Maxx Burner

Izšla je deveta številka revije Maxx Fitness & Bodybuilding

Maxx Fitness & Bodybuilding

Intervju: Duško Madžarović

  • avtor: Robert Babič
  • 09.05.2013

Le kdo, ki se v Sloveniji resneje ukvarja s fitnesom in bodibildingom, ne pozna Duška Madžarovića, enega naših najboljših tekmovalcev in začetnikov bodibildinga na Slovenskem. Za pogovor smo ga obiskali v njegovem fitnesu California fitness.

Duško, pozdravljen. Ti si stalnica slovenskega bodibildinga in si bil tudistalnica jugoslovanskega bodibildinga, odkar spremljam ta šport. Kako si se začel ukvarjati z bodibildingom in koliko časa si mu že predan? Si že prej treniral kakšen šport?

Vedno sem bil športnik, najprej sem treniral nogomet, nato plavanje, končal sem pri veslanju in se pri njem prvič srečal z utežmi. Čeprav sem bil pri veslanju uspešen, celo v jugoslovanski reprezentanci, sem čedalje manj veslal in čedalje bolj treniral z utežmi. Potem sem naključno nekje dobil izvod Čelikove legendarne revije Herkules. Vsebina me je tako zelo  pritegnila, da sem opustil veslanje in se v celoti posvetil bodibildingu. Tudi Dejan je vrhunski bodibilder. Stazačela hkrati, ali je kateri od vaju spodbudil drugega k treniranju z utežmi? Dejana  sem želel prehitro pritegniti v bodibilding in sem ga nekaj časa še spodbujal pri atletiki, potem pa je sam opazil telesne spremembe pri meni in se je navdušil za bodibilding.

Sta trenirala doma ali je že deloval kakšen fitnes?

Ne, trenirala sva doma, saj takrat v Sloveniji fitnesov še ni bilo. Nekaj opreme sva kupila, nekaj naredila sama (varila železo ali sestavila iz lesa) in precej improvizirala. Imela sva osnovno, preprosto opremo, nobenih trenažerjev ali česa podobnega.

Sta se prehranjevala bodibildersko ali sta jedla, kar je pripravila mama?

Takrat ni bilo literature, svetovnega spleta, nikogar nisva mogla vprašati, kako je treba jesti, sčasoma sva spoznala somišljenike in tekmovalce iz nekdanje Jugoslavije in smo si izmenjavali informacije. Zato sva bila tudi na tem področju začetnika v Sloveniji.

Omenil si tekmovalce iz nekdanje Jugoslavije. Spomnim se prvih tekmovalcev bodibilderjev pri nas, na primer Senada Klepa, Žarka Stojića, Miodraga Prljevića, Fikreta Hodžića, Petra Čelika, Slobodana Blagojevića, tudi Miška (Miloša Šarčeva), ki je že tekmoval ...

Miloš nama je res precej pomagal na začetku, moj prvi pravi trener pa je bil dr. Dragan Miljković, ki me je podrobneje seznanil z našim športom, še posebno s strokovnega, medicinskega stališča, nekoliko drugače kot pozneje drugi, pa tudi Fikret Hodžić nama je na začetku res stal ob strani. Tem prvim posameznikom in prijateljem, ki so naju vpeljali v svet bodibildinga, se morava zahvaliti, da sva začela hitro napredovati in se je najina kariera strmo vzpenjala, drugače bi verjetno še dolgo tavala v temi.

Pa so se rezultati pokazali hitro?

Glede na tekmece sem napredoval zelo hitro. Prvo leto sem tekmo po naključju le gledal, naslednje leto pa sem bil že kandidat za prvo mesto, a je bilo tekmovanje žal prekinjeno zaradi pretepa, na naslednjem tekmovanju, ki je bilo izpeljano v celoti, sem že zmagal. Med številnimi tekmeci sem premagal Dareta Brezovarja, ki je bil legenda slovenskega bodibildinga, in je bilo to takrat veliko presenečenje.

Govoriva o tekmi leta 1988 v Novi Gorici? Prekinjeno tekmovanje je bilo Mr. Semedela?

Tako je, Mr. Semedela smo organizirali sami – sodnik je bil iz Izole, imeli smo gosta iz Nemčije, vse pa je potekalo kar na terasi. Vse je bilo amatersko, prostovoljno, skratka, pripravljeno skoraj brez vsakršne finančne podpore.

Dejan je začel trenirati s tabo. Je posnemal tvoj program ali je treniral po svoje?

Dejana sem najprej treniral jaz, prenašal sem svoje znanje nanj, tako da ni ponavljal mojih napak in je dejansko zelo hitro napredoval od prvega dne z dobrim treningom, dobro prehrano. Za takrat so bili njegovi rezultati res eksplozivni in bliskoviti v primerjavi s tekmeci. Ima pa poleg vsega še neverjetno genetsko zasnovo za bodibilding.

Mnogi naredijo na začetku kariere pogosto napako in trenirajo le zgornji del telesa, ali pa se posvečajo le izbrani mišični skupini. Si ti storil enako ali si že na začetku treniral celotno telo?

