Bemumast 3 - Imate jajca?

Izšla je devetnajsta številka revije POSTANI Fit

Revija PostaniFit

Adaptogeni

  • avtor: Robert Babič
  • 05.11.2012

Tisti, ki se resno ali vsaj rekreativno ukvarjamo s športom, in tisti, ki so pogosto v stresnih situacijah in iščejo rešitev za lažje spopadanje s stresom, smo se že srečali z adaptogeni. Kaj sploh so adaptogeni?

To so vse snovi, ki povečajo odpornost organizma na stres. Da bi bolje razumeli nastanek potrebe po adaptogenih, se je treba ozreti v zgodovino. Adaptogene ter druge zdravilne rastline in živalske izvlečke so poznale vse stare kulture in jih tudi uporabljale. Razvoj sodobne medicine in farmakologije pa je tako miselnost spremenil, vsaj v razvitem zahodnem svetu. V zadnjih 20 letih pa se tudi zahod vrača k večji rabi rastlinskih izvlečkov.

Sodobno raziskovanje rastlin za povečanje delovne storilnosti in odpornosti na vsakodnevne pritiske so v poznih 40. in zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja začeli Rusi. V času hladne vojne sta bila tekmovalnost in dokazovanje premoči med SZ in ZDA na višku na vseh področjih, na vojaškem, znanstvenem, kulturnem, športnem ... Ob tem je bil pretok informacij močno nadzorovan, sovjetska meja je bila zaprta za izhod informacij, hkrati pa so imeli sovjetski znanstveniki prost pretok znanstvene literature in informacij, ki so jih s pridom izkoriščali. Seveda je bilo eden od načinov pridobivanja informacij tudi vohunjenje na vseh področjih.

Skupina sovjetskih znanstvenikov pod vodstvom dr. Nikolaja Lazareva je dobila nalogo najti snov, ki bi njihovi eliti, političnemu vrhu, elitnim vojaškim enotam in športnikom, povečala psihofizično storilnost, a hkrati ne bi imela stranskih učinkov. Lazarev je že med vojno proučeval nekatera poživila, ki so jih dajali vojakom (amfetamini, kokain), a ni bil zadovoljen s kratkotrajnim delovanjem, hitrimi spremembami počutja, od evforičnosti do depresije, in povzročanjem odvisnosti. Uporaba teh poživil bi bila v boju bolj ali manj upravičena, v mirnem času in z dolgoročnega vidika pa bi povzročala številne zdravstvene težave. Telesni odziv na stres in neškodljive možnosti dolgotrajnega odpora na stres so bili predmet intenzivnih raziskav po vojni. Pri tem so se močno opirali na dognanja endokrinologa Hansa Selya. Selye, kanadski priseljenec madžarskega rodu, je bil eden prvih, ki je sistematično raziskoval učinke in odziv telesa na obremenitve iz okolja. Stres je opredelil kot splošen, nespecifičen odziv telesa na stresorje oziroma dražljaje iz okolja. Leta 1936 je razvil teorijo splošnega prilagoditvenega sindroma (angl. general adaptation syndrome, GAS). V njej je opredelil stres kot enega poglavitnih dejavnikov za nastanek bolezni, ker kronični, neprekinjeni stres v telesu povzroči močne in trajne kemične spremembe. Organizem se na stresor vedno odzove po enakem vzorcu reakcij ne glede na njegov vzrok in posledico, in sicer v treh korakih: alarm, odpor in izčrpanje.

