Včasih me kakšna misel naskoči kot, tako si predstavljam, bi me naskočila
mladega mesa željna stara mama; neslišno se mi priplazi za hrbet, se pri tem
pritajeno in opolzko hihita, potem pa v enem ali dveh korakih skoči pred moje
nič hudega sluteče oči, se z enim samim veščim gibom razgali in hopla... Preden
se zavem, kaj se dogaja, je že prepozno.
O vzrokih, zakaj bi kaj takega storila starejša občanka raje ne bi pisal. Tudi
razmišljal ne. Sem pa že razmišljal, zakaj to počno misli... in prišel (z nekaj
pomoči, zahvala Freudu&Co.) tudi do zaključka. Takole med mani in na
kratko: Misli, še posebej nepričakovane, nenadne, so navadna izdajalska,
zahrbtna zalega. Za postrelit, če hočete. So pa seveda tudi nekaj, brez česar bi
bilo naše življenje precej pusto. Moški del bralcev sedaj verjetno že dobiva
določene asociacije o nasprotnem spolu (in si hkrti laže, da nasprotni spol
nima teh miselnih prebliskov), zato bom raje pogasil, preden se bo do konca
razvnelo. Ergo: Če smo odprti za nova spoznanja o sebi in okolici, nam
nasprotni spol in miselna zalega (tudi in predvsem tista nepričakovana) lahko
pri tem zelo koristita. Vsekakor več, kot si v trenutku požara lahko mislimo.
Ja, ja.
Nekatere teh misli pridejo, se zasidrajo in nas nato grizljajo, skratka delajo
vse, kar se pač za misli spodobi, nekatere pa se samo pojavijo, na hitro nekaj
zmomljajo, in potem zopet izginejo iz našega življenja. Misli, khm, za eno noč,
bi lahko rekel. Ali pa za eno uro, eno minuto, za dvakrat na teden... saj
razumete. In sedaj še vzrok tega pisanja: Ena takih mimobežnic me je obiskala
včeraj... že drugič v zadnjih dveh tednih. Zgodilo pa se je v Baumaxu v BTCju
med iskanjem cementa za mojo novo kopalnico.
Preden povem, kakšna misel se je porodila v mojih prevelikih in/ali prepraznih
možganih, pa še nekaj, kar ni zraslo na moji gredici: Vsaka misel, vsako
dejanje pove nekaj o dotičnem subjektu. Trditev se mi sicer zdi precej ostra, a
ker nisem psiholog, še več, moje teoretično znanje je na tem področju precej
omejeno, lahko tej trditvi, z določeno mero nepoznavalske skeptičnosti, le
prikimam in se opomnim, da bi bilo morda fino, da ne rečem kar koristno, če bi
v prihodnosti glede znanja s področja psihologije kaj ukrenil ali pa, preprosto
in učinkovito, kar prenehal klatiti neumnosti in se vtikati tja, kamor ne
sodim. No, še vedno pa lahko postanem samooklicani novinar, ne?
In sedaj vseeno nekaj v podporo upravičenosti mojega kimanja: Sedim v avtu in
se nahajam nekje med točko A in točko B, ki sta poljubni mesti v, recimo,
Sloveniji. Ker nisem razpoložen za poslušanje informacij o damskih vložkih,
energijskih pijačah ter, oprostite besedi, zjebanem pravnem sistemu, ki omogoča
prostost najnizkotnejšim izmečkom naše družbe – (večkratnim) morilcem, radio,
bog ga poplačaj, molči. Vozim in vozim, ujet v lastne misli in, če imam srečo,
ne tudi v pločevinasto kačo drugače imenovano za znoret gost promet, naenkrat
pa se zavem nekega neblagodejnega, motečega zvoka, za katerega najprej mislim,
da je izpušna cev mojega avtomobila, ki je storila žalostni konec, potem pa
nenavdušeno ugotovim, da zvok prihaja iz mojega grla oz., če to lahko tako
imenujem, da prepevam. Začetno počutje, ki bi ga verjetno lahko primerjal s
počutjem v puhaste roza copatke obutega bizona, ki se je nenadejano znašel na
odru sredi predstave Labodjega jezera in hkrati zaprepadeno ugotovil, da si je
pozabil zdepilirati noge, kmalu izpodrine analitični duhec, mali racionalnež,
otrok z očali s centimeter debelimi lečami. Njegove ugotovitve, ob katerih bi –
ob primerno polnem nosu belega bolivijskega spodbujevalca – zaploskal še Freud:
Če v trenutku streznitve krulim I'll sleep when I'm dead skupine Bon Jovi,
potem obstaja velika verjetnost, da sem utrujen a se kljub temu peljem na
kakšen obvezen žur ali poslovni sestanek. Podobno, če rjovim Die, die, die my
darling od Metallice, si to skoraj zagotovo, a ne ravno dobesedno, tudi želim
(verjeten vzrok: my darling mi je – profesionalno = žensko – scefrala živčke).