Že na začetku sem treniral celotno telo. Pri veslanju smo že tako bolj trenirali noge kot zgornji del zaradi eksplozivnosti, tako da sem imel dobro razvite noge zaradi številnih počepov in potiskov na nožni preši. Naša edina napaka je bila pomanjkanje denarja za pravilno prehrano in slabše možnosti treninga, ker ni bilo fitnesov.

Si se že takoj odločil za tekmovalni bodibilding, glede na to, da si zelo hitro napredoval, ali pozneje?

Zelo rad sem treniral, občudoval sem lepo razvito telo, potem pa začel razmišljati o tekmovanjih. Najprej o slovenskem prvenstvu, da bi si pridobil občutek o uspešnosti. Niti pomislil nisem na kakšno večje tekmovanje, evropsko prvenstvo ali podobno. Šele po tretji zmagi na slovenskem državnem prvenstvu, ko sem bil doma skoraj nepremagljiv, sem začel razmišljati o tekmovanjih v tujini. Po letu 1999 sva se z Dejanom udeleževala le tekmovanj v tujini, doma pa sva prepustila priložnost tudi mlajšim tekmovalcem. Vedno sva si postavljala dosegljive kratkoročne cilje.

Čeprav sta bila oba vrhunska tekmovalna bodibilderja, verjetno nista tekmovala v istih kategorija. Sta si bila tekmeca ali sta se na tekmovanja pripravljala skupaj?

Skoraj vedno sva se pripravljala skupaj. Če pa imaš že nekaj časa dieto, je normalno, da kdaj nastane kratek stik ali nesoglasje. Na odru sva se srečala le enkrat, za veliko nagrado Belgije, ko smo vsi tekmovali le v eni kategoriji. Takrat je Dejan zmagal le približno 85 odstotkov pripravljen,jaz sem bil šele sedmi,  v življenjski formi. Takrat sem ugotovil, da je Dejan toliko boljši od vseh nas, da preprosto nimam prave možnosti za zmago in da je bolje, da se nikoli več ne bi srečala na odru (smeh).

Si imel pozneje, ko si bil že bolj izkušen in si se pripravljal na večje tekme, še trenerja ali si se pripravljal kar sam?

Vedno sem imel trenerja, nekaj let me je treniral Sauro Calistri, svetovni prvak WABBA in NABBA, vrhunski bodibilder v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Z njim se mi je odprlo obzorje popolnoma novega znanja, ker je precej poudarjal kakovost tekmovalca, ekstremno definicijo, ki me je ločevala od preostalih tekmovalcev v devetdesetih letih. Zadnji trener v letih 2006 in 2007, ko sem se vračal na tekmovalne odre, je bil Ricky Ramazzina iz Trsta, ki je skupaj z Maurom (Sassijem, op. a.) moj dober prijatelj. Smo sovrstniki, ena generacija in naša življenja se stalno prepletajo. Poznamo se od začetkov svojih bodibilderskih poti, skupaj smo se razvijali in kalili, skupaj tekmovali, se družili, si izmenjevali informacije.

Si kdaj nastopal poškodovan?

Tekmoval sem že bolan, ko sem jemal antibiotike in aspirin zaradi vročine na državnem prvenstvu v Mariboru, tam me je premagal Dare (Brezovar, op. a.), z longeto na svetovnem prvenstvu, kjer na pripravah sploh nisem treniral poškodovane noge, dan pred tekmo sem le snel longeto in tekmoval. Nisem se uvrstil dobro, a sem nastopil, ker so bile priprave dolge in naporne in se mi je zdelo škoda, da bi jih zapravil. Drugače nisem bil poškodovan.

Po mnenju poznavalcev si bil močan tekmec in te je bilo težko premagati, če si se lahko pripravljal v miru in je vse potekalo, kot je treba: finance, obveznosti, zdravje, družina itd. Je bilo pogosto tako?

Ne, vedno sem imel težave, predvsem finančne. V moji kategoriji več kot 100 kilogramov so stroški priprav še izdatnejši, saj potrebuješ več hrane in dodatkov. Zato sem moral vedno poleg vodenja fitnesa početi še kaj drugega. Bil sem tudi varnostnik v diskotekah. Med tednom sem delal v fitnesu, konec tedna pa ponoči v diskotekah. To je bilo precej moteče in zelo naporno. Le med pripravami 2006/2007 sem imel urejene razmere in sem si vse lahko plačal brez večjih težav, tudi letalsko vozovnico. Navadno sem se udeleževal le bližjih tekem, ker ni bilo dovolj denarja za oddaljena tekmovanja. Če bi imel kakšnega pokrovitelja, bi se moja tekmovalna pot verjetno razvijala drugače.

Na nekaj posnetkih na spletu si pojasnil, da trajajo zadnje priprave na tekmovanje 12–16 tednov. Kako se lotiš zadnjega tedna, ko telo skoraj nima več telesne maščobe in je cilj uravnavanje vode v njem?