 

Koraki in biokemični odziv telesa na stres po teoriji splošnega prilagoditvenega sindroma

Koraki

Biokemični odziv

Alarm

Prilagoditveni odziv: močno delovanje nadledvičnih žlez, živčnega sistema, katabolično stanje

Odpor

Prilagoditev na stres, anabolično stanje

Izčrpanost

Upad in izguba zmožnosti na prilagoditev, katabolično stanje

Raziskave sovjetskih strokovnjakov so bile pri proučevanju delovanja različnih snovi v telesu strogo omejene z navodili, kako naj snov učinkuje, kakšne lastnosti naj ima, kako naj se jemlje. Dr. Lazarev je ob upoštevanju teh meril leta 1947 prvič uporabil izraz adaptogen (iz latinskega glagola adaptare, kar pomeni prilagoditi) in ga takole opredelil:

»Adaptogen je snov, ki organizmu omogoča učinkovit odpor na vse negativne stresorje psihične, fizične, kemične in biološke narave tako, da povečuje nespecifično odpornost organizma in mu omogoči prilagoditev na stres.«
 

Rezultat teh raziskav je bil prvi sodobni sintetični adaptogen iz družine kortikosteroidov, dibazol. Ta je bil po izsledkih raziskav zelo učinkovit za povečanje odpornosti organizma proti različnim vrstam stresa. Zelo uspešno so ga uporabljali pri epidemijah pljučnice, preizkušali so ga tudi na težkih fizičnih delavcih v razvijajoči se industriji. Povsod se je obnesel. Ena izmed težav je bila ta, da je bil dibazol izdelan v laboratoriju in so ga, če so poznali kemično sestavo, lahko izdelovali kjer koli, tudi na zahodu in tako bi lahko Sovjetska zveza izgubila strateško prednost. Lazarevi sodelavci in nasledniki, predvsem Israel Brekhman in Igor Dardimov, so nadaljevali raziskovanje, a so bili osredotočeni na naravne snovi. Največ raziskav je bilo opravljenih z azijskim ginsengom (Panax ginseng), rastlino, katere koren se je tisočletja uporabljal v tradicionalni kitajski medicini za spodbujanje vitalnosti. Učinkovitost ginsenga je znanstvenike prepričala o adaptogenem učinku zelišča. Velika težava je bila, da ginseng ni rasel na ozemlju SZ, poleg tega je bil zelo drag in težko ga je bilo masovno pridobivati. Brekhman se je nato usmeril predvsem v proučevanje rastlin iz družine bršljanovk (Araliceae) in leta 1959 odkril zanimive učinke rastline eleutero ali sibirskega ginsenga (Eleutherococcus senticosus). Ta je imela veliko prednosti pred azijskim ginsengom, čeprav botanično ni spadala v družino ginsengov. Brekhman in Dardimov sta leta 1968 na podlagi raziskav postavila funkcionalno opredelitev adaptogena:

  1. adaptogen nima stranskih učinkov ali so ti le blagi in prehodni (brez težav se lahko jemlje dolgoročno),
  2. adaptogen povzroči nespecifičen odziv na vse oblike stresa in vrste stresorjev (krepi splošni odpor organizma na negativne vplive iz okolja),
  3. adaptogen ima izravnalni vpliv na fiziologijo ne glede na odklon od fiziološke norme, ki jih stresor povzroči (adaptogen poživi utrujeno telo, pomiri nemirnost, deluje homeostatično),
  4. adaptogen ne vpliva na telesno fiziologijo bolj, kot je to potrebno za dosego nespecifičnega odziva telesa (poživila in pomirjevala delujejo proti telesu, stopnjujejo le neko funkcijo in dolgoročno dodatno utrujajo organizem, adaptogen pa sodeluje s telesom: vpliva na vse funkcije hkrati in tako dosega ravnovesje v telesu, dolgoročno deluje na telo krepilno).

Sibirski ginseng oziroma eleutero je postal predmet številnih sovjetskih raziskav na različnih skupinah in je vselej dokazoval učinkovitost. Izpolnjeval je vsa funkcionalna merila. Ker je rasel le v Sibiriji, je postal strateška dobrina, ki so jo v Sovjetski zvezi promovirali in znali finančno izkoristiti med političnimi somišljeniki.