Mansonova I don't like the drugs but the drugs like me neizpodbitno izpričuje
navdušenje nad življenjem, veselo razpoloženje, pričakovanje itd. medtem, ko v
primeru, da jodlam Na na na na naše EuroShit Karmen, zaradi lastne in varnosti
ostalih udeležencev v prometu, nikakor ne bi smel sedeti za volanom. Samo tole
bom dodal: Moja kri, roko na srce, ne bi bila primerna za transfuzijo.
Kazno je torej, da imajo lahko – ne vem, če sta to primerna pridevnika –
nezavedna dejanja in nepričakovane, nenadne misli nek skrit pomen, izdajajo
stanje telesa in duha, v njih se zrcalijo neke globje misli, občutki in kar je
podobne navlake. Potemtakem ni čudno, da sem se včeraj med čakanjem v vrsti
pred blagajno v Baumaxu vprašal: Zakaj? Zakaj, pri tristo pobritih heavy
metalcih? Z a k a j?
Jasno, da sedaj že poznam odgovor. Če ga ne bi, bi vi prebirali kakšen koristen
članek, jaz pa bi si še vedno vrtal po nosu in zamišljeno frcal naokrog tiste
lepljive kroglice, ki se jih tako fino oblikuje iz koščkov ravno prav
posušenega smrklja. In tole kar moram priznati: Odgovor je zelo preprost.
Približno tako preprost kot vprašanje, kar iz tiste začetne misli, zajedalca,
zahrbtenega vohuna nikakor nisem pričakoval. Jada, jada, jada.... Misel je
bila: GOSPODARJI PRSTANOV. Dogajanje, ki jo je spodbudilo, pa sledeče:
Tavam po Baumaxu in, kot že rečeno, iščem cement. Očitno zelo dragocena roba,
skrita pred preprostimi kupci z razbitimi kopalnicami. Poiščem torej prodajalca
– in ko to napišem vso zadevo prav perverzno poenostavim, saj temu dejanju
pritiče najmanj beseda podvig, če ne kar krvavo, vseh časti vredno dejanje – in
ga milo poprosim, naj me povede v skrite predele trgovine, kjer hranijo
vrednejše, na svetlobo občutljive avtorsko zaščitene artikle. Prodajalec,
kakšnih 20 let star nadebudni mladenič, me premeri od nog do glave, dvakrat, se
zasuka in stopi, jaz za njim, do visokih kupov stiropora stoječih ob bližnji
steni ter jih začne prekladati kot Konan barbar skale. Primere s Konanom mu
zaradi lastne občutljive narave seveda ne omenim, saj bi se zavoljo svoje ne ravno
atletske postave znal počutiti kot predmet zasmehovanja. Vendar glej: Razvito
telo niti slučajno ni tako impresivno kot obvladanje nadnaravnega. V nekaj
trenutkih rdečesrajčnik izpod kupa stiropora pričara vreče s pravim cementom,
sicer prav nemarno zasvinjane in na nekaj mestih preluknjane... a kaj je to
proti možnosti neobstoja, vas vprašam? Iskreno se mu zahvalim ob čemer me, glej
ga, vpraša, če mi lahko še kako pomaga. Jasno mi dobrosrčnost ne dopusti, da bi
mu dovolil, da mi vreče naloži v voziček (prekletstvo fizioterapevtskega
vedenja) zato se mu še enkrat zahvalim in se lastnoročno lotim dela. Naložim
torej tistih 150 kg cementa in že razmišlam, kako najhitreje priti iz soparne
luknje, ozrem se levo, desno, se zasukam in... tam, dva metra stran, stoji moj
prodajalec in me opazuje. Še več, nedvomno ima nekaj za bregom. Nekaj sekund se
takole gledava, on z nečem za bregom, jaz s praznino v glavi in prepoteno
majico, in v trenutku, ko bi moral nekdo od naju nekaj reči ali pa bi se morala
obrniti vsak na svojo stran in se nikoli več videti ali slišati drug za
drugega, on, Konan, odmakne breg: »Vas... eee... te... lahko nekaj vprašam?«
»Vprašaj,« odvrnem hladen kot nuna med nastopom Chippendales-ov.