Podkožne vode se v zadnjem tednu lotim drugače kot večina bodibilderjev. Veliko pijem ves teden in ne zmanjšujem količine vode, tudi zadnji dan ne. V noči pred tekmovanjem pa poskušam s kombinacijo naravnih diuretikov čim bolj izločiti odvečno vodo in ohraniti polne mišice, nato pa na dan tekmovanja ne pijem ničesar, je pa res, da precej jem. Tako nikoli nisem imel težav z vodo. Ker sem precej velik, sem imel občasno težave s polnjenjem mišic z glikogenom; ali sem jih polnil preveč ali premalo. Z izkušnjami sem popravil tudi to, saj zaporedni nastopi na tekmovanjih omogočajo popravke in prilagoditve. Tako sem se naučil, kako se telo odziva. Vodo je treba čim dlje zadržati v telesu. Šele ko je ne potrebujemo, jo izločimo. Če tekmovalec že tri dni prej izloči vodo iz telesa, bodo mišice ploščate in prazne. Na tekmovanju tako ni mogoče uspeti, ne glede na nizko raven maščobe.

Polnjenje glikogena opraviš s kompleksnimi ali enostavnimi ogljikovimi hidrati?

Če je tekma v soboto, polnim s kompleksnimi v četrtek in petek. Odvisno od stanja telesa. Če sem prelahek, potem polnim z vsem, tudi z »junkom« oziroma hitro prehrano. Če je forma ravno nekje na meji, polnim ves čas le s kompleksnimi. Včasih so se priprave vsak teden razlikovale, odvisno, koliko je bilo telo izčrpano. Nimam vedno enakega načina, posamezniki se med seboj razlikujejo, pa tudi telo se vsak dan spreminja. Če vidim, da je v pripravah še rezerva v smislu polnosti in gostote mišice, dodamo malo več, če je ravno na meji, le vzdržujemo stanje. Bolje je biti izrezan in rahlo prazen kot preveč poln in zalit. Po tekmi telo iz katabolizma preide v anabolično fazo, ki jo lahko izkoristimo za pridobivanje nove mase.

Ali je primerno močno povečati vnos kalorij takoj po tekmi in izkoristiti ta trenutek?

Raje ne, ker preveč obremenimo telo. To je bila tudi moja napaka pred 10, 12 leti, ko sem v 24 urah po tekmi pridobil kar 12 kilogramov. To je bilo neumno. Zdaj vemo, da je veliko bolje, če počasi pridobivamo telesno težo, saj nažiranje in posledično zadrževanje vode zelo obremenita ledvice. Pomemben je psihološki dejavnik. Če je bila dieta zadnjih 16 tednov izjemno stroga in naporna za posameznika, je razumljivo, da želi po tekmi čim hitreje potešiti lakoto in nadomestiti napor ob odrekanju z ugodjem občutka sitosti, kar je škoda, ker se veliko truda izgubi. Bolje je dlje časa postopno pridobivati telesno težo. Ko smo dlje časa v kataboličnem stanju (nekateri zaradi stalnega tekmovanja tudi po več let), se telo res naenkrat znajde v anaboličnem stanju, a hkrati kopiči novo mišično tkivo, maščobo in vodo. Pri tem pa je manj mišic in več drugega, čeprav smo videti izrezani in se bo kožna guba v mesecu ali dveh naglo povečala in pokazala pravo stanje telesa.

Spominjam se videokasete, ki je krožila med nami. Ti in Dejan sta izstopila iz BMW 850 in se odpravila v fitnes. Kako je sploh nastal California fitness, še zdaj eden najboljših fitnesov v državi? Koliko let že deluje?

California fitness deluje pri nas od leta 1989, prej je deloval v Trstu. Ricky Ramazzina je lastnik verige Fitness California, v enem dela tudi Mauro Sassi, ki je solastnik in njegov poslovni partner. Takrat je Ricky prodal Fitness Californio, jaz pa sem odpiral fitnes in sem se odločil za ime California, ker je Kalifornija – še posebno Santa Monica in Venice – dom bodibildinga, hkrati pa sem bil čustveno navezan na ime California fitness še iz Trsta. Takrat je bilo malo fitnesov v Sloveniji, le še Panter in Tabor v Ljubljani ter Krpan v Mariboru. Mi smo bili med pobudniki.

Od kod si dobil trenažerje? Za to je namreč potrebnega kar nekaj denarja?