V tem času (poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih) je postala raba anabolikov v vrhunskem športu splošno razširjena, zato so začele športne organizacije na tekmovanjih uvajati bolj ali manj učinkovite dopinške kontrole. Eleutero je tako postal tudi sovjetska skrivnost za premostitev obdobja, ko je športnik tekmoval in ni smel jemati poživil. Z uporabo te snovi je atletu namreč uspelo zadržati povečano telesno pripravljenost, čeprav v telesu več ni imel anabolikov in je bil pravzaprav »čist«.

Razširjenost in priljubljenost eleutera sta še bolj spodbudili raziskave v Sovjetski zvezi, predvsem na športnem področju, te pa so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prinesle še druge nesteroidne, naravne anabolične snovi, ki so jih sovjetski atleti s pridom uporabljali na največjih tekmovanjih. 
Pravih dokazanih adaptogenov je precej, veliko daljši pa je seznam »možnih« adaptogenov. Zahod adaptogene še zmeraj težko prizna, saj so dvojno slepe študije (temelj zahodnjaške analitike) na velikem številu posameznikov težko izvedljive, drage, dobička pa je malo, saj je težko ali nemogoče patentirati nekaj, kar raste v naravi. Študij je sicer ogromno, in to predvsem v državah, kjer sta kultura in tradicija uporabe zdravilnih rastlin zelo močni. Druga težava pa je v zahodni miselnosti ali neučakanosti – učinek se mora pokazati takoj ali pa ga sploh ni. Adaptogeni niso zdravila in njihov učinek ni viden oziroma občuten takoj, temveč šele v daljšem obdobju. Kakor koli že, tudi če jih zahodna medicina in farmakologija (predvsem zaradi močnih lobijev) priznavata ali ne, še ne pomeni, da adaptogeni nimajo dejanskega merljivega pozitivnega učinka in da gre le za placebo učinek.

V grobem lahko med najpogostejše učinke adaptogenov uvrstimo te:

  • preprečujejo oksidacijo (so močni antioksidanti)
  • pomirjajo ali poživljajo (odvisno, kako se počutimo)
  • ščitijo in uravnavajo delovanje jeter (delujejo hepatoprotektivno),
  • uravnavajo delovanje žlez z notranjim izločanjem,
  • ščitijo srce pred preobremenitvijo in lajšajo obremenitve (delujejo kardioprotektivno),
  • povečujejo pretok kisika v telesu in njegov izkoristek,
  • spodbujajo delovanje prebavnega trakta,
  • krepijo imunski sistem,
  • uravnavajo delovanje ledvic in varujejo ledvica,
  • povečujejo inzulinsko občutljivost in uravnavajo raven sladkorja v krvi,
  • spodbujajo in uravnavajo delovanje reproduktivnega sistema,
  • spodbujajo anabolizem in preprečujejo katabolizem,
  • uravnavajo delovanje mišično-skeletnega sistema,
  • spodbujajo kognitivne funkcije (ostrijo spomin, krepijo in povečajo pozornost),
  • povečujejo splošno pripravljenost, storilnost in odzivnost organizma,
  • ščitijo pred rakom (preprečujejo razvoj in množenje rakastih celic nekateri vrst raka ter pospešujejo njihovo odmiranje),
  • zmanjšujejo možnosti za vnetne procese v telesu,
  • uravnavajo željo po hrani in telesno težo.

V nadaljevanju sledi kratka predstavitev nekaterih bolj znanih adaptogenov. Pri vseh so omenjeni tudi učinkoviti odmerki v obliki standardiziranega izvlečka v kapsulah, tabletah ali prahu.

