaj za študij ali zase s področja treningov, športa ali prehrane. Sledi popoldanski počitek, sproščanje in vizualizacija pred treningom. Ob 17.30 sledi trening boksa, tako da se okrog 17.00 odpravim na delo. Trening v glavnem traja od 60 do 90 minut, odvisno od vsebin, ki so na programu. V prvi uri po treningu sem še živčno aktiviran in čutim hormonsko spodbudo, tako da poskrbim za prepotena oblačila in opremo ter si pripravim večerjo, pozneje me ujame utrujenost, tako da imam moči samo še za branje kakšne knjige ali ogled filma, če pa je pred mano izpit, se še malo potrudim in se učim, misli so po treningu vsekakor zbrane.

Kakšno metodologijo treninga izvajaš? Surova moč zagovoto ni dovolj, treba je delati tudi na hitrosti in vzdržljivosti. Ali v svoj trening vključuješ še katere druge elemente?

Vso metodologijo in sredstva prepuščam trenerju, ki je res prava zakladnica znanja. Da sem na pravi poti, kaže napredek, hkrati imam tudi svoje znanje s fakultete in nisem potreboval dolgo, da sem ugotovil, da je trener res strokovnjak na svojem področju in je moja naloga le izpolnjevati njegove zahteve in dajati vse od sebe. Trener me opazuje, spoznava in točno ve, kaj potrebujem in kako bom to dobil. Seveda izvajam tudi kakšne svoje treninge, pri čemer upoštevam načelo 80 : 20, 80 odstotkov vsega časa za trening namenim boksu in času s trenerjem, 20 odstotkov pa svojim treningom. V teh 20 odstotkih največkrat izvajam treninge Rossa Enamaita, to so različni intervalni teki, vaje z lastno težo, meti medicinke ipd., zadnje čase sem se precej navdušil nad vajami z lastno težo, kot so sklece v stoji, pistol počepi, muscle upi itd. S temi vajami razvijam predvsem moč, ki mi omogoča obvladovanje lastnega telesa, ravnotežja, hkrati mi te vaje omogočajo hitro regeneracijo. Več časa namenjam tudi ravnotežju, koordinaciji nasprotnih okončin, kar omogoča boljšo tehniko, večjo ekonomičnost in manjšo porabo energije, ter krepitvi za poškodbe občutljivih delov, kot so zapestja, vrat in rotatorna manšeta.

Običajno boksarji niso preveč obremenjeni z maščobo, ki prekrivajo mišice, razen če presegajo ali mejijo na težjo kategorijo. Kakšen je tvoj način prehranjevanja? Uporabljaš kakšne dodatke? Ali ti telesna teža skozi leto niha?

Odkar treniram v Ljubljani, imam manj težav z nihanjem teže, saj vsak dan treniram zelo intenzivno. Cilj mi je trenirati in ohranjati težo čim bližje tekmovalni, to je 81 kilogramov, pri čemer pa želim doseči čim boljšo telesno sestavo, torej čim več mišične mase, s čimer pridobim prednost »power to weight«. Ker nisem ravno »genetik« z majhnim odstotnim deležem telesne maščobe, sem se odločil za dolgoročni pristop, tako da telo postopoma navajam na zmanjšanje telesne maščobe, da ne doživi šoka. Menim, da je razlika v učinkovitosti, če maksimalno treniraš s 85 kilogrami, boriš pa se z 81 kilogrami. V preteklosti sem moral večkrat izvajati različne hitre diete z malo ogljikovimi hidrati in dehidrirati pred tekmami, nakar sem med bojem izgorel.

Ko sem v Ljubljani, jem vsak dan bolj ali manj podobne obroke, hrano si pripravljam sam. Vem, kaj in koliko pojem, tako da lahko vse nadzorujem in prilagajam potrebam. Vse, kar jem, je najboljše za moje telo, hkrati pa nimam potrebe niti želje po čem drugem, če pa že kaj pojem zunaj, ugotovim, za kaj so prikrajšani drugi, saj je nepredelana, doma pripravljena hrana z najboljšimi sestavinami precej okusnejša kot restavracijska hrana. Moji obroki so podobni obrokom paleo prehrane, torej veliko zelenjave, mesa, oreškov in sadja do treninga. Po treningu pa velik obrok riža z jajci ali ribami, na koncu se pa posladkam s hy-pro pudingom in zamrznjenimi borovnicami. V prehrani sledim dolgo znanemu načelu: bolj si aktiven, več škrobih ogljikovih hidratov lahko poješ. Ob takšni prehrani ne potrebujem obrokov, s katerimi bi se pregrešil, v nedeljo imamo družinsko kosilo, ob katerem po navadi pojem zrezek in pečen krompir, posladkam pa se s kepico sladoleda. Uporabljam tudi nekatere dodatke, pri določenih se čuti razlika, ko jih uporabljam ali ne. To so omega 3, whey in vitamin C. Pred treningom običajno popijem BCAA Xtra, po treningu pa napitek iz wheya, maltomaxxa in pest rozin. Na poti na tekmovanja se založim z okusnimi beljakovinskimi ploščicami.