Približno polovico prvih trenažerjev smo naredili kar sami, polovico sem jih kupil od Fikreta Hodžića, ki jih je takrat izdeloval. Zato finančno to ni bilo tako veliko. Moja družina ni bila bogata, začenjali smo skromno, potem pa smo se širili. Takratni trenažerji niso imeli obremenitev v obliki plošč, temveč smo nanje nalagali kolute uteži. Kupil sem tudi varilni aparat, kotno brusilko in primež ter začel sestavljati trenažerje, čeprav o varjenju nisem vedel nič. Če si človek želi, vedno najde način, in sem se naučil. Tisti trenažerji so bili za današnje čase kot iz kamene dobe. Za naslednje fitnese smo dokupovali opremo, zato so bili že bolje opremljeni, sodobnejši. California fitness ostaja, čeprav odpirajo in zapirajo veliko fitnesov, obisk je enkrat večji, drugič manjši. Imaš kdaj podobne težave? Prostor ni velik, a imate vse, kar je potrebno za dober trening. Vedno je bilo tako. Nekaj članov je res odšlo, saj so v Kopru odprli 20 fitnesov. Vendar naš adut nista nova oziroma najdražja naprava in pogled na morje, temveč delo z ljudmi in če je stranka zadovoljna, se dober glas sam širi med ljudmi, ki vedo, da obvladamo svoj posel.

Bi glede na sedanje izkušnje v preteklosti kaj spremenil?

Dobro vprašanje. Verjetno je vprašanje, ali bi sploh tekmoval (smeh). Verjetno bi kaj spremenil, a bistvo vsega je, da se zavestno odločiš, da v življenju počneš nekaj, kar te osrečuje, ne finančno, ker ukvarjanje z bodibildingom ni donosno, prej nasprotno. Če iz tega narediš kariero, ker ti je to res všeč in te navdihuje, je to zgodba, ki še traja. V tem uživam, čeprav ne tekmujem več, sem v tem, blizu, delam s tekmovalci – to obvladam in je morda edino, kar znam delati. Ko sem končal fakulteto, sem se zaposlil v Intereuropi. Po pripravništvu so mi takoj ponudili vodilno funkcijo, a sem se jim zahvalil in jih zavrnil, da sem že imel svoj fitnes in me drugo ni zanimalo. To se jim je zdelo nepojmljivo, da nekdo zavrne tako dobro službo. Takrat sem se odločil za bodibilding.

Katero fakulteto si končal?

Fakulteto za promet v Portorožu.

Bi glede na vse, kar si dosegel v življenju, še tekmoval, bi odprl še en fitnes ...?

Tekmoval gotovo ne bi. Imamdva otroka in si ne morem privoščiti izdatkov, ki jih zahteva tekmovalni bodibilding, da bi tekmoval v lažjih kategorijah in imel manj stroškov, me ne zanima. Lahko bi imel večji fitnes ali kar verigo, a se za to nisem odločil, ker mora imeti človek tudi kaj prostega časa zase. Ob polnem majhnem fitnesu in toliko učencih, ki jim namenjam zelo veliko časa, potrebujem tudi čas zase, za svojo družino in stvari, ki me zanimajo v življenju. Po duši sem motorist, a je motor težko na vrsti. Če ne bi imel družine, bi si čas verjetno razporedil drugače.

Kako pa si razporediš vse obveznosti do fitnesa, strank, družine, IBFF in drugo?

Moj delovnik je dolg 12 ur. Hodim po otroka v šolo in ju peljem na trening nogometa oziroma v glasbeno šolo, nato se vrnem v fitnes, kjer me čakata učenca, potem grem po otroka in ju peljem domov, se spet vrnem v fitnes, ob sobotah in nedeljah pa delam z učenci, ki se pripeljejo k meni iz bolj oddaljenih krajev. Število ur v delovniku mi omogoča, da opravim vse obveznosti. Tudi Grom me vabi, naj pridem pogledat MaxxGYM in opravit kakšen trening, a sem prezaseden. V Ljubljani me čaka motor, pripravljen po naročilu, a sem tako zaseden, da mi ga še ni uspelo prevzeti.

Vidim, da nosiš majico OCC (OrangeCounty Choppers). Kakšen motor si naročil in kateri motorji te zanimajo?

Zanimajo me »custom« motorji, predelani oziroma izdelani po naročilu. Lani so mi naredili po naročilu harleyja davidsona v Ljubljani, pozneje pa so ugotovili, da bi lahko nekaj še izboljšali in predelali, pa so ga znova vzeli v predelavo in zdaj je menda pripravljen. Te dni se ravno odpravljamo na sejem v Celje, pogledat tekmece. Imam pa dva motorja, po meri predelano yamaho in harleyja davidsona, izdelanega po naročilu, ki bi ga lahko pokazal tudi na razstavi motorjev, narejenih po meri, pa tudi za to nimam časa. Si bil kdaj pri njih (op. a., pokažem na majico OCC)? Ne, nisem, spoznal sem jih v Nemčiji, kjer so imeli veliko stojnico na evropskem srečanju harleyjev, kjer so predstavljali svoje motorje. Dogovorili smo se za letos za Daytono, pa to ne bo mogoče in bo počakalo na prihodnje leto. Za en velik, pomemben motoristični dogodek v Evropi ali Ameriki si vsako leto vzamem čas. Drugače moram biti tudi na nekaj bodibilderskih dogodkih, zato je premalo koncev tedna za vse.

Treniraš le posameznike s tekmovalnimi ambicijami ali vse?