Sibirski ginseng (eleutero; Eleutherococcus senticosus)

Tradicija uporabe sibirskega ginsenga je tisočletna. Prebivalci Sibirije, Kitajske, korejskega polotoka in Japonske so ga uporabljali kot krepčilni tonik. Glavna učinkovina so različni eleuterosidi A‒G. Kot adaptogen je blag, jemljejo ga lahko vsi, tudi starejši in mladi. Krepi imunski sistem, deluje antioksidativno, uravnava ravni HDL- in LDL-holesterola, širi arterije in tako znižuje tlak, lajša posledice kemo- in radioterapije pri bolnikih z rakom, poveča telesno vzdržljivost, izkoristek kisika v organizmu, pospešuje okrevanje, odpravlja utrujenost in poveča delovno storilnost. Previdnost je potrebna pri sočasni rabi ginsenga in preparatov iz naprstca (srčni bolniki), saj ginseng poveča učinek antibiotikov iz skupine micinov. Učinkovit odmerek: 500 mg dva- do trikrat na dan.

Azijski ginseng (Panax ginseng)


Včasih je rasel v gorskih gozdovih Mandžurije, severne Kitajske in na korejskem polotoku. V naravi je izkoreninjen. Masovno ga gojijo na Kitajskem ter v Severni in Južni Koreji. Glavne učinkovine so triterpeni saponini – ginsenosidi. Je močan antioksidant, spodbuja osrednji živčni sistem, uravnava imunski sistem, deluje protivnetno, spodbuja prekrvavitev ter zmanjšuje vsebnost maščob in sladkorja v krvi. Je eden najbolj raziskovanih in razširjenih adaptogenov na svetu. Učinkovit odmerek: 500‒1000 mg dva- do trikrat na dan. Previdnost je potrebna pri posameznikih s povišanim krvnim tlakom in nespečnostjo. Azijski ginseng lahko poveča učinek varfarina, diabetičnih zdravil in MAO-zaviralcev.

Kitajska šizandra (Schisandra chinensis)


Šizandra raste v različnih provincah Kitajske. Pravijo ji tudi jagode petih okusov. Glavne učinkovine so lignani – šizandrol A in B, gomisani, šizandrini, esencialna olja in vitamin C. Učinkuje protivnetno, uravnava delovanje imunskega sistema, ščiti in uravnava delovanje jeter, sprošča pljučne mešičke in tako lajša dihanje, uravnava delovanje živčnega sistema (ima dvojni učinek – lahko je poživilo ali pa pomirjevalo), uravnava delovanje endokrinega sistema in je antioksidant. Učinkovit odmerek: 500‒1000 mg dva- do trikrat na dan.

 

Ameriški ginseng (Panax quinquefolius)


Raste v vzhodnih ZDA in v Kanadi, potrebuje bogato prst in senco. Glavne učinkovine so triterpeni saponini – ginsenosidi. Je grenak tonik, ki spodbuja tek, znižuje raven sladkorja v krvi, je blagi spodbujevalec osrednjega živčnega sistema ter uravnava delovanje imunskega in endokrinega sistema (predvsem pri težavah z nadledvičnimi žlezami). Zelo razširjen je bil med Indijanci, ki so ga uporabljali za različne namene, tudi za duhovne obrede. Učinkovit odmerek: 1000 mg dvakrat na dan.

 

 

Šiladžit (mumijo; Asphaltum bitumen)


Šiladžit je posebnost med adaptogeni. Ni rastlina niti živalski izvleček. Nastanek šiladžita je še vedno predmet domnev, najverjetneje gre za ostanke hranilno izjemno bogatih rastlin, ki so jih predelali čas, podnebni vplivi, bakterije in glive. Šiladžit oziroma mumijo je temnorjava ali črna smola, ki jo najdemo v visokogorju Indije, Tibeta, Nepala, Kitajske, Rusije in Afganistana. Ob višjih temperaturah in neposredni izpostavljenosti soncu se izloča iz skalnatih razpok. Vsebuje humus, minerale, vitamine, sterole, organske kisline (fulvična, humična, benzoična in hipurična) in dibenzoalfapirone. Ima zelo bogato tradicijo rabe v starih kulturah. Uporabljali so ga pri skoraj vseh težavah. Je grenkega, trpkega, slankastega okusa, spodbuja tek, znižuje raven sladkorja v krvi, preprečuje in zmanjšuje vnetja, uravnava delovanje imunskega sistema, deluje močno antioksidativno, preprečuje in zmanjšuje alergične reakcije, uravnava živčni sistem in omogoča boljši spanec. Učinkovit odmerek: 500‒1000 mg, porazdeljeno čez dan. Previdnost je potrebna pri sočasnem jemanju diabetičnih zdravil, kot sta metformin in glibenklamid, saj lahko to povzroči preveliko zmanjšanje vsebnosti sladkorja v krvi.