Pob malce menca, potem kaže z rokama nekam proti meni, se plašno, kot Kanadčan
pred ovco, nasmehne in končno izdavi: »Kako ti to uspe?«
UUUUUUUU, kaj pa?, pomislim.
»UUUUUUUU, kaj pa?« vprašam.
»Ohranit vso to maso,« spet dela neke spiritualne gibe z rokami v moji smeri.
Nato se razgovori: »Veš, verjetno se ne vidi, samo tudi jaz hodim na fitnes. Že
dve leti.« Kot dokaz celo zaviha rokav in napne nekaj majhnega in nerazvitega.
Ker molčim, kot se spodobi, nadaljuje: »Saj dobim gor, potem pa vse izgubim.«
Aha.
»Jem veliko...«
Aha.
»...treniram štirikrat na teden, saj veš, intenzivno...«
Aha.
»...enkrat sem probal že... kako se že reče... metan...«
Aha.
»...pa ni bilo skoraj nič. Malo bolj sem bil zategnjen...«
Aha.
»Imaš kakšen nasvet?«
Pretehtaval sem več možnosti: Naj se zasukam, odidem in se delam, da sem vse
skupaj samo haluciniral, naj kar takoj znorim in se na tak način odrešim muk,
naj...
Vprašam: »Kaj pa ješ?«
»Uh, saj veš, testenine, zelenjavo, jajca... približno trikrat na dan... saj to
ni problem. To poznam...«
»Kako pa treniraš?«
»Tudi to je v redu, mi je trener na fitnesu napisal program...«
In tu nekje, morda nekoliko pred tem ali pa nekoliko za tem, se je pojavil
tisti trenutek, ko se je en del mojih možganov odločil, da gre na gosti sok,
drugi del pa se je zleknil po lobanjskem dnu in si v stilu H. Bogarta
zabrundal: GOSPODARJI PRSTANOV.
To je bil torej drugi in zadnji (do sedaj) primer pojava gospodarjev. Nekaj (še
enkrat) razčistimo: V nobenem primeru se misel ni zasidrala, samo zdrvela je
mimo, kot bi jo podil trop podivjanih kamel. Še posebej v prvem primeru...
Zgodilo se je na stadionu, kjer treniram. Utežarna je tam razdeljena na dva
dela, ki sta prostorsko (60m tekališča) ločena; v prvem delu so samo proste
uteži, klopi, dva podija in precej velika Smithova mašina, v drugem trenažerji,
na katerih so verjetno trenirali že v starem Rimu. Med temi zarjavelimi kupi
železja pa stojijo tudi tri povsem nove Techno Gym naprave in na eni od teh sem
pred približno dvema tednoma želel zaključiti trening nog. A ko sem prišepal do
utežarne B, kot jo je ljubkovalno poimenovala uprava stadiona, sem nemudoma
postal priča nepopisno klavrnem prizoru: kondicijskemu treningu nekega
nogometnega kluba.