Treniram vse, ker živim od tega, z največjim veseljem pa delam s tekmovalci, saj pri doseganju njihovih ciljev in uspeha podoživljam uspeh in občutja s svojih tekmovanj. Pri zmagi ali porazu mojih tekmovalcev je zelo podobno, kot če bi stal na odru sam.

Spremljal sem preobrazbo Sare Rutar, ki je bila res izjemna. Gre pri njej za izjemno genetsko zasnovo, trud ali kombinacijo?

Sara ima slabo genetiko za ta šport, a zelo veliko voljo in željo. Ko so druga dekleta po približno 14 dneh vprašala, ali morajo vsak dan tako jesti, je bila ona tiho, ko so druga dekleta po približno mesecu dni vprašala, ali morajo spet na kolo ali steper, je bila ona tiho. Je dekle, morda eno od stotih ali še več, ki ima potrebno energijo, da prestane ves ta napor. Večina drugih deklet se prej ali slej zlomi zaradi dolgotrajnega napornega treninga, precej enolične prehrane ali obojega. Sarin rezultat je posledica le njene izjemno močne volje. Sposobna je opraviti dve uri aerobne vadbe na dan poleg ure vadbe v fitnesu, pri tem pa ne je skoraj nič kaloričnega, le zelenjavo in nekaj pustega mesa. Druge stranke tega nikakor ne zmorejo.

Ali prihajajo v fitnes predvsem mladi ali je populacija različna?

Prihajajo starejši, mladi, moški, ženske, začetniki, rekreativci in profesionalni športniki. Delam z vsemi, vsakdo pa potrebuje drugačen pristop. Predvsem pa uživam pri delu s tekmovalci. Če je ta še genetsko obdarjen, je to tisto, o čemer sanja vsak trener. Zaslutiš in vidiš, da je mogoče doseči res vrhunski rezultat v svetovnem merilu.

Kaj meniš o ketonski dieti?

Je fantastična za normalnega posameznika, ki želi shujšati brez trpljenja. Malo manj je primerna za bodibilderja, ker med treningom nima občutka napumpanosti, ko mišica med treningom eksplodira, kar se zaradi pomanjkanja ogljikovih hidratov ne zgodi. V bodibildingu je primerna v enem delu priprav ali določenem obdobju leta, sem pa opazil, da se pri posameznikih, ki jim ni do napumpanosti mišic, dobro obnese, ker ni upada sladkorja, občutka lakote, maščobe pa zadovoljijo energijske potrebe. Vedno sta dva tabora glede pomembnosti prehrane in treninga za uspeh v bodibildingu.

Legendarni Vince Gironda je recimo dejal, da je bodibilding 85 odstotkov prehrane, Mike Menzter pa je trdil, da je pravilen trening najpomembnejši dejavnik pri uspehu. Kaj meniš ti?

Mislim, da imajo vsi nekako prav. Poznamo nešteto primerov, ki potrjujejo eno ali drugo trditev. Menim, da je najboljše razmerje za uspeh nekako pol-pol. Lahko pa iz izkušenj s svojimi strankami trdim, da ni enotnega recepta za uspeh. Nekatere stranke so jedle le dvakrat na dan povprečen obrok, pa so bile videti fantastično, v fitnesu so bile telesno izjemno močne. Treniral sem tudi take, ki so podrobno upoštevale priporočila, a se trud, ki so ga vložile v vadbo in prehrano, pri videzu ni pokazal. Lahko, da je bila odločilna vloga posameznikove genetske zasnove ali pa posameznikov psihološki pristop. Ne vem, trdim pa lahko, da nekateri posamezniki z lahkoto ovržejo eno ali drugo teorijo, zato je najbolje, da ne zanemarjamo niti prehrane niti treninga.

Kako se zdaj prehranjuješ in treniraš?

Poskušam trenirati vsako mišico enkrat na teden z lažjim bremenom, da preveč ne obremenjujem okostja. Pomagam si tudi s tehnikami za povečanje intenzivnosti. Pri prehrani se ne zapletam – jem trikrat na dan, zajtrk, kosilo, večerjo. Če mi uspe, vmes popijem kakšen beljakovinski napitek. Konec tedna zaužijem malo več kalorij, ko je vsa družina doma. Dejansko jem veliko manj kot v preteklosti, ko sem resno treniral, in pazim na telesno težo, prevelika me precej ovira pri delu in v življenju.

Na vrhuncu bodibilderske kariere si imel, ko ni bilo tekmovanj, tudi 140 kilogramov.