Sladki koren (Glycyrrhiza glabra)


Sladki koren je mogoče najti predvsem v jugovzhodni Evropi in jugozahodni Aziji, pa tudi na severu Kitajske in v Rusiji. Komercialno ga gojijo predvsem v Španiji in Italiji. Glavne učinkovine so triterpeni saponini, isoflavoni, polisaharidi in flavonoidi. Znan je kot hranilo in kot zdravilo, tako v starih kulturah Evrope kot na Daljnem vzhodu. Njegov močan adaptogen učinek lahko pripišemo predvsem močnemu vplivu na endokrini sistem (predvsem nadledvične žleze, saj uravnava njihovo delovanje), odpravlja utrujenost in bolečine, poživlja, povečuje vsebnost sladkorja v krvi, spodbuja imunski sistem, deluje protivnetno, razstruplja, ščiti jetra in lajša astmatične napade. Učinkovit odmerek: 200‒300 mg dva- do trikrat na dan, zadnji odmerek najkasneje zgodaj popoldan. Sočasna raba s kortikosteroidi poveča učinek teh, zato je treba prilagoditi odmerek zdravila. Tisti, ki jemljejo diuretike, ki izločajo kalij, preparate iz naprstca (digitalis) ali antidepresive iz skupine zaviralcev encima monoaminooksidaze (MAO), sladkega korena ne smejo jemati.

Ašvaganda (Withania somnifera)


Ašvaganda uspeva v subtropskih, suhih področjih Indije, Pakistana, Šrilanke in v delih Afrike. Glavne učinkovine so alkaloidi, steroidni laktoni in sitoindositi. Uravnava endokrini sistem, predvsem ščitnico, pa tudi testise in nadledvične žleze, deluje protivnetno, diuretično in spodbuja delovanje imunskega sistema. Ima pomirjevalni učinek, čeprav je poživilo, zato je uporaben pri nervozi, potrtosti, slabi koncentraciji, nespečnosti in kronični utrujenosti. V Indiji se v klinični praksi uporablja za zaviranje nastajanja in rasti tumorjev in preprečevanja vpada levkocitov ter kot podporna terapija pri nekaterih avtoimunskih boleznih. Učinkovit odmerek: 400‒500 mg dvakrat na dan.

Rožni koren (Rhodiola rosea)


Rožni koren najdemo v predelih polarnega kroga na območjih Kanade, Skandinavije in Sibirije, pa tudi v višje ležečih območjih Alp, Pirenejev in Karpatov. Pridelujejo ga na Finskem, Švedskem in v Rusiji. Glavne učinkovine so rosavini (rosavini, rosini in rosarini), salidrozidi in flavonoidi (rodiolin, rodionin). Je močan adaptogen, antidepresiv, antioksidant, uničuje viruse, spodbuja delovanje imunskega sistema, blago spodbuja osrednji živčni sistem, preprečuje nepravilni srčni utrip ter ščiti srce in živčevje in spodbuja kognitivno funkcijo. Je en izmed bolj raziskanih adaptogenov. Učinkovit odmerek: 500 mg dva- do trikrat na dan (standardizirani izvleček: 3‒5 odstotkov rosavinov in 1 odstotek salidrozidov). Posamezniki s psihičnimi motnjami naj se izogibajo temu adaptogenu, pri občutljivih posameznikih pa lahko povzroči nespečnost.