Opiši nam malo, kako se počutiš pred bojem. Sprostiš vse misli, občutja, postaneš stroj in se boriš instinktivno ali razmišljaš, kako premagati nasprotnika? Te je pred bojem strah?

Trenutki pred bojem so ritualni, vse lepo po protokolu, ob katerih spoznaš, kaj je smisel malenkostnih opravkov, kot je povijanje bandaž, dinamično ogrevanje itd. Gre za dejavnosti, ki jih počneš vsak dan na treningu, s tem pripraviš dušo in telo na aktivnost, ki sledi, enako kot na treningu. Tri do pet bojev pred svojo se začnem počasi pripravljati, v glavi si ponavljam najpomembnejše stvari, na katere moram biti pozoren. Nato po navadi spijem maxxbooster in začnem delati šado (boks z namišljenim nasprotnikom), zadnje runde pred bojem pride k meni trener, mi da navodila, nastavlja roke za udarce in izreče besede, ki mi vlijejo samozavesti in prepričanja, da bom dal vse od sebe in dobro boksal. Zelo mu zaupam in nasprotnika, poškodb, ali knockouta me ni nikoli strah, imam pa vsekakor spoštovanje in zavedanje o tem, kar se lahko zgodi ob neustreznih mislih, ki lahko vzbudijo napetost.
Zadnje minute pred bojem sprostim misli, vidim samo ring, nasprotnika in slišim glasove iz svojega kota. Več ko imaš bojev in izkušenj, bolj selektivno lahko izbiraš pomembne dražljaje in ignoriraš šume, kot je občinstvo, ter celo svoje občutke. Telo se že samo ustavi, ko ne more več, vse prevečkrat nas ustavlja psiha!

So poškodbe v boksu pogoste in resne?

Največ je površinskih poškodb kože na obrazu, členkih in podobno, vendar to sprejemam kot del aktivnosti, enako kot se pri drugih športih poškodujejo deli telesa, ki so izpostavljeni kontaktu in sili. Z izkušnjami in prakso ugotavljam in čedalje bolj verjamem, da so poškodbe, zdravje in telesna pripravljenost najbolj povezani z mislimi in dogajanjem v glavi. Poškodbe so najpogostejše na treningih, ki so daljši, zahtevajo koncentracijo dlje časa, hkrati se s sparing partnerji poznamo in postanemo bolj sproščeni, večkrat tudi preizkušamo nove udarce, taktiko in zelo hitro pride do sproščenosti in udarca v glavo, počene arkade, krvavitve z nosu. Zanimivo, da je najmanj poškodb, hkrati pa je največja učinkovitost pri najboljših nasprotnikih, saj si takrat kar najbolj pozoren in zbran, delaš samo tisto, kar povsem obvladaš, na cedilu te lahko pustijo samo avtomatizirani gibi, ki so posledica napačne izvedbe na treningih. Na tekmovanjih so najbolj nevarne možganske poškodbe, saj vsak močan udarec pomeni rahel pretres, če k temu dodamo še dehidriranost zaradi padca v nižjo kategorijo, smo temu podvrženi še bolj.

Kaj te motivira, da vsakič znova vstopiš v ring?

Užitek v dejavnosti – boksanju ter rezultati boja kot znak napredka. Pred vsakim bojem si postavim cilje (narediti to ali ono, gibati se tako in drugače), več ko jih opravim, bolj sem motiviran za naslednjič, ker si lahko postavim nove cilje. Posebni so mi trenutki in doživetja med bojem, ki jih ne dobim nikjer drugje, ko postajam izčrpam, roke pečejo, noge so težke, diham skozi usta in opazujem nasprotnika ter se zavedam, da bo eden od naju napadel, odločim se in ‒ bum ‒ v trenutku vsi težki občutki minejo, naslednjih 30 sekund dajem vse od sebe, ne čutim niti ne slišim ničesar, razen glasu trenerja, ki mi kriči navodila, včasih mi priteče po obrazu kri, ki je kot mrzla voda, ob močnem udarcu doživljam deja vu, včasih samo odprem oči, sem na tleh in vem, da moram biti v trenutku na nogah z rokami v guardu.


 
Maxximum paket Biggest Winner Slovenija ZANJO