To je ena od teorij, ki jo tudi sam zagovarjam. Takrat je treba trenirati z velikimi težami, spodbuditi rast novih vlaken in poskušati pridobiti čim več kakovostne mišične mase. Tako se razbremenimo tudi duševno, ker je to čas brez stroge diete. Če dolgoročno vztrajamo z dieto, se bo telo po nekaj letih gotovo uprlo in bomo pregoreli. Tu ne mislim na debelost oziroma mrtvo težo, ampak na kakovostno mišično maso. V praksi to pomeni še vidne trebušne mišice. Vsak dan se srečujem s strankami, ki pravijo, da so v obdobju mase, pa jim zatrjujem, da to ni masa, temveč mrtva teža. Treba je ločiti med kakovostno maso in maso. Dvajset kilogramov mišic ni enako 20 kilogramom telesne teže. Če v zunajtekmovalnem obdobju, recimo v osmih mesecih, odštejemo priprave, in ob predpostavki, da bo nastopil le na enem tekmovanju, bodibilder lahko trenira z večjimi bremeni kot navadno, se bo to na telesu močno poznalo. Če pogledamo največje bodibilderje, kot so bili Nasser el Sonbaty, Dorian Yates, Ronnie Coleman, Jay Cutler in nekateri drugi, lahko opazimo, da izvajajo vaje z velikimi težami. Hitro ugotovimo, da obstaja povezava med močjo in mišično maso. Če z njimi primerjamo Miloša Šarčeva, ki je med profesionalnimi bodibilderji veljal za nekoliko manjšega, a izjemno definiranega, ki je z mano v tem fitnesu (op. a. California fitness) izvajal potisk na ravni klopi z 200 kilogrami na treningu za prsi, si lahko predstavljamo neverjetne teže, ki jih na treningu uporabljajo prej omenjeni masivni, zagrizeni bodibilderji. Zato sem se zgledoval po njih. Za veliko težo potrebujemo veliko kalorij, pa ne mislim na prazne, nekakovostne kalorije, temveč na kakovostno prehrano. Tako sem res dosegel tudi do 140 razmeroma kakovostnih kilogramov, ki sem jih potem izklesal na približno 120 izrezanih, tekmovalnih kilogramov na dan tekme. Razumem tudi tiste, ki trdijo, da ni treba preveč preseči tekmovalne teže, a moramo analizirati tip tekmovalčevega telesa, ali sploh ima genetsko  trukturo in potencial doseči in oblikovati tolikšno mišično maso. Med tekmovalci in bodibilderji, ki jih poznava, se strinjava, da jih ni veliko, mislim predvsem na Dejana in Petra Klančirja, ki je eden najmasivnejših bodibilderjev na območju nekdanje Jugoslavije. Dejan je na potisku s poševne klopi izvajal serije z 200 kilogrami. To se je potem poznalo tudi na odru, ker je imel granitni videz, ki ga dobiš le s treningi z velikimi bremeni. Nisem pa še srečal bodibilderja, ki bi vse leto ohranjal telesno težo blizu tekmovalni, hkrati pa izrazito povečal mišično maso. Mislim, da je od 12 do 16 tednov pripravljalnega obdobja enako napornih zame in Miho Zupana, ki je znan po tem, da je vedno blizu tekmovalni formi. Stroga dieta je stroga dieta in oba enako zelo trpiva mesec dni pred tekmo.

Kako si prenašal tolikšno telesno težo?

Po eni strani si precej utrujen, ker 24 ur živiš s tolikšno mišično maso, po drugi pa imaš neverjeten občutek napumpanosti na treningu. Telo je pokalo po šivih, kar koli sem počel. Po štirih, petih serijah vaj za biceps je bil že čisto poln krvi. Ko si na dieti, tega preprosto ne dosežeš. Seveda je treba vedno pravilno izvajati gibe in telo popolnoma nadzorovati. Če imaš dobro razvito možgansko-mišično povezavo, si manj dovzeten za poškodbe, kot če le »premetavaš« uteži v fitnesu. To je žal ena od značilnosti slovenskih fitnesov.

Kateri je po tvojem mnenju najbolj precenjen dodatek in kateri najbolj podcenjen? Kaj je tržno prenapihnjeno in kaj velikokrat prezremo?

Ne bom trdil, da je moje mnenje edino pravilno, a menim, da je najbolj precenjen whey oziroma sirotkine beljakovine, ker ga dejansko potrebujemo le po treningu, mnogi pa ga dodajajo vsem obrokom in med njimi, mešajo s skuto in maščobami, kar po mojem mnenju ni treba. Najbolj prezrt dodatek je stari, dobri, zanesljivi kreatin, ker mnogi še vedno mislijo, da v mišici le veže vodo, kar ni res. Zelo malo je koristnejših dodatkov za športnika od kreatina. Drugače pa na splošno zelo zagovarjam uporabo dodatkov.

Kaj svetuješ samovšečnim mladeničem, ki nekaj mesecev intenzivno trenirajo in te povprašajo po anabolikih, da bi se laže in čim hitreje pokazali na plaži?

To se dogaja vsak dan. Vedno ponavljam, da o tem ni smiselno razmišljati, najprej že zaradi cilja. Za videz za plažo ne potrebuješ anabolikov. Preden sploh začneš razmišljati o tem, je treba doseči ali vsaj priti blizu svojemu naravnemu vrhuncu, ko ni več mogoče napredovati po naravni poti. Razumem neučakanost, a tudi vem, kdaj ni več mogoče napredovati. Za kaj takega je potrebnih več let predanega, stalnega in pravilnega treninga, zadostnega počitka in ustrezne prehrane. Takih posameznikov je izjemno malo. Načelno anabolikom nasprotujem.