Fantje – športniki, bodoče zvezde, junaki, up in ponos slovenskega nogometa in
športa nasploh, resnični heroji, ki jim ni para, garači do onemoglosti,
vzorniki in takorekoč nadljudje – so bili, po videzu sodeč, naključno
razporejeni po prostoru, en par na napravo, kar je izgledalo tako, da se je
polovica para s komolcem naslanjala na okvir naprave, si z roko podpirala glavo
in obenem drugi polovici, ki je na kakršenkoli način mešala zrak z dvema do
tremi ploščicami, vzklikala vzpodbudne besede v smislu 'Ej stari, a si vidu
včeri v Asu uno blond pičko k so se ji vidle tangice?' na kar je druga
polovica, ki je medtem nedvomno uporabljala vsaj 16% mišičnih vlaken, v navalu
motivacije, delovnega elana in visoke koncentracije navdušeno prikimala in kot
Scooby Doo zavila 'Huuuuuuuda prasiiiiiica!'. Pa naj še kdo reče, da med
športniki ni genijev!
Med vsem tem prelivanjem krvavega znoja pa je trener oz. kdorkoli je starejši
možakar s porumenelimi brki, pivskim trebuhom, črno trenirko z belimi
navpičnimi črtami in plastičnimi natikači že bil, zdolgočaseno, kot Einstein
pred kvadratno enačbo, slonel na betonskem stebru, vsake toliko časa kaj
zatulil in pihnil v piščalko, ki je oddala izrazito komunističen zvok, kar je
med nogometaši izzvalo obilo negodovanja in vsesplošno potrtost, je pa zaradi
tega piska prišlo, hvala Bogu (in s tem ne mislim trenerja), celo do nekaj
premikanja, menjave naprav, kar je bil verjetno poglavitni cilj treninga.
Pavlov bi si obliznil prste.
Moje oči so torej možganom poslale informacije, in prva misel, ki so jo bili po
dojetju situacije sposobni sproducirati – vzporedno s presunljivim javkom – je
bila, jp, GOSPODARJI PRSTANOV!...
-------------------------------------------------
Včeraj zvečer sem storil , za moje pojme, veliko krivico – preklel sem
Tolkiena, prstane, gospodarje, Froda, Gandalfa, hobite in vse zahojene jezdece
s Krpanom na čelu. Ker sem bil ravno v elementu, sem preklel tudi kopalnico,
telefon in pa vezalke, ki so se mi zopet strgale, vzdržal pa sem se pri politih
proteinih in, stežka, nastajajoči pleši.
Nekaj pred tem sem se zleknil v posteljo in bil odločen dognati, zakaj ravno
'gospodarji prstanov'. Zakaj ne npr. 'majski hrošč' ali pa 'čistilci hlevov'.
Ležal sem na hrbtu in razmišljal...
ležal na boku in razmišljal...
na trebuhu nisem ležal, ker mi ne paše...
potem sem zopet vstal in si v kuhinji naredil proteinski miks, sedel za mizo in
razmišljal, začenjal počasi preklinjati in še vedno razmišljal, vstal izza
mize, polil proteine in sklenil, da imam razmišljanja dovolj in da si lahko
gospodarji svoje prstane nekam vtaknejo... vse to v desetih minutah... potem pa
sem naenkrat doživel preblisk, dobil odrešilno asociacijo. Zadeve so padle na
svoje mesto, človek bi rekel, kot palček na Sneguljčico. Oddahnil sem si, si
zmešal nove proteine in se izdatno opravičil vsem zgoraj neupravičeno prekletim
(razen, logično, kopalnici in vezalkam).
Sedaj bi vam lahko povedal o konkretni asociaciji, ki me je odrešila muk... pa
vam ne bom. Razlog za to se skriva v – v nekaterih primerih praktični in
primerni, v drugih pa zavajujoči in neprimerni – sposobnosti človeškega uma,
namreč sposobnosti posploševanja. Ker menim, da bi si mojo konkretno asociacijo
lahko napačno razlagali, vsekakor bi v njej našli luknje, na katere bi bil
lahko ponosen vsak, ki se spozna na, hja, luknje, dobili bi napačno predstavo
in zgrešili nauk zgodbe, bom raje podal kar lastno, razširjeno, rafinirano in
destilirano interpretacijo... v drugem delu.
|
