Tri mišice na zadnji strani stegen, katerih glavna funkcija je upogib kolena, so:

-biceps femoris
-semitendinozus
-semimembranozus


Slika 1. Upogibalke kolena

(1–Biceps femoris (dolga glava),

2-Biceps femoris (kratka glava),

3-Semitendinozus,

4–Semimembranozus)


Te tri mišice imajo skupno narastišče (origo) pod veliko zadnjično mišico na kosti sednici, drugo narastišče (insertio) pa je na zadnji strani kolena in sicer biceps femoris na glavici mečnice, semitendinozus in semimembranozus pa na zunanjem delu podkolenice.

Kot sem omenil zgoraj, je glavna funkcija teh treh mišic upogib v kolenskem sklepu, poleg tega pa pomagajo tudi pri potegu noge nazaj glede na telo (npr. leže na trebuhu dvignemo nogo od podlage). Te mišice imajo pomembno vlogo pri hoji, teku, skakanju in kontroli gibanja trupa.

Ko govorimo o poškodbi mišic upogibalk kolena, imamo v mislih raztrganje mišičnih vlaken v vsaj eni od teh mišic. Poškodba se lahko pojavi na katerikoli točki vzdolž celotne mišice. Glede na obseg, delimo poškodbe na 1., 2. in 3. stopnjo.

1.stopnja :
Prva stopnja označuje prevelik razteg ali manjše natrganje mišičnih vlaken. Poškodbo običajno lahko lociramo s pritiskom prsta, kar poveča bolečino.

2.stopnja:
Natrganje mišice je obsežnejše, področje bolečine je večje kot pri prvi stopnji. Mišica je šibkejša in običajno zakrčena (varovalni krč). Možen je pojav površinskih hematomov zaradi izliva krvi.

3.stopnja:
Tretja stopnja označuje popolno pretrganje mišice. Krčenje mišice ni mogoče, prisotna je velika bolečina. Pojavi se obsežen hematom in oteklina.

KDAJ IN ZAKAJ SE LAHKO POŠKODUJEMO?

Do poškodbe zadnjih stegenskih mišic lahko pride pri izolirani atletski aktivnosti (akutna poškodba) ali pa se manjše poškodbe in bolečina nabirajo zaradi stalnih obremenitev in nezdravljenja (kronična poškodba). Velikokrat se zgodi, da pride do akutne poškodbe zaradi kroničnih poškodb, saj je mišica šibkejša in ranljivejša. Tak primer je pogost pri atletih šprinterjih, ki kljub manjši poškodbi trenirajo še naprej, dokler se ne razvije kronično stanje, nato pa pri izvajanju kakšne vaje pride do večje akutne poškodbe. Vzrok za poškodbo je lahko tudi nezadostna ali neprimerna pripravljenost mišice za določene obremenitve, npr. fleksorji kolena pri šprinterjih morajo biti pripravljeni na močne, sunkovite, izometrične kontrakcije, kar pa lahko dosežemo le s primernim treningom.

KAJ STORITI, ČE SE POŠKODUJEMO?

Osnovna stvar, ki jo je potrebno izvajati , je RICE terapija, ki je na portalu že bila podrobneje opisana. Z uporabo te metode se prepreči nastajanje večje otekline in vzpostavijo pogoji za hitro celjenje.

Osnova te terapije so štirje postopki.

-počitek in prenehanje z aktivnostmi, ki izzovejo bolečino v poškodovanem delu
-10 – 20 minutno ohlajanje poškodovanega področja vsaki 2 uri
-povijanje poškodovanega dela
-dvig poškodovanega dela nad nivo trupa

V primeru prve stopnje poškodbe lahko dan po nastanku poškodbe začnemo z rahlim raztezanjem, ki ne izzove bolečine, in z vajami proti majhnemu uporu. To bo pomagalo pri pravilni orientaciji na novo nastajajočega tkiva na mestu poškodbe. Nato postopoma povečujemo obremenitve in pričnemo z običajnimi, vendar neintenzivnimi aktivnostmi oz. treningi. Pozorni moramo biti na občutke v poškodovanem delu. Nobena aktivnost ne sme izzvati ostrejše bolečine. Na začetku se moramo izogibati sunkovitemu gibanju (npr. hitri štarti, poskoki itd.), saj lahko pripeljejo do ponovne poškodbe. Po treningu je priporočljivo raztezanje, vendar samo do pričetka bolečine. Med raztezanjem lahko poškodovano področje tudi ohlajamo z ledom in na ta način še povečamo učinek raztezanja.

Pri drugi stopnji poškodbe je postopek enak, vendar naj bo napredovanje pri aktivnostih počasnejše. Priporočljivo je poiskati tudi strokovno pomoč.

Pri tretji stopnji je nujno potrebno poiskati strokovno pomoč.

KAKO PREPREČITI PONOVNE POŠKODBE?

Postopno dvigovanje in uporaba pri športno specifičnih naporih bo mišice upogibalke kolena pripravilo na povečane obremenitve in jih obvarovalo pred nadaljnjimi poškodbami. Primerno ogrevanje in raztezanje sta ključnega pomena pri preventivi pred športnimi poškodbami. Poleg tega mora biti program treningov sestavljen tako, da ne izziva pretreniranosti in neenakomernega razvoja moči, ki sta glavna vzroka nastanka kroničnih poškodb.