V zadnjem desetletju smo priča izjemnim telesnim meram v profesionalnem bodibildingu. Začelo se je z Marcusom Ruhlom in Jeanom Pierrom Fuxom, potem pa ušlo nadzoru. Spominjam se Ronnieja Colemana, ko je postal Mr. Olympia, potem pa je neverjetno zrasel, se razširil v letu ali dveh in je po mojem mnenju izgubil telesno podobo, ki ga je ločila od preostalih vrhunskih bodibilderjev, postal je »freak«. Kaj meniš o tem?

Razlog je politika IFBB, ki odloča, kakšna forma bo zmagovalna. Tekmovalci se trudijo to doseči, ker so za to nagrajeni, preostali svet pa to posnema, ker je to vrh bodibilderskega dosežka. Če se spremeni politika IFBB, se spremeni vse. Ko je na tekmovanju za naslov Mr. Olympia zmagal Dexter Jackson, je že kazalo, da se bo politika IFBB spremenila, a se ni. Ne vem, ali taki bodibilderji privabljajo denar pokroviteljev, ker je v ozadju vedno denar, politika pa je denar. Dokler bo politika podpirala tak razvoj, ne bo sprememb. Zame je bil bodibilding veliko lepši, ko so zmagovali Lee Haney, Dorian Yates, sem spadajo tudi prvi naslovi Mr. Olympia Ronnieja Colemana. Zdaj pa občasno vidimo zmagovalne bodibilderje, ki nimajo nič skupnega s simetrijo.

Ustanovil si IBFF – mednarodno bodibilding in fitnes zvezo. Od kod zamisel za novo zvezo, kako je nastala, zakaj?

Začelo se je z ustanovitvijo zveze IBFA, ki jo vodi Biagio Filizola iz Italije. Gospod Filizola je že starejši, kar vpliva na njegovo zmožnost vodenja zveze. Nekajkrat se je zgodilo, da so po tekmi priredili rezultate, se vnaprej dogovorili za zmage, kljub slabi formi, in podobno. Sem ena vodilnih oseb v zvezi IBFA, zato so mi člani namignili, da bo treba nekaj storiti in zamenjati koga v vodstvu, tudi Biagia. Ker je organizacija registrirana v Italiji, ga zunaj Italije ni bilo mogoče zlahka zamenjati. Vodilne članice zveze IBFA Italija, Francija in vse države nekdanje Jugoslavije so se odločile ustanoviti zvezo, ki je registrirana drugje. Odločili smo se za Slovenijo, jaz pa sem postal predsednik. Nikoli nisem nameraval ustanoviti nove zveze, Biagiu sem vedno stal ob strani, od ustanovitve leta 1999, nekaj prvenstev je bilo zelo dobro organiziranih tudi v Sloveniji, morali pa smo nekaj spremeniti. To se nam je zdela najprimernejša rešitev. Zveza je sestavljena iz nekdanjih in aktivnih športnikov, fitneserjev in fitneserk ter bodibilderjev, med nami ni pokroviteljev, politikov in drugih, ki neposredno ne spadajo v šport. Tudi sodniki so nekdanji in aktivni tekmovalci, ti še posebno občutijo razliko med nami in drugimi zvezami. Zveza ima vsako leto več držav članic in se izjemno hitro širimo.

Koliko časa ti vzame organizacija svetovnega prvenstva v Kopru?

Reciva, da tekmovalec izgubi zelo veliko energije, časa, denarja in živcev, da se pripravi na tekmovanje, iz izkušenj vem, koliko. Organizacija svetovnega prvenstva ti vzame še precej več – spopadam se z nešteto ovirami v državi in še nešteto zunaj nje. Moje težave niso več lokalne, temveč mednarodne. Na koncu odgovarjam sam, ker sem podpisan na dokumentih. Zato je to velikanski stres. Vsako leto znova si zatrdim, da je zadnjič, potem pa kmalu že razmišljam, kako bi organizacijo še izboljšali prihodnje leto.

Načrti za prihodnost?

IBFF se širi na druge celine – v Azijo, Južno Ameriko, Severno Ameriko ... Če nam bo to uspelo letos ali v nekaj letih, lahko postanemo za zvezo IFBB druga največja svetovna zveza. Glede števila tekmovalcev in držav na tekmovanju smo že presegli številne zveze z daljšo tradicijo, tako da sem optimist glede razvoja zveze IBFF. Kdor nima dobrih namenov, nas ne zanima. Naš sloves med tekmovalci, ki so izredno pozitivni glede organizacije, sojenja, kakovosti, je dober, zato se bo naša zgodba o uspehu nadaljevala.  Dobivam zahvalna pisma in spodbude, zato sem prepričan o pravilni smeri naše zveze. IBFF je prednost tudi za slovenske tekmovalce, ker ni dolgih potovanj, svetovno prvenstvo je organizirano v Kopru, naši tekmovalci niso oškodovani pri sojenju, kot se velikokrat dogaja v drugih zvezah. Ne mislim le na svoje tekmovalce, temveč nasploh na slovenske. Kot trener imam tudi ekipo tekmovalcev, ki jih pripravljam in se bomo udeleževali različnih tekmovanj, ne le IBFF. Izbiram tekmovanja, ki sovpadajo s prvenstvom IBFF, tako da je tekmovalec pripravljen za več tekem in le vzdržuje kondicijo med njimi, popravimo le nekatere podrobnosti v pripravah.

