V vsaki skupini se nahaja po en predstavnik, katerega »potomstvo« se uvršča med tisto sadje, pri katerem potrebujete zelo močne zobe, v večini primerov pa najmanj kladivo ali, ne boste verjeli, celo sekiro, da pridemo do jedrca. Lupinasto sadje, torej.

Poleg nam najbolj znanih orehov (smo pač narod potice), lešnikov in mandljev se v zadnjih letih na prodajnih policah pojavljajo tudi manj znane vrste oreškov, ki, poleg oblike in okusa (ter tudi cene!), postanejo zanimivi predvsem takrat, ko se vprašate, kje in kako pravzaprav sploh rastejo.

Oreh je, kot veste, plod vsem dobro znanega visokorastlega listavca, razširjenega tudi v naših krajih. Ameriška različica našega oreha je nam manj poznan pikan (pecan), ki mu je po obliki zelo podoben, le da je manj »nakodran« (tudi lupina je bolj gladka). Pogost pri nas je tudi lešnik, plod grma leske ter na primorska mandelj in pinija. Pa smo spet pri mojem blebetanju o iglavcih – pinija je namreč seme, ki ga najdete v storžu iglavca Pinus Pinea.

In stročnice? K njim, poleg fižola, graha in še česa, spadajo tudi arašidi, imenovani tudi zemeljski oreški. Ne brez razloga. Steblo te rastline si med svojo rastjo proti soncu premisli, se obrne navzdol ter se zarije v zemljo, kjer nato dozorijo stroki s semenom.

Indijski oreški so priveski užitnih 5 – 10 cm dolgih pecljev oz. »jabolk« na drevesu mahagonovcu. Ledvičasto oblikovano jedrce, ki leži v spodnjem delu peclja, je mehko in precej sladkega okusa.

Brazilski oz. paranski oreški so trdovratneži, pri katerih pride v poštev tista sekira, omenjena na začetku članka. Ti orehi so v bistvu seme, ki dozori v ogromnih, kot žoga velikih plodovih gigantskega tropskega drevesa. Sam plod je tako trd, da tudi padec iz velike višine ni dovolj, da bi se lupina zlomila. Ko se po nekaj krepkih zamahih s sekiro vseeno vda, v notranjosti najdete od 8 pa do 24 trdih lupinastih semen, ki se med seboj stikajo podobno kot krhlji v agrumih.

Drevo, ki so ga v začetku vzgajali v okrasne namene, daje slastne plodove, podobne malo večjim olupljenim lešnikom, makadamije. Plodovi, ki se tako imenujejo po škotskem kemiku McAdamu, so najdražji in za mnoge (tudi zame) najokusnejši oreški na svetu. Tudi eni izmed najstarejših oreškov, pistacije, imajo poleg kulinaričnega prav tako dekorativni namen. Izvirajo iz Sirije, od drugih jedrc pa se ločujejo po svoji tipični zeleni barvi in po tem, da se nam ni potrebno posebej mučiti z lupino, ki se odpre kar sama.

Maščobe v prehrani krivec za prekomerno telesno težo?

»Oreški redijo, ker so zelo mastni.«
»Maščoba v hrani se nujno pretvarja v telesno maščobo.«
»Če želiš shujšati, moraš maščobe v prehrani ukiniti.«

Ni redkost, da kdo izjavi katerega izmed gornjih stavkov. V osemdesetih je v svetu zavladala prava obsedenost z »vsem mastnim« v hrani in edina »prava dieta« je bila takšna, ki je drastično omejevala vnos vseh živil, ki vsebujejo maščobe. Kljub temu, da se v zvezi z reguliranjem telesne teže ter sočasnim zdravim načinom prehranjevanja že nekaj časa poudarja, da je potrebno ločiti med posameznimi vrstami maščobnih kislin (vsaj med nasičenimi in nenasičenimi), predvsem pa jih ne v celoti izločiti iz svojih obrokov, nemalo ljudi še vedno vse maščobe meče v isti koš in se vseh po vrsti izogiba v velikem loku.

Čeprav vsebujejo približno tolikšno količino maščobe, kot je ima recimo kajmak na isto enoto, so oreški živilo, ki se odlikuje po precejšnjem deležu beljakovin, vlaknin ter vitaminov in mineralov. So tudi bogat vir zdravju koristnih fitokemikalij (npr. elaginska kislina) ter antioksidantov, ki dokazano zmanjšujejo možnost srčno-žilnih obolenj, določenih vrst raka in drugih kroničnih bolezni. Primerljivost maščob med tistimi v kajmaku in med temi v oreških pa je najbrž tako ali tako odveč.