Je naslov vzbudil vaše zanimanje? Potem se najbrž uvrščate med tiste, ki se težko odpovejo slaščicam, obenem pa želijo vzdrževati oz. izgubiti svoje kilograme. Okusna kot sladkor, a brez kalorij in hkrati varna za uporabo? Je to sploh možno?


Rojstvo

Sukraloza je kristalen prah bele barve, topen v vodi in v primerjavi s sladkorjem kar 600-krat bolj sladek. Kljub temu, da njena uporaba pri nas in nasplošno v Evropi ni tako množično razširjena kot v državah preko luže (v EU je registrirana šele od leta 2004), lahko o njej vedno večkrat slišimo kot o najboljši izbiri med sladili, ki so dostopna na trgu.

Odkritje sukraloze je povezano z naključjem, ki je pri rojstvih takih in drugačnih substanc tudi sicer nemalokrat prisotno. Leta 1976 je britansko sladkorno podjetje Tate & Lyle v sodelovanju z znanstveniki iz King's College London opravljalo poizkuse s kloriranim sladkorjem, kjer je prišlo do simpatičnega nesporazuma med prof. Lesliejem Houghom in njegovim pomočnikom, tujim študentom Shashikantom Phadnisom. Phadnis je pri upoštevanju navodil prof. Hougha v zvezi s praškom, ki je pri poskusu nastal, besedo preizkusiti (= to test) zamenjal z besedo okusiti (= to taste), kar je tudi dobesedno storil – okusil je prah in ugotovil, da je izjemno sladek. Od tod do »bestsellerja« med sladili je bilo samo še vprašanje časa. In res, v roku enega leta so strokovnjaki izpopolnili formulo in sukraloza je začela svoj veliki pohod v svetu. Sukraloza se danes prodaja pod tržnim imenom Splenda ter je prisotna v več kot 3500 različnih izdelkih.


Narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor?

Sukraloza je derivat sukroze (= namizni sladkor), katere molekuli v posebnem postopku nadomestijo tri hidroksilne skupine s tremi atomi klora. Skrajšano ime sukraloza prihaja iz kemijskega imena triklorogalaktosukroza. Je stabilna v vodni raztopini ter zelo odporna na visok ali nizek pH ter vročino (na slednjo celo bolj kot sladkor). Pri uporabi v kuhinji zaradi segrevanja ne razpade, pri čemer se razlikuje od na vročino zelo občutljivega aspartama. Je praktično brez kalorične vrednosti in ne pušča neprijetnega priokusa, ki je skorajda stalnica pri uživanju drugih umetnih sladil. V resnici je njen okus zelo podoben sladkorju, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov njene popularnosti.

Sukralozo kot umetno sladilo je prva odobrila Kanada leta 1991, medtem ko jo je FDA (US Food and Drug Administration) odobrila šele leta 1998. Pravice za razvoj sukraloze je odkupil gigant Johnson & Johnson, ki je ustanovil hčerinsko podjetje McNeil Nutritionals ter leta 2000 ekskluzivno pričel s prodajo izdelka Splenda. Evropska Unija je dala sukralozi zeleno luč šele leta 2004, do leta 2006 pa je bila dovoljena v več kot 60 državah po svetu.


Vojna med konkurenti

Slavni slogan pri oglaševanju Splende »Made from sugar, tastes like sugar« (narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor) je vznejevoljil tako proizvajalce ostalih umetnih sladil kot tudi sladkorne zveze različnih držav.

Podjetje Merisant, oče sladil Equal in NutraSweet (aspartam) je doseglo prepoved uporabe slogana pri marketingu Splende, češ da je zavajajoč za potrošnike zaradi napeljevanja na misel, da je sukraloza naravno sladilo, nekakšen sladkor brez kalorij. Vedeti je treba, da je sukraloza tako kot aspartam, ciklamat, saharin, ... prav tako umetno sladilo, ki resda izvira iz molekule sladkorja, a je vendarle pridobljeno v laboratoriju. Poanta tožbe ni bila v dokazovanju (ne)varnosti uporabe, temveč v zavajanju kupcev. Z drugimi besedami – aspartamskemu kralju Merisant je McNeil Nutritionals s svojim, glede na sodbo očitno zavajajočim sloganom zmanjševalo prodajo umetnih sladil na osnovi aspartama.

Splendo toži tudi sladkorna zveza Amerike, ki pravtako trdi, da je slogan zavajajoč ter da Splenda NI sladkor in da NI naravna, pri čemer v isti sapi dodaja, da je sladkor kot naravna snov »že 2000 let varno uporabljan«. Hmmm ... Splenda vrača tožbo z navedbami, da gre za zlobno, umazano kampanjo proizvajalcev sladkorja proti njenim izdelkom z namenom pospešiti prodajo sladkorja.


Je sukraloza toksična?

Iz ust nasprotnikov sukraloze lahko najpogosteje slišimo trditev, da je sukraloza strupena, kar večinoma podkrepijo z dejstvom, da je zgradba njene molekule rezultat kemijskega procesa v laboratoriju, ne pa z navedbami konkretnih študij, ki bi to dokazovale. Nasprotno, študij, ki bi neizpodbitno dokazovale toksičnost sukraloze, ni moč najti. Ustavimo se še pri samem terminu toksičnost. Vedeti morate, da ni vse, kar je umetno pridobljeno, a priori toksično, tako kot tudi vse naravne snovi niso same po sebi nestrupene (spomnite se samo volčje češnje, nekaterih vrst gob, ...). Prav tako je potrebno upoštevati toksičnost pri določenem odmerku, ne pa potencialen toksični učinek pripisovati snovi kot taki. Tako kot je kuhinjska sol pri določenem odmerku človeškemu telesu nujno potrebna, je pri večjih količinah škodljiva, pa vendar to ne vodi (oz. ne bi smelo voditi) do splošnega zaključka, da je sol strupena.


Sprejemljiv dnevni odmerek (ADI)

ADI (acceptable daily intake) je tista količina določenega prehranskega aditiva, ki jo lahko posameznik zaužije brez znatnega tveganja za zdravje. Koncept sprejemljivega dnevnega odmerka je že leta 1957 prvič predstavila organizacija JECFA Joint FAO/WHO (Food and Agriculture Organization/World Health Organization) Expert Committee on Food Additives, kasneje pa so sistem posvojili tudi številni drugi komiteji in organizacije, med drugim tudi FDA.