Članek je nadaljevanje prejšnjega iz serije Gibalni sistem.
Hipertrofija mišičnih vlaken
Povečevanje prečnega preseka mišičnih vlaken se imenuje hipertrofija.
Hipertrofija nastane na račun povečevanja velikosti in števila miofibril.
Velikost oz. površina se poveča z dodajanjem aktinskih in miozinskih filamentov
na periferijo miofibril, število pa se poveča z mehaničnim cepljenjem miofibril
ob močnih kontrakcijah. Cepitev je možna šele, ko miofibrile dosežejo neko
kritično velikost in moč (3).
Hipertrofično povečanje preseka mišičnih vlaken povzroči
relativno znižanje volumske gostote mitohondrijev (manj mitohondrijev na enoto
volumna m. vlakna) in proporcionalno povečanje volumske gostote
sarkoplazmatskega retikuluma in T-tubulov. Proporcionalno povečanje volumske
gostote sarkoplazmatskega retikuluma in T-tubulov zagotavlja ohranitev časovnih
parametrov kontrakcije (3).
Hiperplazija mišičnih vlaken
Povečevanje števila mišičnih vlaken se imenuje hiperplazija. Medtem ko so znanstveniki
dokazali, da je hiperplazija možna pri nekaterih živalih pa za človeka na
splošno velja, da se prečni presek mišice lahko poveča le na račun hipertrofije
mišičnih vlaken in da hiperplazija ni možna (3).
Spremembe v delovanju živčnega sistema
Spremembe v delovanju živčnega sistema si bomo ogledali v kontekstu treninga
moči in hitrosti, saj so za napredovanje v moči in hitrosti te prilagoditve
enako pomembne kot prilagoditve mišičnega sistema.
Kot navaja Moritani (2), so Hakkinen in sod. leta 1981 dokazali, da je po 16
tednih treninga za moč (subjekti raziskave niso bili predhodno trenirani)
prišlo do povečanja moči, in sicer se je prvih 8 tednov moč povečevala predvsem
zaradi prilagoditev živčnega sistema ob minimalni mišični hipertrofiji, nadaljnjih 8
tednov pa predvsem zaradi hipertrofije. Slika 5 prikazuje graf doprinosa živčne
in mišične komponente k pridobivanju moči v odvisnosti od časa.
Moritani (2) tudi navaja rezultate podobne raziskave, ki je
bila opravljena na vrhunskih atletih. Ta raziskava je pokazala, da živčne in
mišične prilagoditve pri vrhunskih športnikih, ki konstantno trenirajo z
utežmi, med najbolj intenzivnimi treningi potekajo istočasno, da pa v obdobju
počitka oz. med dolgotrajnejšim obdobjem neintenzivnega treninga pride do
izgubljanja moči, in sicer predvsem na račun znižanja maksimalnega IEMG (živčni
sistem).
Prilagoditve živčnega sistema na trening moči in hitrosti so (1,2):
1) Sinhronizacija motoričnih enot
Zaradi treninga hitrosti in moči pride do sinhronizacije delovanja motoričnih
enot t.j., naenkrat je lahko aktivirano večje število motoričnih enot.
2) Manjša koaktivacija agonist-antagonist
Koaktivacija pomeni istočasno delovanje agonistov in
antagonistov pri določenem gibu. Ta pojav negativno vpliva na moč, saj morajo
agonisti poleg zunanjega bremena (npr. uteži) premagovati še silo, ki jo
proizvajajo antagonisti. Z rednim treningom se koaktivacija agonist-antagonist
zmanjšuje.
3) Izboljšanje medmišične koordinacije
Reden, intenziven trening izboljšuje koordinacijo med mišicami pri izvajanju
določenega giba, kar v končni fazi pripelje do boljšega rezultata.
4) Povečana frekvenca proženja akcijskih potencialov
Intenziven, anaeroben trening lahko poveča frekvenco proženja akcijskih
potencialov, kar vpliva na sposobnost generiranja večje sile v mišici. Prav
tako pride tudi do učinkovitejše aktivacije na področju motorične ploščice.
5) Zmanjšana refleksna inhibicija
Trening lahko zmanjša sposobnost Golgijevega kitnega organa za inhibicijo
motoričnih nevronov, ko je mišica izpostavljena povečani obremenitvi.
6) Učinkovitejša rekrutacija motoričnih enot
Prilagoditve gibalnega sistema na reden trening so številne in izredno
kompleksne, zato naj pričujoči članek služi le kot bežen pregled
najznačilnejših. Več podrobnosti lahko najdete v spodaj napisani literaturi
(odlična osnova), literaturi iz prejšnjega dela in novejših publikacijah, kjer
so predstavljena najnovejša odkritja s področja športne fiziologije, treniranja
itd.
Literatura:
1. Enoka RM. Neuromechanical basis of kinesiology. 2nd ed. Champaign: Human
cinetics, 1994.
2. Moritani T. Time course of adaptations during strength and power training.
In: Komi I, Paavo V. Strength and power in sport. Oxford: Blackwell science
ltd., 1992: 266 - 277.
3. Lieber RL. Skeletal muscle structure and function. Baltimore: Williams &
Wilkins, 1992.
|