Vas Mestna občina Koper podpira?

Zelo, brez njih ne bi bilo prvenstva. Omeniti moram tudi glavna pokrovitelja The Nutrition in Maxximum, ki si v Sloveniji zaslužita poseben status, ker zavestno sodelujeta pri celotnem procesu in izboljšujeta kakovost tekmovanja. Drugih pomembnih pokroviteljev je zelo malo. Seveda je Mestna občina Koper prva. Če bi izstopila iz organizacije, bi bilo konec. Pri tem se opiram na svojo prepoznavnost, vsi me poznajo in vedo, kaj počnem. Dobro se razumem z županom in tudi vsemi prejšnjimi župani. Da vse poteka, kot je treba, se moram zahvaliti prav Mestni občini Koper. V loveniji veliko podjetij živi od fitnesa, športne prehrane, športne opreme. Če vsa ta podjetja ne zmorejo vrniti nekoliko kapitala tistim, ki našo industrijo poganjajo, je to zelo žalostno. Zelo sem žalosten, kadar na nogometni tekmi Olimpija–Maribor vidim na primer reklamo Techno-Gyma. Res je, nogomet je na televiziji, a v bistvu kot pokrovitelj podpirajo nekoga, ki nima veliko skupnega s tistim, ki kupuje tvoje naprave, ki trenira na njih, ustvarja finančni tok, ki omogoča posodobitev in nakup novih naprav in z nakupom tvojih izdelkov omogoča preživetje. Na naši tekmi jih ni bilo niti enkrat. Primerjam lahko Italijo in Slovenijo. Tam so lastniki teh podjetij nekdanji bodibilderji tekmovalci – na primer Panatta, večji pokrovitelj, je nekdanji tekmovalec. Mislim, da pri nas ni nikogar razen Gašperja Groma, ki je tekmoval in je poslovnež. Drugi poslovneži ne razmišljajo enako. Predstavljaj si deset Gašperjev, enega za prehrano, enega za naprave, enega za spinning kolesa idr., imeli bi več tekem, višjo raven tekmovanja, še boljšo organizacijo ipd. Tako pa eno, največ dve tekmi na leto.

Bo letošnja junijska tekma enkratni dogodek ali bo postala tradicionalna?

Želeli smo zapolniti spomladansko tekmovalno obdobje, ko žal nimamo tekmovanja, nismo pa še finančno tako močni, da bi organizirali tekmovanje v vseh kategorijah, kot to počnemo jeseni. V tem času svoje tekmovalce pripravljam za mednarodno tekmovanje v Tarantu v Italiji, zato sem želel popestriti bodibilderski urnik tudi s slovensko spomladansko tekmo, ki bo na odprtem, brez vstopnic, zato bomo imeli le dve kategoriji, fitnes in model, kamor se uvršča večina tekmovalcev in tekmovalk pri nas. To je res dobra priložnost za slovenski bodibilding in fitnes, upam, da bo kdo organiziral spomladansko tekmo in tako popestril dogajanje – tekme so v Bihaču, Avstriji, Italiji, zakaj tudi mi ne bi organizirali svoje.

Med tvojimi športnimi dosežki sem opazil, da si nastopal tudi v parih, kar je redkost. Kako se je to zgodilo in s kom si nastopal v paru?

Ta kategorija se mi je vedno zdela zanimiva, čeprav se občinstvo nanjo odziva različno. Nastopi v paru so bili naključje. Treniral sem Andrejo Semolič in Evo Pogačnik. Obe sta bili vedno vrhunsko  ripravljeni in ta kategorija je pomenila dodatno visoko uvrstitev. Ko smo kombinirali par, Dejan telesno ni bil primeren za par, tako sem ostal jaz. Ta kategorija mi nikoli ni bila všeč. Kako sploh ocenjevati par? Kaj, če je moški dobro pripravljen in ženska slabo ali nasprotno? Kaj ocenjevati – njihovo soskladje, kemijo? Nekako mi ni všeč. Kljub vsemu smo Eva, Andreja, Dejan in jaz tekmovali vsak v dveh kategorijah in še skupaj v parih. V prtljažniku pa smo domov pripeljali goro pokalov (smeh).

Duško, želim ti še veliko uspeha v prihodnosti in hvala za tako izčrpne odgovore.

Hvala za povabilo in pozdrav vsem bralkam in bralcem vaše in naše revije.


 
Maxx Burner