Kordiceps (Cordyceps sinensis)

Kordiceps so skupina gliv oziroma gobic, ki uspevajo na poraščenih vznožjih Himalajskega gorovja. Zaradi velikega povpraševanja jim grozi izkoreninjenje v naravi. Za komercialno rabo jih gojijo. Glavne učinkovine so imunski spodbujevalci polisaharidi, aminokisline, maščobne kisline, poliamini in ecdisteroni. Je močan adaptogen, lajša astmatične težave, deluje antioksidativno, ščiti in uravnava delovanje jeter in ledvic, zmanjšuje vsebnost holesterola, uravnava in spodbuja imunski ter dihalni sistem, zavira razmnoževanje in delovanje virusov ter deluje pomirjevalno. V tradicionalnem vzhodnjaškem zdravilstvu ga uporabljajo tudi za zdravljenje neplodnosti in impotence. Učinkovit odmerek: ¼ do ½ čajne žličke v 3 decilitrih vode enkrat do dvakrat na dan.

Reiši (Ganoderma lucidum)


Tudi gobe reiši spadajo v skupino gliv, ki rastejo v Aziji, Evropi, Severni in Južni Ameriki, so pa zelo redke. Obstaja več podvrst, vsaka pa ima edinstvene lastnosti. Danes te gobe pretežno gojijo. Glavne učinkovine so polisaharidi (beta glukani) in triterpeni. Izjemno dobro uravnavajo imunski sistem, lahko ga močno spodbujajo ali pa zavirajo, ko je to potrebno (pri avtoimunskih boleznih). So blag adaptogen, zmanjšujejo vsebnost holesterola, zmanjšujejo in preprečujejo vnetja, zavirajo razmnoževanje in delovanje virusov, krepijo srce, ščitijo jetra in uravnavajo delovanje centralnega živčevja. Učinkovit odmerek: 1500‒3000 mg trikrat na dan. Previdnost je potrebna, če se hkrati jemlje zdravila za redčenje krvi.

Rapontika (Rhaponticum carthamoides)


Rapontiko je mogoče najti v južni in vzhodni Sibiriji, Kazahstanu, Mongoliji in nekaterih predelih Kitajske. Glavne učinkovine so ecdisteroni, predvsem leveseini, ki so biološko najbolj aktivni (ecdisteroni so hormoni, ki jih proizvajajo tudi nekateri insekti), flavonoidi, triterpeni. Velja kot eden najmočnejših naravnih anabolikov. Vpliva na poliribosome – spodbuja prevod mRNA in s tem sintezo beljakovin. Deluje tudi antioksidativno, preprečuje nastajanje tumorjev, krepi srce, povečuje prekrvavitev tkiv, znižuje raven sladkorja in holesterola v krvi, preprečuje nihanje razpoloženja, ščiti in uravnava delovanje ledvic in jeter, spodbuja imunski sistem, uravnava delovanje živčevja, spodbuja okrevanje po bolezni in zmanjšuje utrujenost. Učinkovit odmerek: 15‒45 mg, najbolj kakovostni so izdelki, standardizirani na vsaj pet odstotkov ecdisteronov. Nosečnice ne smejo uživati rapontike!

Tako, na kratko sem opisal le nekatere adaptogene, teh je namreč toliko, da bi lahko napisal knjigo. Za konec naj omenim, da so jih zaradi svoje učinkovitosti uporabljali tudi kot športne dodatke, najprej le atleti nekdanjega vzhodnega bloka, nato še Američani, kasneje vsi ostali. Prelistajte kakšen »mišičnjaški« časopis ali revijo in pozorno preberite oglase za izdelke ... A o tem morda kdaj drugič.


 
Mind Muscle Booster